Rokenrol

Uradno se opravičujem Italijanom, ki sem jih zmerjala s pomehkuženci, včeraj sem doživela svoj prvi rokenrol žur v Trstu. Ok, žuranje v šotoru v Briščkih ne šteje, ker na Kingstone in BFM ne pride glih veliko Lahov.

In ja, na italijanskih rock koncertih se z lahkoto prebiješ v prvo vrsto, čeprav si v dvorano prilezel zadnji. In kljub temu da si pod odrom je strah, da boš omedlel odveč. Toliko prostora za miganje nisem imela še nikoli (prokleti gužvaški Slovenci). In prokleti Slovenci, ki povsod naredijo galamo. Koncert je bil low-stiches-risk, dokler ni na sceno prirobantil nekoliko omamljen zafrustriran sonarodnjak v leder jakni (nacionalnost sem identificirala po gojzerjih, ker Italijanu niti na kraj pameti ne bi padlo, da bi na tak dogodek prišel v čem bolj robustnem od supergic, čeprav riskira vse nohte na svoji nogi). Zbumbal se je z enim fotografom. FAAAAJT.

V Teatro Instabile Miela smo poslušali Jona Spencerja s projektom Heavy trash. Ko sem googlala ime Spencer sem dobila povezavo na Jesseja Spencerja, onega jako čednega piflarja iz Housa, obdarjenega z irezistibl ingliš, morda austrelijen eksentom. No, tapravi Spencer ni imel veze s pridnim fantkom. Je pa očitno že parkrat menjal stil (tako me uči gugl). Včeraj je oponašal Johnnyja Casha, rockabilly indeed. In meli smo se luštn luštn. In bilo je razprodano. In danes ne smrdim po čikih. Jesjesjes. V Mielo gremo še.

Sploh pa je moja pobožna želja najt nekoga, ki bi šel z mano na Editorse 29.3. v Rimini. Zaželena je oseba, ki jo koncert zanima (v skrajnem primeru bom koga prisilila, kot sem brata za na Koldplejse).