Grdost estetike

V moji kratki zgodovini potovanj in izletov se mi je prvič zgodilo, da sem bila vesela, da grem domov (če odštejem travmatično izkušnjo kolonije na morju v prvem razredu, ko smo pri 30 stopinjah v senci jedli pražen krompir in golaž, plaža je bila umazana, morje pa polno navzgor obrnjenih špičastih skal). Milano je, glej ga zlomka, poln Italijanov. Od tega je 99% milanskih Italijanov odličnih enciklopedičnih primerkov, kakšen naj pravi dec/baba ne bosta. Umiti so tako, da koža najbrž ne proizvaja loja, vsi (dojenčki, nonoti, wannabe dedci in tete) imajo populjene obrvi, črnissima sončna očala, ki segajo od čela do brade so pomembnejša od zraka. V Milanu sem bila dva dni (štejem se za poznavalko) in ni me navdušil.

V Milano smo se skidali potem ko smo do zadnjega cincali. V sredo smo šli na železniško postajo na Opčine, vprašat ako nas železna cesta blagovoli odpeljati v lombardsko prestolnico. Dedci (v pravem pomenu besede, taki v šmirastih kavbojkah, s flanelasto srajco in brez zob), ki na openski postaji zastopajo slovenske železnice so rekli: »Gremo h taljanom.« (Druga svetovna vojna antifašist feelings mode on). Italijanski kao dedci v sivih hlačah na črto, s svetlo modro srajco (bombaž pa tak, da že na par metrov vidiš, da je tako srajco užitek likati, ne ta oklepaj ni sarkastičen) in temno modrimi puloverji so nas poučili o voznih redih (opomba: poučili so mojo mati, ki niso verjeli podatkom iz spletne strani italijanskih železnic). Vprašanje o Milanu je za nekaj postalo postranskega pomena, potem ko smo se družno čudili, zakaj imajo Italijani tako krasne uniforme in zakaj imamo mi neobrite dedce. (Da ne bom samo težila, mi imamo bolj pokošeno ob cesti. Pravzaprav imamo samo mi pokošeno.)

Potem smo se malo skregali.

Potem smo rekli da v Milano ne gremo.

Potem smo ob enih zjutraj iz četrtka na petek rekli da gremo (rekli so moja mati, ki so povzdignili glas in tarnali nad razvajeno mularijo).

Sredi noči smo se odpravili v Monfalcone, ultimate izhodiščno postajo za železnocestna potepanja po Italiji (beri: free parking). Karte seveda nismo rezervirali zato nas je uslužbenka na železniški postaji (uniforma lepša od kostimov, ki jih nosijo moje profesorice) morala dati v prvi razred Cisalpina. Imeli smo srečo, da so mati iskali parking, in je karte nabavila hči (to sem jaz), podhranjena (ne, ni res) in neprespana, mozoljasta in sploh usmiljenja vredna študentka, zato je prijazna teta naredila dober popust na karti Milano-Monfalcone. Ne moreš da verjameš, da so vlaki lahko razprodani. Naj ponovim, sedeli smo v prvem razredu (pakič mode on). Od Mester naprej je bil vlak nabit. Prebrali smo vse cajtenge (prvi razred, stari), ki smo jih imeli na voljo in se delali grozno važni (problem je, da je težko biti važen, ker te itak vidijo samo taki, ki so s tabo v prvem razredu, lahko bi pa hodili okoli in si čestitovali).

Stazione Centrale, Milano

Postaja v Milanu je bila še bolj nabita kot vlak. Umazana. Visoka koncentracija golobov. Dobili smo blazno poceni hotel (tapison neposesan since 1986), meni se je zdelo čisto (ampak
to ne šteje, ker živim na CNOI NEPUCANJE). Skratka, stric iz info centra nam je naredil totalen biznis. Iz grozno nagužvane, umazane, klošarji included, železniške smo hodili ko budale (ko vaščan pride v mesto je zadnja stvar na katero pomisli javni prevoz). Lakota. Kosilo v menzi. Ne moreš da verjameš. Spet nabito polno lepih Italijanov, nekih bančnih uradnikov in tajnic, ki so zgledali veliko boljše kot celo slovensko zunanje ministrstvo. Jedli smo relativno poceni, kar pomeni poceni za Milano, ne pa tudi za nas, ex-yu reveže. Za pest milanskega rižota (fake žafran kicks ass) in pivo smo dali več kot za kosilo v Lj (in ne govorim o kosilu na bone, govorim o meniju za navadne smrtnike).

Velika napaka je bila, da smo takoj zavili na Via Montenapoleone. To da se imenuje po banki Monte Napoleone in da sledi neki stari rimski cesti nima veze. Bistveno je, da lahko na par korakih nakupiš Dior toaleto, ogaben Cartier prstan (resno mislim, grozno grde stvari imajo tam) in Miu Miu torbico za svojo razvajeno hčerkico. Ali pa jo z njeno najboljšo prijateljico s svojo zlato kartico pošlješ peketat tja. Pogoja za to početje sta dva:

1. si ruski tajkun
   
2. hči je nora na leopardje pajkice v kombinaciji s kamel plaščem, poblajhanimi lasmi in zlatimi špičastimi škorenjci (o sončnih očalih od čela do brade ne gre izgubljati besed)

Ogaben Cartier prstan

Mora se ne konča niti, ko zaviješ na Corso Vittorio Emanuele. Ok, tam sta vsaj Duomo in Galleria Vittorio Emanuele. Ampak nikakor ne moreš uiti paketu trgovin. In grozno spoznanje, da obstajajo ljudje iz mesa in krvi, ki imajo v roki vrečke Armani (obstaja tudi Junior, za mlade paketarje, kam je šla špartanska vzgoja???), Gucci in ki v roki držijo Louis Vuitton torbico (ki je, mimogrede v živo še bolj brezvezna kot na sliki). Jaz sem v moji bisagi, nekoč vredni 100.000 lir (dolgo je tega, ampak vintage je bojda in) imela 20€ gotovine, pickpocket proof mobitel in papirnate robce, pa sem jo kot pravi predstavnik religije paranoikov h sebi tiščala kot največji nezaupljivec. Te bejbe, ki hodijo al massimo v drugi letnik srednje šole nonšalantno držijo v roki več, kot dam jaz za najemnino za celo leto. Jung bi rekel, da sem fovš, ker sicer takih stvari še opazila ne bi. Dragi Carl, izzovem te, da se sprehodiš po Milanu in poskusaš ne opaziti miljarde istih torbic in ne začeti seštevati koliko kapitala ima Milano samo v teh super nepraktičnih usnjenih vrečkah.

Brezvezna torbica in moj pickpocket proof telefon

Pobegnili smo v Duomo. Skoraj zaspali noter. Malo lutali okrog Piazze Duomo, se vrnili nanjo in na našo nesrečo naleteli na gručo hormonsko overdozanih trinajstlenic, ki so pod balkonom pasaže Vittorio Emanuele kričale in padale v orgaznične šoke. Na balkonu se je vsake pol ure pojavil nekdo (mislim, da so bili igralci iz Losta). Snemali so TRL in če oddaja prek TV zaslona izgleda italijansko bizarno, je v živo groteskno zaskrbljujoča.

Naslednja tarča je bil Castello Sforzesco, ogromna graščina iz serije Zakaj so že vse to rabili? Moje skromno mnenje je, da je ena spalnica na osebo več kot preveč. Ampak familja Sforza je imela najbrž drugačno logiko in svojih otrok ni vzgajala tako špartansko kot mene.

Pravi šok je bila cerkev Santa Maria delle Grazie, kjer naj bi se nahajala Leonardova Zadnja večerja. Ne morem potrditi tega dejstva. Nisem je videla v živo. Neinformiranost naše familije je povzročila, da si nismo rezervirali mesta za ogled (kako bi le, še vlak smo komaj dobili). Zato nas je skrajno neprijazna in nič kaj stereotipno topla južnjaška nona opremila z njenim zavijajočim pogledom in nas v obliki politih cuckov poslala ven.

(Tukaj se moje pisanje prekine, ker smo prispeli v Sežano po dveh urah mukotrpnega presedanja na navidez udobnem Siemensu. Mimogrede, sežanski štacjon so prenovili, hvala bogu. Nadaljevanje pisanja v nedeljo, ob polnoči, na kavču na CNOI).

Zadnji ogled je bila Scala. Na zunaj nič posebnega. Notranjost mora biti mega, sicer ne vem zakaj bi karte za parter stale 100€. (In potem jaz jamram, ko dam za parter v CD 20€).

Lačnissimi smo pojedli tisti super drag trancio di pizza in spet miljon ur hodili do hotela. Hoteli smo se zabavati z ogledom paketarjev, ki prihajajo na premirero Cosi fan tutte v Scalo, ampak nas je taista ustanova zaštihala, ker je (kot smo ugotovili naslednji dan) zaštartala projekt demokratizacije kulture in so od takrat v Scali dobrodošle tudi olstarke. Božji čudež nas je pripeljal do super skritega supermarketa. V Milanu imajo za moje pojme malo preveč butikov in malo premalo trgovin z jestvinami (čokoladnice, čajarnice in podobne paketarske -nice ne štejejo).

Drugi dan je sledil ogled Pinacoteche Brera. Spodaj je Accademia d'Arte (notranjost nepobeljena since 1967). V Pinacotechi imajo TO in TO. Ena od kao bednih zbirk v Italiji (v primerjavi z Uffizzi). Še vedno taka, da pospešuje sovraštvo Slovencev do Italijanov, še posebej ob misli, da so zahtevali tiste kaj-so-že-bile umetnine nazaj. Prasci. Je pa Brera v lepem becirku Milana, tam bi človek res živel (tudi supermarket imajo). Nenačrtovano smo prišli do Giardini Pubblici (smo se izgubili, ker Eppy ne zna brat zemljevidov). Kaj naj rečem, vsaj tukaj Tivoli zmaga. Blato v njem ne eksistira. Hvala, Tivoli!

Z zadnjimi močmi smo šli na San Siro. Zadeva je ogromna in zastrašujoča z nekimi bordo rogovilami, ki na vogalih visijo čez. Žal nismo mogli noter, ker se je zvečer odvijala neka blazno pomembna tekma in so se tam že zbirali policaji. Mi v vlogi naivnih turistov pa nikakor nismo štekali, čemu na dan tekme ni turističnih ogledov. Aja, morda zato ker italijanski tifozi umirajo pod opozorilnimi streli. Morda zato, ja.

V centru smo prebili par mukotrpnih ur.

Šli na vlak. Drugi razred. Normalni ljudje. Milina.

Veseli, res veseli, veselissimi prišli domov. Še dobro, če bi prebila v Milanu še par ur, bi postala totalna komunistka.