Živce parajoči izrazi

So besede, ki jih res ne prenesem. Danes zjutraj sem sitna, moram izlit svoj žolč.

Prosim, ne uporabljajte sledečih izrazov v moji bližini

- malček
- jekleni konjiček
- sonček
- boljša polovica
- nežnejši spol
- malce
- mladi nadebudnež
- cvetka športnih novinarjev: smučarka XY je UGNALA smučarko YY (kam, v kozji rog???)



Še ene sem se spomnila
- žlahtna kapljica

AAAA, kaj je težko reči: "Vino???"

The Game

Pod velikim pritiskom sem si pogledala The Game, film v katerem je Sean Penn premalo prisoten. DVD sem kupila za madžarskega prijatelja (Istvan a.k.a. Mefi), v prostem času filmofrika. Ta DVD išče ko budalo že KAKŠNO LETO (omg, omg, vztrajen fantina). Dobila sem ga v dobrem starem Muellerju. Zdaj ga nesem na pošto. Huh.


Glede na to, da nisem fan filmov tipa Vanilla Sky (vse kar vidiš in misliš, da je res, sploh ni res, in vse kar si najmanj misliš, da je res, drži kot pribito), sem film nekako preživela. Ampak ga brez žalosti pošiljam čez mejo.

Otvoritev sezone

Ker smo dobili nepričakovane obiske, in ker se nam ni dalo kuhat in bit gostoljubni, smo se spokali na Vogrsko v osmico Pri Mimici. Pojedla sem 10 dag narezka, cel kmečki krožnik, štruklje in pol košare kruha (ki je bil mega).

Zdaj ne morem spat, ker mi dela slabo.

Filmiram

Ponavadi mi ne znese v tednu pogledati niti enega filma, ta teden sem ŠTIRI, omg omg. Resno, zadnje čase gledam samo nadaljevanke, razne Bege iz zapore, Grde račke in podobno. Grdo navado imam, da se filmov lotim gledati ob 11 zvečer in potem nikakor ne pridem do konca. Zaspim vmes (spreminjam se v mojo mamo...)

No ta teden sem bila res pridna. Najprej 12 jeznih mož, ki smo ga gledali v okviru filozofskega krožka (ko pravnik želi biti intelektualec). Zakon film, odvrti se v porotniški sobi, temelji samo in izključno na dialogih, in vseeno ne moreš odlimat pogleda od ekrana (platna v mojem primeru).

Na poti domov sem pogledala drugo polovico Tramvaja poželenje, ki sem ga začela gledati prejšnjo soboto. Baterija laptopa je lihkar zdržala. Končno je moj dragi HP sodeloval z mano, ampak pomoje samo zato, ker je Marlon Brando tak seksič.


Ok, potem sem šla gledat Petelinji zajtrk. In včeraj je filmska odisejada triumfirala s Skrivnostno reko. Zakon, zakon, zakon film. Sean Penn je awesome (in s tem ne ciljam le na fizično privlačnost). Ko sem preklopila na POP sem ujela še konec I am Sam. Tip je kameleon. Iz bad guya v umsko zaostalega v le nekaj sekundah in le klik stran.

Petelinji zajtrk

Slovenci končno delamo filme, ki ne zgledajo kot posneta gledališka drama. Dober film, resno me je imelo da bi spokala kufle in šla izletarit v Prekmurje. Bom pa samo Lainščka brala.

Spet sem edina v dvorani jokala, medtem ko se je folk valjal od smeha (podobno se mi je zgodilo, ko sem gledala Očka v krilu, že pri sedmih letih sem kazala znake senzibilnosti in neslutenih čustvenih globeli). Ampaki film je res prisrčen, Pišti Gajaš (Vlado Novak kix ass) je pa sploh lik, ki gane in navduši in nasmeje.

Nemoj, Eppy navdušena.

Yin & Yang ali Zakaj zaboga tipi vedni zmagajo

Nova predstava SNG Opere in baleta je bila zasnovana kot kontrast med moškim in ženskim pincipom. Kar po domače pomeni, da so naredili baletni večer na najbolj e-z način, natlačili dve popolnoma različni koreografiji, ju ločili z odmorom in me odrli za 22€ (sedela sem va parterju kot nekakšen paketar, ker je zmanjkalo sedežev na balkonu, doma pa kup položnic za plačat, hm hm).

Prve so bile na vrsti babe a.k.a. nežni spol (a je pod soncem še kakšen bolj beden izraz, no ja morda se "mladi nadebudnež" in "boljša polovica" uspešno kosata s tem). Groza. Spet nisem vedela kaj gledam. Pozicija ženske v sodobni družbi. A? Ena ženska je nekaj govorila. A? Zakaj je treba na plesni predstavi imet 15minutni monolog? Spet smo trpeli in krvaveli in med odmorom sem mamo klicala, da sem najbrž zagonila 22€.

Ampak potem so prišli dedci, dobesedno, mlado meso v gatah (ki so želele spominjati na indijanske plemenske bojne oprave, ampak so bile še vedno le gate). In bili so mega. V misli so mi prihajali flešbeki z Marthe Graham. In koreograf je plesal v njenem ansamblu štiri leta. To so ljudje! Komad s smislom, dinamičen, super glasba (ko zmešana sem potem iskala brazilsko batucado v ljubljanskih trgovinah, ampak Muller, pardon ker ni umlauta, ima samo za vzorec veliko etno polico). Tako da priporočam ogled, prvi del pač prespiš, prineseš štrikanje ali igraš tetris, drugi del pa ja, ja LUUUUUŠTN, mladi pobje, pa tko so fajn plesal. Ja, ja.

Če prvi del ne bi bil tako beden, bi se borila za nakup majice. Ker ponavadi pokupim vse, kar ponujajo. V navalu navdušenja po Rudijevem koncertu sem kupila oba cedeja in ukradla plakat.

KAO plesna KAO ustvarjalnost KAO mladih

Prejšnji vikend sem si šla ogledat republiško srečanje top mladinskih plesnih skupin, ki so bile izbrane iz regijskih srečanj. Pompozna stvar za nas luzerje, ki se ukvarjamo s sodobnim plesom. Ne, to ni balet, ne tudi hiphop ni, ne niti tisto kar plešejo pri Marjotu, a-a, nismo podobne Velinam... Hudiča, zakaj si folk, ki me sprašuje kaj za boga je sodobni ples ne gre ogledat ene predstave in me končno reši more, ki me mučim vsakič ko razlagam kaj to je.

Anyway.

Živa 2007 je bila po dolgih letih spet pri Ivanu. Ja, luštno, mladina bo plesala, stvar bo zabavna. Eh, zmeraj se zafrknem in potem sedim nekje v prvi vrsti (zakaj zakaj zakaj imam veze in dobim dobre karte in potem strmim v stvari, ki mi niso všeč, in se smehljam, da ne zamorim že tako zamorjenih plesalcev) in čakam, da bo konec. Vem da zdaj infamiram koreografe in plesalce in kostumografe in selektorje in mame, ki so eno leto služile kot transporterji. Ampak resnično težko zdržim 2 uri gledati dolgocajtne profesionalce. Še težje gledam dolgocajtno mularijo.

Sploh ni catch v tem, da mladež ne bi bila odlično tehnično podkovana. Na žalost je koreografija enaka koreografiji. No ja, KAO koreografija. Stvar, ki jo delaš na vajah, da mulce navadiš gibanja v prostoru / plazenja / skokov NI KOREOGRAFIJA. Sem staromodna vem, ampak na žalost rada razumem, kaj gledam. Tripam na koreografije z dramaturškim lokom. Ne pa da mulc pojma nima kaj pleše. Nekaj izraža, ker vendar pleše sodobno tehniko in mora bit patetičen in trpet. In ubijala bi za humor. Ki ga ni. Ker je mladež en sam velik emo. Sigh.

In potem te ena od točk preseneti. Rečeš si, končno, ena dobro šolska skupina (ki so ponavadi, senza offesa, totalno LAME - za njih je Claydermann ponavadi višek rafiniranosti). Žal je skupina brezvesten plagiator. Fuj.

Poznonedeljski blur

Koncept, ki se ga zaradi razširitve mojih socialnih obzorij počasi navajam, so obveza nedeljskih izletov ob nedeljah. Danes so bile na vrsti burjaste (nabiram zalogo vetra za meglish foggish and not at all windish Ljubljano) soline, pred... khm khm... dolgo od tega dan odprtih vrat v Lipici.

Naša družina je nedelje ponavadi porabila za koristno delo. Likanje, pometanje borjača, pranje sodov, pobiranje kakijev, kuhanje šnopca (tega že dolgo let ne več, sigh) ali budno spremljanje neuradnih rezultatov volitev. Zadnje smo počeli danes zvečer in se hkrati hudovali na RTV, ki na dan predsedniških volitev ob 8h zvečer, come niente fosse, gladko nastavi Mariota. Že osemnajstisočtristošestindvajsetič. Eh ja.

Grem dormikjat in poslušat Rudija. Ker sem spet na prisilnem delu v Lj in pogrešam rodno zemljo, primorski temperament, vaške none, domače trgovke, ki točno vejo kakšen kruh nameravaš kupit, kamnite hiške, burjo, rdeč ruj in predvsem sonce.

Diplomacija

Kaj smo se naučili iz Peterletovih 28% na predsedniških volitvah 2007?

Da je treba včasih udarit po mizi, bit dec, pa tudi če se komu zameriš.