Knjižnji molj rotor supro engaged

Včeraj sem bila nakurjena, res močno nakurjena, ker sem se zavedla, da zaradi ene stvari pozabljam na 1000 drugih, ki sem jih kdaj rada počela. In sem šla v KOŽ, na leposlovni oddelek. Ne, nisem iskala čitalnice, res sem iskala leposlovni oddelek.

Totalno brez idej, kaj naj berem, sem šla lepo do črke A. Tak sistem sem imela na mladinskem oddelku, ko sem bila še nadebudna mala bralka in sem knjige izbirala po lepoti platnic, vem, plehka sem. Ampak tak sistem se sploh ni izkazal za slabega, zato sem si izbrala dve lepi knjigi (ok, in obe meni malo poznani).

Niccolo Ammaniti: Ni me strah
Gledala sem že film, knjiga se bere kot film in je ena najboljših stvari, ki sem jih prebrala zadnje čase (kar ni težko, ker berem samo še časopisje v CTKju, par blogov, Kralje ulic in študijsko literaturo). Ampak resno, v postelji sem bila v pižamici ob polnoči, kar je zame nenormalno zgodaj. In sem na mah prebrala 200 strani. 200 strani. Waaa. Zaspala ob nenormalno pozni uri in uspela ne zamuditi na fax in narediti kvalitetne zapiske (ali pa le dajejo videz kvalitete, markerji znajo biti varljiva reč).

Morda mi je pasala zato, ker se dogaja poleti, na italijanskem jugu in mulci tekajo po ogromnih žitnih poljih. In je vroče. In jaz sem prezebla do kosti. Pa še format od Beletrine mi je zares všeč.

Druga knjiga me še čaka, zato ne bom tratila časa z njenim opisom, ker moram še

• naredit plan za ju3 (logistika, kufer, urniki)
  
• prečekirat kdaj gredo vlaki
• umit lase (sori, vsi speči cimri in spodnja soseda) // ne-nečimrnica v meni kriči: "Ne, pejdi spat!!!"
  
• spakirat kufer
• spat

Se pa bojim, da bom napadla drugo knjigo. Tega avtorja sem že brala in vedno me je zastrupil. Ne smem, ne smem.

Dobrodelni teden

Na faxu smo imeli dobrodelni teden. V avli so prodajali piškotke in pecivo. Kjut.

Pred faxom so na štantih kuhali vino :)

Neugodno

• mraz
  
• potencialno spolno iztirjeni dedki, ki se ob 11 zvečer po slabo osvetljeni ulici peljejo z minimalno hitrostjo mimo tebe
• sitni knjižničarji iz CTK-ja, ki so bili v prejšnjem življenju ziher vunbacitelji in so spet povzročili moj izpad dnevne norme (zmanjkal mi je en odstavek do zadanega cilja)
• najdenje ostankov svinčenih cevi in na pol zgnilih las, ki jih je kot srečen kužek vodovodar danes zjutraj vrgel v škaf, v katerem ponavadi perem gate (cimri seveda čakajo mene, da odparvim posledice tega početja)

"Veseli" december kicks ass.

Kdo bi si mislil

da se da imeti na Krasu, ma kaj na Krasu, v Divači jam session. In dobro vzdušje. In folk. Pazi to: HKRATI!

Dobre stvari

Ker zadnje čase samo jezikam in jamram in sem vsesplošni partibrejker, moram napisat en post, ki hvali svet in je oh in sploh oda mojemu življenju (ne, ni sarkazma tukaj).

1. Jazzarija na Sežanskem je v porastu. Bila sem na koncertu Fred Hersch tria v okviru abonmaja Jazz in vino. Fred Hersch je pianist (član tria, ma nemoj, ampak ne najdem imen drugih dveh članov) in skladatelj iz NY. Tip je bil nominiran za Grammyja. Za Grammyja! In je igral v Sežani. V dvorani nas je sedelo recimo 100. Od tega večinoma čezmejci (zamejci + puri Italiani). Še dobro da nas ni bilo dvajset, kar se je zgodilo enkrat na koncertu Dubravke Tomšič Srebotnjak. Ampak 100 komadov... toliko sem jih še jaz nabrala za gledališča na Mladifestu.

Ok, ok, ne bom jamrala.

Koncert je bil pomojem najboljši jazz koncert ever. Ker na jazz festu v Križankah se ponavadi zašuštramo. In pademo v totalno eksperimentalne zadeve, ki človeka prisilijo v nervozno presedanje na stolu, ali pa v polkomercialne vode. Ok, Abdullah Ibrahim je bil bojda mega. Tako pravi mama, ki je bila budna. Jaz sem kinkala. Ups. (Ja vem ja, se obnašam ignorantsko, ampak kaj čem, če je igral res potiho in so bili avti res glasni in jaz res zmatrana). No, ta koncert je bil jazz kot se šika. Fin (a naj napišem rafiniran, potem bo zvenelo, kot da govorim o kakšni kemični substanci). Najbolj od vseh me je navdušil basist (ali se morda reče kontrabasist), kateremu ne vem imena. Sicer je Fred ostala dva tipa predstavil, ampak nisem dobra v pomnjenju teh stvari. Tip je imel solo vložke na kontrabas. Na kontrabas! Mai visto.

Ne vem kako se kličejo tipi in ne vem kaj so igrali (sem si pisala, v temi, z na pol delujočim kemikom na listek 5x5 cm, ampak sem ga izgubila). Naj naj komad (zato sem si zapomnila ime, ha!), je bil Valentine, od Freda direkt. Tudi ga je sam zaigral. How cute. Sploh je Fred eno tako cute bitje. Meter petdeset, ogromni čevlji, teža 30 kil, očala, sključena drža. Ampak zvok. Balzam za prezebla ušesa.

V Divači so odprli Jazz hram. Menda obstaja že nekaj časa (ups), ampak jaz sem ga odrkila šele sedaj. Leta sem molila, da bi odprli tak lokal. Očitno je bil Miklavž letos zgodenj. Lokal je mega in vsekakor daleč najboljša stvar v Divači (no, bodimo iskreni, v Divači res nima hude konkurence). Spustiš se dol po štengah v majhen plac z majhnimi mizicami. Intimna atmosfera. In še en dober koncert. Lovro Ravbar kvartet. Spet me je navdušil basist (Matej Hotko, njegovo ime sem si zapomnila, imen ostalih dveh stricev pa žal ne), ki je imel res fantastično mimiko. Ta je sicer sporočala: "Itak sem basist, lahko falim kar hočem in nihče ne bo pogruntal, zato bom tukaj zadaj brenkal svoj lalala in briga me!" ampak bil je noro smešen ravno zaradi tega.

2. Tcheka v CD-ju. Koncert v okviru Glasbe sveta. Tcheka iz Zelenortskih otokov (počasi bi bil čas, da se prepričam, ali res ležijo ob obali Z Afrike ja, res so tam ). Koncert je bil spet eno samo veselje. Tip pride, vzame svojo kitaro (z njim spet dva tipa, ki jim ne vem imen), začne špilat. In imeli smo se super. Vzdušje prijetno, glasba prijetna. Misli na stran. Razni animatorski pevci tipa Alya bi se lahko od njega marsikaj naučili. Nobenega ni silil, naj vrže roke v zrak in naj se ima noro dobro. In vseeno, ali pa prav zato, smo se vsi imeli noro dobro.

3. Ja, tudi jaz sem se aktivno odrsko udejstvovala. Mehki čevlji smo začarali SNG Nova Gorica, gostovali s Coprnicami v mehkih čevljih (nobenega linka nikjer, aaa), preživeli štrkanje cedejev in ostale prijetne zadevšne. Nihče od gledalcev ni jokal, ko sem se prikazala na odru, kar si štejem v uspeh (ponavadi ene dva mulca pokosim, kaj sem res tako zelo grozna?)

4. Aja, pa žuram tudi. Kingstoni v Briščikih (Renato!) in Kifelfešta (bedno je le, da sem šla tik pred so začeli deliti cviček zastonj, ah ja).

Hipokrizija

Vsak mesec kupim Kralje ulice in se mi dozdeva, da rešujem svet. Mislim si, da pol evra dajem osebi, ki jo vidim in ne mečem denarja v ogromna brezna huge humanitarnih organizacij. Poleg tega kupujem izdelek, ki je pravzaprav popolnoma decenten, zanimiv. Gre torej za popolnoma "spodobno" razmerje kupa in prodaje.

Danes sem kupila decembrsko številko pri Marjanu. Vsaj mislim, da je Marjan. Je na invalidskem vozičku, nima nog in vedno se nahaja pred vhodom v Kapitlja. Priskakljala sem do njega, v glavi so mi šibale misli o moji neustavljivi plemenitosti, usmiljenosti in dobroti. Potem me je nagovoril. Prvič odkar kupujem Kralje ulic, pa jih najbrž nakupujem odkar sem v Ljubljani vsak mesec se mi je zgodilo, da mi je prodajalec rekel več kot le: "En evro, pa če bi loh še kej več..." Marjan me je prosil, naj mu najdem telefon. Naj prosim pogledam v njegove žepe, ker išče svoj mobitel. Govoril je nerazločno, ne vem če je bil pijan, ali je pač bolan. Na hitro in površno sem pretipala njegove žepe, vmes mi je govoril o tem, da bo danes na POPTV, jaz sem nervozno večkrat ponovila, da vem, mu pustila en evro in še kej več in šla stran.

Marjana sem tikala. Ponavadi vikam vsakega, ki je le leto starejši od mene.

Potem sem šokirana nad svojo nesposobnostjo izkazovanja čustev/komuniciranja prečkala Prešernov trg, lično opkrašen z lučkami v obliki planetov, spermijev in podobne navlake. Zakaj že rabimo 27 kilometrov lučk in polmilijonski proračun za razsvetljavo? Zakaj že? Zakaj moramo zagoniti 6000€ za ognjemet? A kdo res misli, da bo povečanje proračuna za take neumnosti povečalo priliv turistov v Ljubljano v decembrskem času?

Jezna sem nase, ker se obnašam kot en navaden debil. Jezna sem na mularijo, ki ne zna ceniti, da ima to kar ima, in sitnari, ker je njihov iPod z 80GB nekam švoh, in bi bil čas, da tehnika izumi kaj novega. In jezna sem na Ljubljano in na vsako lučko iz sedemindvajsetkilometrske špage. Najbolj pa sem jezna na povečanje proračuna za lučke na račun Marjana in ostalih Kraljev ulic.

Božično pričakovanje pa tako.

Aja, to sem pozabila

Aja, ta zadeva iz Milana je resnično zakon.

Ko smo se s tramvajem totalno scuzani in naveličani vračali iz San Sira nazaj v center, je tramvaj naletel na ogromnega mercedesa, parkiranega čez tračnice. Voznik tramvaja, južnjak, kakopak, je totalno ponorel, vse none pa so se prelevile v strastne borke za pravice javnega prometa. Končno se je iz paketarske (kakšne pa, saj smo vendar v Milanu) trgovine primajal nek parvenij, plačal dobil 2000€ multe, none za mano pa so s transparenti in trombami kričale: "Premalo je dobil, prasec!"

Že tako smo izgubili 10 min, komaj štartamo in bum, v nas prileti en cocco di mamma, ki je hotel izsiliti prednost tramvaja. Kreten. Južnjaški šofer ga je nahrulil, uporabljajoč besede: "Prva stvar, ki te jo naučijo avtošoli je, da ima tramvaj vedno prav."

Na hladnem

V sredo sem s par kolegi v organizaciji ELSE šla na ogled ženskega zapora na Igu. Oziroma zavoda za izvajanje kazni zapora.

Ne vem, katera od teh dveh lokacij je bolj depresivna: Ig sam po sebi ali hribček z graščino, na katerem zapori so. S kolegi smo hoteli poiskati kafič, potem smo se zavedli da so na Igu najbrž le bifeji. Odkrili pa smo le hram. Kriza, tukaj niti bifejev ni več. Hram pri Pepiju, katerega prag ženska noga ni prestopila od leta 1976, prti niso bili oprani od 1973, stene pa so polne koledarjev z nagimi babami od Uniona (popolna zbirka od 1992 naprej). Lokalni pijanček nas je nažical za enega Zlatoroga, potem ko me je pet minut spraševal, ali nisem mogoče njegova hči. Kolega iz serije uglajenih je naročil Earl grey, dobil je zeleni čaj in se zgražal nad tem dejstvom. Očitno ni vedel, DA SMO NA IGU.

Ko norci smo potem hodili v hrib, potni in s triminutno zamudo prisopli do zapora. Moj kolega je medtem, ko sem se jaz grozno opravičevala za nedopustno triminutno zamudo, na glas razpravljal o tem, ali so tri minute sploh zamuda. V zaporu smo, hudiča, vsaj enkrat bodi pokoren.

Sprejela nas je neka sociologinja, ki daje totalen vtis neavtoritete. Suhoparni podatki o zaporu so se prevesili v glasno razpravo potem, ko je opisala odprt režim. Osebe na odprtem režimu gredo lahko vsak vikend za 48 ur domov, brez spremstva. V imenu resocializacije vse, nas je rekla večina. Ena od mojih kolegic, ki je zaradi svojih zdravih arijskih stališč kmalu dobila nadimek Von Klinkerhoffen pa enostavno ni razumela pointa zapora, če hodiš domov prat štumfe.

Kaj naj rečem. Ne delat zločinov. Res ne. Plačujte položnice sproti, ne krast, hodite ob osmih spat, za vsak slučaj dajte še kakšen Oče naš zmolit. V sobah je po osem žensk, jaz sem vandrala okoli v plašču in me je zeblo. Stene v barvi sivo-oker-nečesaturobnega delujejo naravnost fantastično. Lesene dile na tleh so sinonim za domačnost. Ena od zapornic je bila tako dosadna, da so se sojetnice pritoževale v katerokoli sobo so jo dali. Zato so njej dali samico in je zdaj sama noter. Večina jih poseda po nekih klubskih sobicah in kadi (protikadilski zakon jih je zaobšel).

Prostori so nefunkcionalni, ker gre za graščino in so sobe ogromne, hodniki široki, ogrevanje je problem (ja, čutim). Zaposlitev težko dobijo, dela jih manj kot polovica (v zlatih časih, ne vem kdaj točno so bili zlati časi v zaporih, ampak ok, tako se je izrazila sociologinja, so delale vse). In še tiste zaposlene, trenutno recimo zlagajo koledarje, dobijo 15000 bivših sitnih SIT na mesec. Jes.

Luči najbrž ne prižigajo, če ni nedelja. Meni se je zdelo grozljivo temačno. Ja, lahko me napadete da se bunim za neke zločinke, namesto da bi delala propagando za Pediatrično kliniko. Ne vem, ura je skoraj ena in ne mislim s svojo fiktivno publiko razpravljati o namenu in etiki kaznovanja.

Vem samo to, da sem iz zapora ven prošla scuzana ko štraca. Čeprav sem bila na hladnem samo dve uri.

T-shirt

Predstavljajte si, da ta tip

nosi to majico.

Estetika grdega

Spet delala nadure v osmici. Letos brez Arturja. Brez panike, polno novih težakov.

Do konca življenja bi lahko jedla pršut in supe. Mmmm, supe. In domač kruh od Nade. In tenstan krompir. Mmm.

Ribanje zažganih loncev ob 6 zjutraj malo manj rulz.

Ampak supe. Mmmm.

O neotesanosti tokrat ne bom.

Grdost estetike

V moji kratki zgodovini potovanj in izletov se mi je prvič zgodilo, da sem bila vesela, da grem domov (če odštejem travmatično izkušnjo kolonije na morju v prvem razredu, ko smo pri 30 stopinjah v senci jedli pražen krompir in golaž, plaža je bila umazana, morje pa polno navzgor obrnjenih špičastih skal). Milano je, glej ga zlomka, poln Italijanov. Od tega je 99% milanskih Italijanov odličnih enciklopedičnih primerkov, kakšen naj pravi dec/baba ne bosta. Umiti so tako, da koža najbrž ne proizvaja loja, vsi (dojenčki, nonoti, wannabe dedci in tete) imajo populjene obrvi, črnissima sončna očala, ki segajo od čela do brade so pomembnejša od zraka. V Milanu sem bila dva dni (štejem se za poznavalko) in ni me navdušil.

V Milano smo se skidali potem ko smo do zadnjega cincali. V sredo smo šli na železniško postajo na Opčine, vprašat ako nas železna cesta blagovoli odpeljati v lombardsko prestolnico. Dedci (v pravem pomenu besede, taki v šmirastih kavbojkah, s flanelasto srajco in brez zob), ki na openski postaji zastopajo slovenske železnice so rekli: »Gremo h taljanom.« (Druga svetovna vojna antifašist feelings mode on). Italijanski kao dedci v sivih hlačah na črto, s svetlo modro srajco (bombaž pa tak, da že na par metrov vidiš, da je tako srajco užitek likati, ne ta oklepaj ni sarkastičen) in temno modrimi puloverji so nas poučili o voznih redih (opomba: poučili so mojo mati, ki niso verjeli podatkom iz spletne strani italijanskih železnic). Vprašanje o Milanu je za nekaj postalo postranskega pomena, potem ko smo se družno čudili, zakaj imajo Italijani tako krasne uniforme in zakaj imamo mi neobrite dedce. (Da ne bom samo težila, mi imamo bolj pokošeno ob cesti. Pravzaprav imamo samo mi pokošeno.)

Potem smo se malo skregali.

Potem smo rekli da v Milano ne gremo.

Potem smo ob enih zjutraj iz četrtka na petek rekli da gremo (rekli so moja mati, ki so povzdignili glas in tarnali nad razvajeno mularijo).

Sredi noči smo se odpravili v Monfalcone, ultimate izhodiščno postajo za železnocestna potepanja po Italiji (beri: free parking). Karte seveda nismo rezervirali zato nas je uslužbenka na železniški postaji (uniforma lepša od kostimov, ki jih nosijo moje profesorice) morala dati v prvi razred Cisalpina. Imeli smo srečo, da so mati iskali parking, in je karte nabavila hči (to sem jaz), podhranjena (ne, ni res) in neprespana, mozoljasta in sploh usmiljenja vredna študentka, zato je prijazna teta naredila dober popust na karti Milano-Monfalcone. Ne moreš da verjameš, da so vlaki lahko razprodani. Naj ponovim, sedeli smo v prvem razredu (pakič mode on). Od Mester naprej je bil vlak nabit. Prebrali smo vse cajtenge (prvi razred, stari), ki smo jih imeli na voljo in se delali grozno važni (problem je, da je težko biti važen, ker te itak vidijo samo taki, ki so s tabo v prvem razredu, lahko bi pa hodili okoli in si čestitovali).

Stazione Centrale, Milano

Postaja v Milanu je bila še bolj nabita kot vlak. Umazana. Visoka koncentracija golobov. Dobili smo blazno poceni hotel (tapison neposesan since 1986), meni se je zdelo čisto (ampak
to ne šteje, ker živim na CNOI NEPUCANJE). Skratka, stric iz info centra nam je naredil totalen biznis. Iz grozno nagužvane, umazane, klošarji included, železniške smo hodili ko budale (ko vaščan pride v mesto je zadnja stvar na katero pomisli javni prevoz). Lakota. Kosilo v menzi. Ne moreš da verjameš. Spet nabito polno lepih Italijanov, nekih bančnih uradnikov in tajnic, ki so zgledali veliko boljše kot celo slovensko zunanje ministrstvo. Jedli smo relativno poceni, kar pomeni poceni za Milano, ne pa tudi za nas, ex-yu reveže. Za pest milanskega rižota (fake žafran kicks ass) in pivo smo dali več kot za kosilo v Lj (in ne govorim o kosilu na bone, govorim o meniju za navadne smrtnike).

Velika napaka je bila, da smo takoj zavili na Via Montenapoleone. To da se imenuje po banki Monte Napoleone in da sledi neki stari rimski cesti nima veze. Bistveno je, da lahko na par korakih nakupiš Dior toaleto, ogaben Cartier prstan (resno mislim, grozno grde stvari imajo tam) in Miu Miu torbico za svojo razvajeno hčerkico. Ali pa jo z njeno najboljšo prijateljico s svojo zlato kartico pošlješ peketat tja. Pogoja za to početje sta dva:

1. si ruski tajkun
   
2. hči je nora na leopardje pajkice v kombinaciji s kamel plaščem, poblajhanimi lasmi in zlatimi špičastimi škorenjci (o sončnih očalih od čela do brade ne gre izgubljati besed)

Ogaben Cartier prstan

Mora se ne konča niti, ko zaviješ na Corso Vittorio Emanuele. Ok, tam sta vsaj Duomo in Galleria Vittorio Emanuele. Ampak nikakor ne moreš uiti paketu trgovin. In grozno spoznanje, da obstajajo ljudje iz mesa in krvi, ki imajo v roki vrečke Armani (obstaja tudi Junior, za mlade paketarje, kam je šla špartanska vzgoja???), Gucci in ki v roki držijo Louis Vuitton torbico (ki je, mimogrede v živo še bolj brezvezna kot na sliki). Jaz sem v moji bisagi, nekoč vredni 100.000 lir (dolgo je tega, ampak vintage je bojda in) imela 20€ gotovine, pickpocket proof mobitel in papirnate robce, pa sem jo kot pravi predstavnik religije paranoikov h sebi tiščala kot največji nezaupljivec. Te bejbe, ki hodijo al massimo v drugi letnik srednje šole nonšalantno držijo v roki več, kot dam jaz za najemnino za celo leto. Jung bi rekel, da sem fovš, ker sicer takih stvari še opazila ne bi. Dragi Carl, izzovem te, da se sprehodiš po Milanu in poskusaš ne opaziti miljarde istih torbic in ne začeti seštevati koliko kapitala ima Milano samo v teh super nepraktičnih usnjenih vrečkah.

Brezvezna torbica in moj pickpocket proof telefon

Pobegnili smo v Duomo. Skoraj zaspali noter. Malo lutali okrog Piazze Duomo, se vrnili nanjo in na našo nesrečo naleteli na gručo hormonsko overdozanih trinajstlenic, ki so pod balkonom pasaže Vittorio Emanuele kričale in padale v orgaznične šoke. Na balkonu se je vsake pol ure pojavil nekdo (mislim, da so bili igralci iz Losta). Snemali so TRL in če oddaja prek TV zaslona izgleda italijansko bizarno, je v živo groteskno zaskrbljujoča.

Naslednja tarča je bil Castello Sforzesco, ogromna graščina iz serije Zakaj so že vse to rabili? Moje skromno mnenje je, da je ena spalnica na osebo več kot preveč. Ampak familja Sforza je imela najbrž drugačno logiko in svojih otrok ni vzgajala tako špartansko kot mene.

Pravi šok je bila cerkev Santa Maria delle Grazie, kjer naj bi se nahajala Leonardova Zadnja večerja. Ne morem potrditi tega dejstva. Nisem je videla v živo. Neinformiranost naše familije je povzročila, da si nismo rezervirali mesta za ogled (kako bi le, še vlak smo komaj dobili). Zato nas je skrajno neprijazna in nič kaj stereotipno topla južnjaška nona opremila z njenim zavijajočim pogledom in nas v obliki politih cuckov poslala ven.

(Tukaj se moje pisanje prekine, ker smo prispeli v Sežano po dveh urah mukotrpnega presedanja na navidez udobnem Siemensu. Mimogrede, sežanski štacjon so prenovili, hvala bogu. Nadaljevanje pisanja v nedeljo, ob polnoči, na kavču na CNOI).

Zadnji ogled je bila Scala. Na zunaj nič posebnega. Notranjost mora biti mega, sicer ne vem zakaj bi karte za parter stale 100€. (In potem jaz jamram, ko dam za parter v CD 20€).

Lačnissimi smo pojedli tisti super drag trancio di pizza in spet miljon ur hodili do hotela. Hoteli smo se zabavati z ogledom paketarjev, ki prihajajo na premirero Cosi fan tutte v Scalo, ampak nas je taista ustanova zaštihala, ker je (kot smo ugotovili naslednji dan) zaštartala projekt demokratizacije kulture in so od takrat v Scali dobrodošle tudi olstarke. Božji čudež nas je pripeljal do super skritega supermarketa. V Milanu imajo za moje pojme malo preveč butikov in malo premalo trgovin z jestvinami (čokoladnice, čajarnice in podobne paketarske -nice ne štejejo).

Drugi dan je sledil ogled Pinacoteche Brera. Spodaj je Accademia d'Arte (notranjost nepobeljena since 1967). V Pinacotechi imajo TO in TO. Ena od kao bednih zbirk v Italiji (v primerjavi z Uffizzi). Še vedno taka, da pospešuje sovraštvo Slovencev do Italijanov, še posebej ob misli, da so zahtevali tiste kaj-so-že-bile umetnine nazaj. Prasci. Je pa Brera v lepem becirku Milana, tam bi človek res živel (tudi supermarket imajo). Nenačrtovano smo prišli do Giardini Pubblici (smo se izgubili, ker Eppy ne zna brat zemljevidov). Kaj naj rečem, vsaj tukaj Tivoli zmaga. Blato v njem ne eksistira. Hvala, Tivoli!

Z zadnjimi močmi smo šli na San Siro. Zadeva je ogromna in zastrašujoča z nekimi bordo rogovilami, ki na vogalih visijo čez. Žal nismo mogli noter, ker se je zvečer odvijala neka blazno pomembna tekma in so se tam že zbirali policaji. Mi v vlogi naivnih turistov pa nikakor nismo štekali, čemu na dan tekme ni turističnih ogledov. Aja, morda zato ker italijanski tifozi umirajo pod opozorilnimi streli. Morda zato, ja.

V centru smo prebili par mukotrpnih ur.

Šli na vlak. Drugi razred. Normalni ljudje. Milina.

Veseli, res veseli, veselissimi prišli domov. Še dobro, če bi prebila v Milanu še par ur, bi postala totalna komunistka.

Gužva

Definicija resnosti gužve je odvisna od števila post-itov in od krajev, kjer se ti nahajajo.





Post-it na blogu kaže na master stopnjo gužve.

Kriza

V stanovanju sem brez interneta, v javnih knjižnicah pa ne morem napisat mojega long poročila iz Milana. Kaj naj, kaj naj?

Plus, v Ljubljani odkrivajo nove dimenzije polarnega dneva (dan po novem traja 2 uri, od poldne do dveh, edini čas ko ni megle ali teme).

Internet dobimo šele drugi teden, ta vikend delam v osmici in doma ne bo nič iz mene, pisat blog v wordu in potem z USB ključi hodit okoli se mi ne zdi elegantna ideja. Aja, in sem omenila da je v LJ pasje zoprno? Včeraj sem morala kupit nov šal in nove rokavice zaradi problemov barvnega ujemanja. Kriza, res kriza.

Ne smem tolko jamrat. Včeraj v KMŠju je bilo kar luštno, ja ja. Še zdaj imam alkohol v kosteh, kljub snedenemu paketu Grancereale in super mastnemu kebabu. Ah ja.

Živce parajoči izrazi

So besede, ki jih res ne prenesem. Danes zjutraj sem sitna, moram izlit svoj žolč.

Prosim, ne uporabljajte sledečih izrazov v moji bližini

- malček
- jekleni konjiček
- sonček
- boljša polovica
- nežnejši spol
- malce
- mladi nadebudnež
- cvetka športnih novinarjev: smučarka XY je UGNALA smučarko YY (kam, v kozji rog???)



Še ene sem se spomnila
- žlahtna kapljica

AAAA, kaj je težko reči: "Vino???"

The Game

Pod velikim pritiskom sem si pogledala The Game, film v katerem je Sean Penn premalo prisoten. DVD sem kupila za madžarskega prijatelja (Istvan a.k.a. Mefi), v prostem času filmofrika. Ta DVD išče ko budalo že KAKŠNO LETO (omg, omg, vztrajen fantina). Dobila sem ga v dobrem starem Muellerju. Zdaj ga nesem na pošto. Huh.


Glede na to, da nisem fan filmov tipa Vanilla Sky (vse kar vidiš in misliš, da je res, sploh ni res, in vse kar si najmanj misliš, da je res, drži kot pribito), sem film nekako preživela. Ampak ga brez žalosti pošiljam čez mejo.

Otvoritev sezone

Ker smo dobili nepričakovane obiske, in ker se nam ni dalo kuhat in bit gostoljubni, smo se spokali na Vogrsko v osmico Pri Mimici. Pojedla sem 10 dag narezka, cel kmečki krožnik, štruklje in pol košare kruha (ki je bil mega).

Zdaj ne morem spat, ker mi dela slabo.

Filmiram

Ponavadi mi ne znese v tednu pogledati niti enega filma, ta teden sem ŠTIRI, omg omg. Resno, zadnje čase gledam samo nadaljevanke, razne Bege iz zapore, Grde račke in podobno. Grdo navado imam, da se filmov lotim gledati ob 11 zvečer in potem nikakor ne pridem do konca. Zaspim vmes (spreminjam se v mojo mamo...)

No ta teden sem bila res pridna. Najprej 12 jeznih mož, ki smo ga gledali v okviru filozofskega krožka (ko pravnik želi biti intelektualec). Zakon film, odvrti se v porotniški sobi, temelji samo in izključno na dialogih, in vseeno ne moreš odlimat pogleda od ekrana (platna v mojem primeru).

Na poti domov sem pogledala drugo polovico Tramvaja poželenje, ki sem ga začela gledati prejšnjo soboto. Baterija laptopa je lihkar zdržala. Končno je moj dragi HP sodeloval z mano, ampak pomoje samo zato, ker je Marlon Brando tak seksič.


Ok, potem sem šla gledat Petelinji zajtrk. In včeraj je filmska odisejada triumfirala s Skrivnostno reko. Zakon, zakon, zakon film. Sean Penn je awesome (in s tem ne ciljam le na fizično privlačnost). Ko sem preklopila na POP sem ujela še konec I am Sam. Tip je kameleon. Iz bad guya v umsko zaostalega v le nekaj sekundah in le klik stran.

Petelinji zajtrk

Slovenci končno delamo filme, ki ne zgledajo kot posneta gledališka drama. Dober film, resno me je imelo da bi spokala kufle in šla izletarit v Prekmurje. Bom pa samo Lainščka brala.

Spet sem edina v dvorani jokala, medtem ko se je folk valjal od smeha (podobno se mi je zgodilo, ko sem gledala Očka v krilu, že pri sedmih letih sem kazala znake senzibilnosti in neslutenih čustvenih globeli). Ampaki film je res prisrčen, Pišti Gajaš (Vlado Novak kix ass) je pa sploh lik, ki gane in navduši in nasmeje.

Nemoj, Eppy navdušena.

Yin & Yang ali Zakaj zaboga tipi vedni zmagajo

Nova predstava SNG Opere in baleta je bila zasnovana kot kontrast med moškim in ženskim pincipom. Kar po domače pomeni, da so naredili baletni večer na najbolj e-z način, natlačili dve popolnoma različni koreografiji, ju ločili z odmorom in me odrli za 22€ (sedela sem va parterju kot nekakšen paketar, ker je zmanjkalo sedežev na balkonu, doma pa kup položnic za plačat, hm hm).

Prve so bile na vrsti babe a.k.a. nežni spol (a je pod soncem še kakšen bolj beden izraz, no ja morda se "mladi nadebudnež" in "boljša polovica" uspešno kosata s tem). Groza. Spet nisem vedela kaj gledam. Pozicija ženske v sodobni družbi. A? Ena ženska je nekaj govorila. A? Zakaj je treba na plesni predstavi imet 15minutni monolog? Spet smo trpeli in krvaveli in med odmorom sem mamo klicala, da sem najbrž zagonila 22€.

Ampak potem so prišli dedci, dobesedno, mlado meso v gatah (ki so želele spominjati na indijanske plemenske bojne oprave, ampak so bile še vedno le gate). In bili so mega. V misli so mi prihajali flešbeki z Marthe Graham. In koreograf je plesal v njenem ansamblu štiri leta. To so ljudje! Komad s smislom, dinamičen, super glasba (ko zmešana sem potem iskala brazilsko batucado v ljubljanskih trgovinah, ampak Muller, pardon ker ni umlauta, ima samo za vzorec veliko etno polico). Tako da priporočam ogled, prvi del pač prespiš, prineseš štrikanje ali igraš tetris, drugi del pa ja, ja LUUUUUŠTN, mladi pobje, pa tko so fajn plesal. Ja, ja.

Če prvi del ne bi bil tako beden, bi se borila za nakup majice. Ker ponavadi pokupim vse, kar ponujajo. V navalu navdušenja po Rudijevem koncertu sem kupila oba cedeja in ukradla plakat.

KAO plesna KAO ustvarjalnost KAO mladih

Prejšnji vikend sem si šla ogledat republiško srečanje top mladinskih plesnih skupin, ki so bile izbrane iz regijskih srečanj. Pompozna stvar za nas luzerje, ki se ukvarjamo s sodobnim plesom. Ne, to ni balet, ne tudi hiphop ni, ne niti tisto kar plešejo pri Marjotu, a-a, nismo podobne Velinam... Hudiča, zakaj si folk, ki me sprašuje kaj za boga je sodobni ples ne gre ogledat ene predstave in me končno reši more, ki me mučim vsakič ko razlagam kaj to je.

Anyway.

Živa 2007 je bila po dolgih letih spet pri Ivanu. Ja, luštno, mladina bo plesala, stvar bo zabavna. Eh, zmeraj se zafrknem in potem sedim nekje v prvi vrsti (zakaj zakaj zakaj imam veze in dobim dobre karte in potem strmim v stvari, ki mi niso všeč, in se smehljam, da ne zamorim že tako zamorjenih plesalcev) in čakam, da bo konec. Vem da zdaj infamiram koreografe in plesalce in kostumografe in selektorje in mame, ki so eno leto služile kot transporterji. Ampak resnično težko zdržim 2 uri gledati dolgocajtne profesionalce. Še težje gledam dolgocajtno mularijo.

Sploh ni catch v tem, da mladež ne bi bila odlično tehnično podkovana. Na žalost je koreografija enaka koreografiji. No ja, KAO koreografija. Stvar, ki jo delaš na vajah, da mulce navadiš gibanja v prostoru / plazenja / skokov NI KOREOGRAFIJA. Sem staromodna vem, ampak na žalost rada razumem, kaj gledam. Tripam na koreografije z dramaturškim lokom. Ne pa da mulc pojma nima kaj pleše. Nekaj izraža, ker vendar pleše sodobno tehniko in mora bit patetičen in trpet. In ubijala bi za humor. Ki ga ni. Ker je mladež en sam velik emo. Sigh.

In potem te ena od točk preseneti. Rečeš si, končno, ena dobro šolska skupina (ki so ponavadi, senza offesa, totalno LAME - za njih je Claydermann ponavadi višek rafiniranosti). Žal je skupina brezvesten plagiator. Fuj.

Poznonedeljski blur

Koncept, ki se ga zaradi razširitve mojih socialnih obzorij počasi navajam, so obveza nedeljskih izletov ob nedeljah. Danes so bile na vrsti burjaste (nabiram zalogo vetra za meglish foggish and not at all windish Ljubljano) soline, pred... khm khm... dolgo od tega dan odprtih vrat v Lipici.

Naša družina je nedelje ponavadi porabila za koristno delo. Likanje, pometanje borjača, pranje sodov, pobiranje kakijev, kuhanje šnopca (tega že dolgo let ne več, sigh) ali budno spremljanje neuradnih rezultatov volitev. Zadnje smo počeli danes zvečer in se hkrati hudovali na RTV, ki na dan predsedniških volitev ob 8h zvečer, come niente fosse, gladko nastavi Mariota. Že osemnajstisočtristošestindvajsetič. Eh ja.

Grem dormikjat in poslušat Rudija. Ker sem spet na prisilnem delu v Lj in pogrešam rodno zemljo, primorski temperament, vaške none, domače trgovke, ki točno vejo kakšen kruh nameravaš kupit, kamnite hiške, burjo, rdeč ruj in predvsem sonce.

Diplomacija

Kaj smo se naučili iz Peterletovih 28% na predsedniških volitvah 2007?

Da je treba včasih udarit po mizi, bit dec, pa tudi če se komu zameriš.

STRIPI(ali ko nimaš časa se lotiti&končati česa pametnega[čakaš vlak&=prezgodaj za iti iz flata&premalo cajta za opucat kuhno]&rabiš klikabilno stran)

Včasih sem redno sledila sveti trojici (zadnje čase me puščajo precej hladno)


Moji potencialni bodoči viri obsedenosti

Tony

Po sistemu: "Če rabiš mačko ti jo pripeljem čez pol ure," smo dobili Tonyja.

Rekorder v najkrajšem času aklimatizacije. Se že crta in prede. Ponavadi se nam mačke skrijejo pod omaro za 3 dni, potem pridejo ven kaj pojest in nazaj pod omaro. Upam, da se bo hitro navadil tudi na nizek življenjski standard. Iz ideoloških razlogov namreč ne kupujemo mačje hrane, ki bi bila dražja od človeške.

Ostali predlogi za ime: Woody, Zmago, Alfred, Alfie, Vili, Pepi, Gigi, Puki (WTF???), James, Šulko, Flori itn. Zmagal je Tony.

Če bomo kasneje ugotovili, da je punčka, ga preimenujemo v Carmela.

5000

Prelomen trenutek v življenju vsakega fana.

Beautiful na Canale5 s svojo 5000. puntato. To je cela era. Vmes so se zredili, osiveli (nekateri celo menjali).

Nadaljujem spisek iz posta Zakaj bi morala opustiti gledanje Beautifula.

• njihove hajli profešonal modne revije pokažejo 4 modele (ni važno, itak jim prisostvujejo VEDNO ISTI NOVINARJI)
• kljub temu, da so blazno bogati in slavni, ne poznajo drugih ljudi razen sebe (kar vodi v kvazi-incestne situacije)
• iz celotnega casta se le štirje igralci niso menjali

Evolucija: Bridget Forrester

Evolucija: Rick Forrester

• če mora iti kdo od igralcev na plastično operacijo/rehab kliniko/porodniški dopust/vstavi poljubno ga začasno ubijejo v prometni nesreči/pošljejo na študij v tujino (ne vrača se niti za praznike, ohceti, krste itn)/osebo ženskega spola ugrabi sultan in jo ima do njenega pobega zaprto v haremu/pošljejo na delo v fiktivno franšizo v Pariz
• sumim, da imata Štefka in Brooke v hiši iste štenge (si jih sposojata ena od druge)
  

Nikar tako živahno, jubilejne puntate niso proslavili s povečano hitrostjo dogajanja, danes se je zgodilo še manj kot ponavadi. Če se ponavadi ne zgodi praktično nič, se danes dejansko ni nič zgodilo.

Ja, sram me je, ker to gledam. Ampak moram nadaljevati družinsko tradicijo (sem že tretja generacija). V enih familijah zbirajo diplome z medicine, mi zbiramo žajfnce.

Inventiva

Prejšnji teden sem si kupila kopijo mojih Adidask (tactic low, zaljubljena v njih). Zdaj imam torej rjave in modre Z ZLATIMI ROŽICAMI GOR (zelo pravna fakulteta like). Stvar se mi je zdela vredna zgražanja, ampak ne zaskrbljujoča, dokler nisem naredila analize garderobe.

Danes sem si v H&M-ju kupila dve bluzi. Eno, identičnega kroja in podobnega vzorca (rožice kamor pogledaš) imam v omari.

Poleg tega sem prejšnji teden kupila dve enaki majici v Zari (pink in rumeno-siva izvedba).

Imam dvoje enakih H&M Divided hlač (rjava in karirasta siva varianta). DANES SEM SI OGLEDOVALA TRETJE. In skoraj bi kupila še kopijo plišaste trenirke, le da v melancan barvi. Še bliže sem bila nakupu dodatega šala (kopija rdečega, ki ga že imam).

H&M t-shirtov ne štejem več. Puloverjev niti.

So trenutki, ko se zavem, da je moje življenje ena sama rutina.

Nedelja

Kljub totalni izpitni psihozi sem uspela doživeti pol ure nedelje v pravem pomenu besede.

Peljala sem se s tem (MGA 1600, rdeč, spoliran, brez strehe, letnik '59)



na kavo v staro Ljubljano. Boljšak included.

Got milk?

Včeraj, medtem ko sem čez ploščad (ultimate place za snemanje edgy spotov in reklam) pred Cankarjevim domom (na poti iz CTKja da dnevno dozo cukra/kave v Maxija) me je ustavila gospodična in me vprašala, če bi bila statist, ker snemajo reklamo za Ljubljanske mlekarne.

Gotovo jo je očaral moj oldtajmerski gnil zelen reklc, ki paše na njihove embalaže (zelene). Čudi me, da ni opazila podočnjakov, mastnih las, mozoljev, razširjenih por, lično zamašenih z umazainjo (a.k.a. ogrci) itn.

Ali so bili res dišperati, ali pa sploh ne zgledam tako slabo. (Nagibam se k prvi možnosti.)

Seveda sem zavrnila.

In če pomislim, da bi lahko bila next Britney Spears.

Morda se spet motim

ampak meni se prav tako ne zdi dobra ideja kombinirati Polar uro in manšetne gumbe. Ja, na isti roki!

Zakaj, zakaj, zakaj nisem kul?

V petek smo s kolegi šli v KINO, omg... 2 uri zabave po 13 urah knjižnice, kako smo potratni. Izbira je bila med kitajsko kao romantično komedijo v Kinoteki (Kitajci in romantika, hm, so se za roke prijeli??), neko francosko triler psiho dramo v Dvoru in oh-so-very-cool Ocean's Thirteen v Komuni. Direkt iz CTK-ja smo se torej odpravili do najbolj logične izbire, torej najbolj nemorečega filma izmed teh treh. Jaz opasana z dvemi torbami polni knjig in zdravil, ki sem jih med drugim morala mešati v kinu.

Poleg tega je simbolika govorila za Oceana, 13. septembra (jutri - GULP), pišemo THE izpit prvega letnika (rimsko pravo).

Napsihirani in z velikim občutkom krivde smo sedeli v kinu in na momente ne štekali nič, predvsem pa se spraševali, kako uspe Georgeu razmontirat hotel, izvest umetni potres, casino oškodovati za 500 mio $ in hkrati biti kul. Stuširan, v obleki. Kul. Valda, njemu ni treba vlačit knjig po Ljubljani, ni poslušal mitov in legend o pokolih na rimskem pravu in tudi če je zajebal prvi letnik faksa, nobena bejba ga ne bo skenslala zaradi tega. Sigh.


Jaz pa vandram po svetu s pogrizenimi nohti, včeraj sem dezertirala iz DVEH knjižnic, ker enostavno ne prenašam več ambicioznih in neživčnih ljudi okrog sebe, in potem 6 ur zabila na kavču. Modra poteza.

Sicer pa je film kar ok, sploh ker je bila dvanajstica totalno... Quoi? Všeč mi je stil filma, glasba. Samo George je v zadnjih letih malo prveč pridobil na samozavesti, da bi lahko norela za njim.

Morda se motim

ampak meni se ne zdi dobra ideja kombinirati Prada torbico s šparovo plastično vrečko, četudi je bila zadnja že uporabljena in je torej uradno vintage.

Gospod

Nekoč je bojda obstajal komad z ne preveč zahtevnim besedilom stari gospod Ficko živi na robu mesta. Ne vem, komada mr. gugl ne najde. Mogoče, ker si ga je izmislila moja mati in ga meni kot šestletnemu nevednemu otroku prodajala kot mega hit sedemdesetih.

Zagotovo pa obstajajo novi Fickoti à la dvorni pesnik in RTV deček za vse, novopečeni Harry Potter (ne najdem ustrezne slikce in mudi se mi pakirat) in občasni Ricky Martin wannabe, vsem dobro znan kot Anžej Dežan. Danes je novopečeni družabni kronik pri NLP-ju v stilu "dnevna soba in komot copati" naredil hud faux pas. Od mene oboževanega Ferija Lainščka je namreč poklical gospod Feri. Ne gospod Lainšček. Gospod Feri. Še dobro, da ga ni tikal ali ga krstil za tovariša.

Podobne neumnosti so televizijci delali že v oddajah v zvezi z nogometnim prvenstvom v Nemčiji. Nekega oh-so-very strokovnjaka za fuzbal so stalno klicali gospod Zdenko.

Najlepša cvetka iz šopka žlahtnih pa je poimenovanje (menda na Polnočnem klubu, ki je letos na turneju po Sloveniji dosegel tudi Izolo) Draga Misleja gospod Mef.

Naj še kdo reče, da gospod Ficko ne obstaja.

Sestanki ali Produktivnost je out

Ne maram sestankov na katere se pride z namenom "si povedat vse" in se je potem bolj ali manj tiho, ker manjka shema po kateri bi se ravnali. Potem prideš domov in se spomniš 179 tem, ki so ostale nedotaknjene in 5939 brilijantnih argumentov, s katerimi bi spravil sogovorce na kolena.

Ampak point teh sestankov je, da vsi zgledajo blazno utrujeni. Podočnjaki obvezna oprema, zaželeno je pred ostalimi sestankovalci mešat razne lekadole. Kakorkoli, sedet 4 ure in se ne zmenit nič je svoje vrste maraton. Mati so mi pravili, da so se podobne finte šli v ranjki Jugoslaviji. Seje (česa že... svet, predsedstvo, eeee, nekaj podobnega) so trajale cele noči, tumbali so eno in isto (ne verjamem, da bi bil njihov poslovnik lahko za vzor kakšni normalni urejeni disciplinirani državi, recimo Nemcem). Danes sem dala skozi eno tako mini sejo, skoraj klanje. Še malo in bi začeli kuhat kave, halucinirat, snifat itn.

Ampak bili smo pridni, sedeli smo cele štiri ure.

Škoda da nismo mogli reči: pridni smo bili, vse smo se zmenli.

Muriel's Wedding (Muriel se poroči)

IMDB

Zakaj, zakaj tega filma nihče ne pokaže ustvarjalcem ameriških popcorn/cottoncandy romantičnih komedij. Saj je stvar izi. Zamenjaš plastične igralce z zamaščenimi in mozoljastimi Avstralci, Los Angeles s Porpoise Spitom (kje za boga...?), drage restavracije za zanikrne betole. In evo, imaš film, ki ga bojo več kot le prenesli tudi najbolj zakrnjeni zamorjenci.

Kičasta muzika, ogabna moda, normalen folk. Milina.

Američani bi ziher vse pokvarili s tem, ko bi glavna junakinja shujšala, šla na fax in si dobila perfektnega tipa. Beda.

When I lived in Porpoise Spit, I used to sit in my room for hours and listen to ABBA songs. But since I've met you and moved to Sydney, I haven't listened to one Abba song. That's because my life is as good as an Abba song. It's as good as Dancing Queen.

Cnoa 20

Spim pod koutrom z medvedki. Na moji peresnici se šopiri vesela kravica. Najrajši imam gnilo Simpson majico, povirbano od brata. Za sprostitev gledam risanke. Na desnem licu imam ogromen mozolj. Top modni dodatek zadnje dni je oškrbljen roza obroč za lase, ki sem ga (dokazljivo s fotografijami) nosila daljnega leta 1993. In nikoli, niti pod torturo, ne bom zatajila svoje ljubezni do Puja.



Ja, velika sem.

Tri, dva, ena...

Še uro sem najstnica, ob polnoči obrnem številke.

Upam, da me ne bo zagrabila podobna depresija, kot me je ob prelomni osemnajstici. Raje imam manj stresne rojstne dneve. Recimo 19. mi je bil všeč. Ne 20, niti 18. Tak fajn. Nihče se ne čuti dolžan imeti sentimentalnih govorov.

Grem uživat zadnje vzdihljaje official emo obdobja. Depresivna muzika, smiljenje samemu sebi, kregarije z mamo/bratom, nepojasnjeni napadi joka, čokolada.

+ slikca MYTiXu za osvežitev spomina, kako je biti najstnik (slavil je pred nekaj dnevi)
Šmrc, še malo in si bom morala spomin osveževati tudi sama.


Vir: Toothpaste for Dinner / Outline of Teenage Years

Ne maram

ljudi, ki se rokujejo z roko v žepu.

Zakaj blogiram

Post nima veze s famoznim uvodnikom Sabine Obolnar v Oni. Res mi dol visi kaj si misli ena shujšana in z moje strani nič kaj preveč oboževana kolumnistka.

Blogiram, ker imajo nekateri vrtove in svojo frustracijo sproščajo ob grmičkih domačih malin. Jaz imam rajši čiste nohte in neumnosti pišem sem. Pričakujem, da se bodo ljudje, ki jih moje mnenje o nič kaj pereči temi, ki očitno žuli le mene, samodejno odstranili z mojega vrtička. S tem ne mislim, da se morajo odstraniti. Ampak dokler sem gospodarica mojih malin, bom na svoji zemlji, pardon, blogu zagovarjala tezo, da svet ni popoln.

Amen.

Šport? Ja, hvala.

Samo če se z njim ukvarjajo drugi.

Ženska mladinska rokometna reprezentanca (vem, grozna spletna stran) se mudi (ta glagol zveni zelo v slogu športnih novinarjev na TV Slo) v Turčiji na Evropskem prvenstvu (nekoliko manj grozna spletna stran).

Pravzaprav bi mi bilo vseeno (priznam, pri športu moja domoljubnost propade), če zdaj v Turčiji ne bi bilo moje prijateljice, Mire M. Reva je stalno razbita, zaradi tekem se je odpovedala maturanstkemu plesu in mnogim sobotnim žurkam. Sočustvujem in podpiram tako aktivno mladež. Kar pomeni, da stojim na tribuni in kričim. Da bi se pridružila mi še na misel ne pade, moja fobija pred žogami je bila izzvana, ko smo igrali med dvema ognjema v osnovni šoli. In če se takrat ni pozdravila, se v starih letih nikakor ne bo.

Vem koliko tekem so zmagale in za koliko, ampak pojma nimam kaj to pomeni, ker ni nikjer tistih ličnih shem. Pravzaprav sheme so, ampak jih noben Kristus na Rokometni zvezi ne izpolnjuje. Tsk, tsk, tsk.

Da si ustvarim iluzijo športiranja grem gledat Proti toku (Swimming upstream). Igra tisti dohtar iz Housa, ki ima tako blazno dober britiš eksent.

Blažena sreča à la assasina/Deppy

Deppy pravi:
kaj zdej
Deppy pravi:
depresiraš kej al niti ne
assasina pravi:
(:
assasina pravi:
dns ne
assasina pravi:
sm učeri
Deppy pravi:
uu (sem paše bow)
assasina pravi:
ti?
Deppy pravi:
ma dns tud jst ne
Deppy pravi:
bom ju3

[kopipejst iz MSNja]

Izpitna fizionomija

1. Mozolji
2. Podočnjaki
3. Bledičnost
4. Razradežne oči (nikakor na sonce brez očal)
5. Telesna teža v porastu
6. Dlake, kamor pogledaš
7. Prekomerno potenje

NAŠE MALO MESTO - Tretji del: Vodič za vse nadebudne organizatorje slovenskih veselic

V petih točkah do popolne slovenske veselice.

Najprej teorija

1. Rabimo kmetijski produkt, po katerem bomo poimenovali našo veselico.

2. Horda apatičnih obiskovalcev.

3. Tradicija.

4. Alkohol.

5. Ključ do uspeha pa je alkoholizirani bloger, ki o tem poroča.

Poglejmo še prakso

1. V Sloveniji imamo kar nekaj praznikov posvečenih različnim produtkom oz. dejavnostim. Košnja, breskve, teran, pršut, krompir. Vse pride prav. Praznik govedine? Odlična ideja.

2. Point veselice je, da se zdolgočaseni pari v nepreglednih rekah valijo po prizorišču. Pogovor med zdolgočasenim parom je prepovedan, oz. vsaj nezaželen. To organizatorju ne bo povzročalo večjih težav, saj smo vendar Slovenci! Apatičnim obiskovalcem prodaš gnile štumfe.

3. Tradicijo povežemo s kmetijskim produktom oziroma pokrajino (regijo, whatever). Lokal patriotizem vedno vžge. Posebej prikladne so razne none in otroci, kakšen majhen pujsek in ooo, harmonika.

4. Pameten organizator bo izbral kmetijski produkt, ki je hkrati alkohol. Recimo teran, cviček, šnopec, slivovec. Vendar tudi drugi organizatorji z random produkti ne bodo imeli težav, ponavljam, smo vendar Slovenci!

5. Pijani bloger sem jaz. Moja lastna familja me je namreč napila z odličnim teranom, bolje rečeno terani. Mislila sem, da degustacija pomeni, da od vsakega poskusiš le eno kapljo, ne pa celega kozarca.

Pa smo ga preživeli. Še en Praznik terana in pršuta.

Srečali smo Katarino Kresal (saj bi dala link, pa nikakor ne najdem njene biografije na LDSovi strani), ki je v 10cm petah in v kostimu med hordo kmečkih običajnežev totalno izstopala in hkrati ljudi poskušala prepričati o obstoju njenega ogromnega socialnega čuta (ne vem, kam ga spravi, sama namreč tehta 34 kil skupaj s posteljo). Artur Štern je zastopal svoj slogan gola resnica in tekal okoli zgoraj brez. Najbolj siv in neopazen je bil Gaspari. Vseh pa je itak totalno zasenčila Natalija Nazionale.

eeee............................ Kaj?

Najprej opozorilo za Krtka, za katerega vem, da se je namesto za ogled zadnje epizode Sopranovih odločil za moker Praznik terana in pršuta. Tsk, tsk, tsk. Sestra te je zašpecala. Ne beri naprej, ker bom zlobno izdala konec. Podobno svetujem ostalim KAO fanom, ki so namesto, da bi pred tevejem grizli nohte in molili za Tonyja, klekjlali, šli na tečaj aromaterapije, belili kopalnico itn.

Sopranovih ne gledam zaradi štorije, ampak zaradi postranskih neumnosti. Recimo garderoba gangsterjev, Paulijeva prišeska in vraževernost, Carmelin glas in njeni nohti, razvajena in zavaljena mularija. In Tonyjevo dihanje. Vzdušje so zadeli v polno. Zato bi mi moralo biti v principu vseeno ali Tony konča v jarku ali mu spet uspe. Pa mi ni.

Z mamo, ki jo je spanec skoraj premagal, sva na poltronah ugibali, ali bodo Tonyja zrešetali, ali se bo skesal, doživel katarzo, Carmela pa bo njegova Sonja, ko se bo podal na težko ozdravljenja. Hm, po 1 uri buljenja in dejstvu, da sem se odpovedala vzdrževanju socialnih stikov na vaški fešti, ki se je vršila par deset mestrov od vhodnih vrat, POJMA NIMAM KAJ SE JE ZGODILO. Fani Twin peaks so najbrž že dali podobno travmatično izkušnjo skozi. Zadnja scena je, ko Tony, Carmela in A.J. v eni oštariji čakajo Meadow, ki rabi pol ure za bočno parkiranje (ok, do tukaj mi je vse jasno, sploh to s parkiranjem se mi zdi precej realistično in življenjsko). Okoli njih je polno nekih sumljivih tipov, ki "samo pijejo kafe in le slučaj je, da se zadnje petnajst minut motajo okrog Tonyja". Huh, Meadow v enem 28em poskusu uspe zaparkirat nek ogromen avto (mama, totalno živčna, ker je hotela čimprej spat, je vmes kričala: "Dej mula. dej boš že enkrat parkirala, al kaj?"). Meadow uleti v oštarijo in PUF, tema. Potem tema traja par sekund, dovolj da se vprašaš.... eeeeeeeeee, KAJ?

In potem je odjavna špica. Tudi odjavna špica je v tišini.

In potem greš v Vikend pogledat, če je danes res zadnja epizoda.

In potem udariš po televiziji, ker sumiš da ne dela zvok.

In potem 15 minut sediš na poltorni v tišini, dokler mama ne vpraša: "Ma si zastopla ti?"

Največji problem pri vsej stvari je, da ne vem izida stave, ki sva jo sklenila s stricem. On je rekel, da ga bodo skenslali, jaz sem rekla, da bo s Tonyjem vse ok. V igri je porcija pršuta. Dilema, huda dilema.

V principu sem fan simbolike in podobnih kriptiranih sporočil, ampak safr je, da pojma nimaš kako je šla končat najboljša nadaljevanka ever. In še večji safr je, da ne vemo čigavih je 10 dek pršuta. In največji safr je, da se meni zdi, da Tonyja ni več in tega ne smem zagovarjat, ker sicer zgubim pršut. Šmrc.

Pazi! Frišno pobeljeno!

AAA, temu se reče berljiv blog.

In ne, v nasprotju z novo podobo mojega bloga, nisem se spreobrnila v minimalistko. Tudi ne mislim počistit ostalih kotičkov mojega življenja (recimo sobe). In nikoli, ampak res nikoli, ne bom nehala biti logoroik.

Rabim spremembo

Sita sem tega temnega bloga.

Lepim slikco, ki bo nekoč nostalgična in bo ob naslednjem postu na svetlem blogu zgledala fantastično.

Funkcionalno nepismena

Že celo jutro se zafrkavam z izpolnitvijo enega ajnfoh obrazca za eno subvencijo, ki mogoče ne bo vredna mojega potu in truda. Zaradi vele-informatizacije-internetizacije birokracije, se da obrazec sprintat. Seveda, če je v printerju barvna kartuša in te Adobe reader ne zafrkava z nekimi blazno kompliciranimi in popolnoma neuporabnimi meniji za tiskanje. Nisem bila ravno navdušena nad mišje svetlo sivo barvo, ki se je izcimila iz smaragdno zelene, zato sem šibala v Sežano, kupila 4 obrazce, ker nikoli ne veš, kje kaj fališ. (Mimogrede, se mi zdi da sem že. Falila namreč.)

Zdaj sedim za mizo in pojma nimam kaj naj napišem. Tudi se mi ne sanja, kako naj dokažem svoj učni uspeh. Še manj, če dejansko bom v drugem letniku in ali bom reden ali izreden študent.

Žalostna ugotovitev, da po briljiranju na Cankarjevem priznanju in skorajšnjem doktoratu iz maturitetnega eseja (ja, res sem bila dobra svoje čase) ne znam skupaj spraviti štirih podatkov.

Oda dežju

Ne, trenutno nisem depresivna. Tudi dež ne pada. Ok padal je zjutraj. Ampak dež včasih res paše. In ne nameravam moriti z raznimi feng shui / jingjang / zen neumnostmi o očiščevalni moči vode. Poletne nevihte so zakon. Ker te prisilijo, da ceniš domek, familijo, suho brisačo in fen (ne napeljujem, da med bliskanjem vklopite fen - po možnosti medtem, ko je v banji še voda - DON'T TRY THIS AT HOME).

Že nekaj dni kot obsedena na repeat poslušam komad od Travisov - Why does it always rain on me? Bolj kot komad, ki je tipično angleško luzersko bledo melanholičen, me je pritegnila štorija za komadom. Ubogi Angleži (pardon, Škoti so) so z vsem svojim luzeraštvom, bledostjo in melanholijo s sabo na turnejo očitno vzeli še en deževni oblakec. V Izrael. Matematično nemogoče je, da te v Izraelu ulovi dež. Njih je. Najbrž bi mene tudi.

I can't sleep tonight
Everybody saying everything's alright
Still I can't close my eyes
I'm seeing a tunnel at the end of all these lights
Sunny days
Where have you gone?
I get the strangest feeling when you belong.
Why does it always rain on me?
Is it because I lied when I was seventeen?
Why does it always rain on me?
Even when the sun is shining
I can't avoid the lightning
I can't stand myself
I'm being held up by invisible men
Still life on a shelf when
I got my mind on something else
Sunny days
Where have you gone?
I get the strangest feeling you belong.
Why does it always rain on me?
Is it because I lied when I was seventeen?
Why does it always rain on me?
Even when the sun is shining
I can't avoid the lightning
Oh, where did the blue skies go?
And why is it raining so?
It's so cold
I can't sleep tonight
Everybody saying everything's alright
Still I can't close my eyes
I'm seeing a tunnel at the end of all these lights
Sunny days
Where have you gone?
I get the strangest feeling when you belong.
Why does it always rain on me?
Is it because I lied when I was seventeen?
Why does it always rain on me?
Even when the sun is shining
I can't avoid the lightning
Oh, where did the blue skies go?
And why is it raining so?
It's so cold
Why does it always rain on me?
Why does it always rain...

Dež je kul, ali kot bi rekel Christopher iz knjige Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa avtorja Marka Haddona:

Meni je všeč, kadar močno dežuje. Sliši se kot beli šum, ki prihaja od vsepovsod, in je podoben tišini, samo da ni prazna.

Gospodična bledična

V treh dneh so se trije ljudje obregnili ob mojo domnevno nezdravo bledost. Ni slabo. Vsekakor rekord in resen povod zame, da začnem razmišljati, če bi le raje izbrala gibanje na svežem zraku, kot pisanje bloga, ki ga itak nihče ne prebere.

V ponedeljek zvečer sem šla do prijateljice na chat in naneslo je na to, da sem povedala za moje plemenite krvodajalske namene. Rekla je, če sem zmešana in če sem se zadnje čase pogledala v ogledalo in se resno zamislila nad svojo bledostjo.

Danes zjutraj ponosno vstanem in se namenim izlit nekaj krvi za splošno dobro. Bila sem pozna, zato se nisem ne umila las (iz katerih bi lahko sicer s pridom črpali mašinsko olje), nisem zakrila petih krvavo rdečih mozoljev, ne prekrila dveh grozljivih črnih kolobarjev pod očmi. Tudi nisem jedla, niti ene bedne breskve nisem spravila vase. Hemoglobin, super. Pritisk, hja malo nizek. Spoštovana dr. med. je po tehtnem premisleku (2 sekundi) presodila, da z mano ni za tvegati in me poslala domov. Rekla je, da me ne misli pobirati, ko bom zlezla skupaj. Vseeno sem z veseljem pojedla tunin sendvič (tudi kuharice so očitno presodile, da mi ne gre najboljše).

Pridem v depresivno sežansko knjižnico (vmes sem si umila lase). Ko sem šla na vece in se zaklenila me je zunaj pričakala meni ljuba snažilka in me vprašala, zakaj se zaklepam in da bo treba metat dol vrata, če mi na veceju naredi slabo.

Od danes naprej jem zaseko in ocvirke. Na naslednji krvodajalski je moj cilj 140/110 pritiska. Ali pa začeti kampanijo proti diskriminaciji bledih.

NAŠE MALO MESTO - Drugi del: Knjižnica

Zaradi bližajočega se plazu izpitov, večino poletnih dni zagonim v sežanski knjižnici. Knjižnice naj bi bile posvečeni prostori, kjer lahko v miru srebaš svojo kavo (če bi se najdu Kristus, ki bi v Sežani prodajal take away coffee, ali vsaj postavil avtomat za kavo na hodnik kinjižnice), medtem ko bereš dnevno dozo novic. Prostor, kjer na foteljčku bereš Jadrana Krta, medtem ko žuliš svoj panin. Prostor, kjer 3 ure zbiraš primerne knjige. Prostor s poduhovljeno študijsko sobo in par računalniki, na katerih folk prebere maile.

Sežanska knjižnica je vse prej kot to.

Avtomata za kavo seveda ni, zato s pridom izkoriščam le vodomat (2 litra na dan, ha). Čitalnica za časopise je obrnjena na Vidmašče, kjer si je nekdo omislil pave /purane ali neko drugo tulečo pernato stvar. Enako je s študijsko sobo, ki je bila nazadnje prezračena leta 1973, zdaj pa zaudarja po skladišču starih cajtengov in Primorskih srečanj (mimogrede, kaj za boga so Primorska srečanja???). Pika na i so Kosovelove knjige pod vitrinami (ja, knjige pod vitrine in pod ključ! popularizacija branja na višku). Če imaš srečo se v študijsko sobo nabijeta dva nadebudneža, ki imata pred sabo borno skriptico, dolgo 29 strani (razmak med vrsticami je seveda 1.5) in vzdihujeta. Prime me, da bi jima mojo Ekonomijo (600 strani, trda vezava) vrgla v glavo. Škripajoči in prenizki stoli so bili kaplja čez rob, ki je mene in mojo študijsko gradivo prenesla na mladinski oddelek.

Če potegnem ven moj panin in se namestim na kavč, me mimoidoči obiskovalci gledajo kot opico v živalskem vrtu. Če bi na kavču rada prebrala cajteng me zmoti rdeč listek na vratih čitalnice, naj se časopisov ne nosi iz prostora. Grrrr. Torej naj kavč iz mladinskega oddelka zvlečem v čitalnico?

Potem so tukaj mulci (in par moških srednjih let), ki visijo na internetu 6 ur na dan (top strani: pornografija in biografije Deep Purplov), zvečer pridejo s cedejko in si napečejo gor, kar so tekom dneva za male pare sneli z neta. Po faktorju težaštva jim tesno za petami sledijo 13letnice, ki pridejo prečekirat vse nove albume na obala.net. Ponavadi so pogrupirane po skupinicah 3-4, od katerih je ena liderca, drugi dve gledata kar hoče ona. Cviljenje je nepopisno (raje imam purane). Občasno se najde par mladeničev, ki primerja polifonične melodije na mobitelih.

Nesporni zmagovalec je čistilka. Medtem ko briše prah (74ič ta teden, umazanih oken se pa ne dotakne - čaka naslednji dež) si prepeva. Potem malo poškili v moje zapiske o lokalni samoupravi v Veliki Britaniji. Če na oddelku ni knjižničarke, celo svetuje obiskovalcem.

Ne vem, kaj je bolj grozno. Stara knjižnica se je stiskala na treh kvadratnih metrih. Nova ima ogabno svetlo roza fasado z nekimi kao modernističnimi napisi. Stvar izpade kot šiptarska sladoledarna, ki jo je nekdo preuredil v avto salon.

In potem, ko se po osmih urah študija odpravim domov in grem mimo pulta slišim večno vprašanje: "Maste kej LAHKOTNEGA za na morje?" Na morju je mir in pogoji za branje Dostojevskega so optimalni. Dokler je ljudem bolj pri srcu Konsalik, bo sežanska knjižnica pač taka kot je.

Danes se učim doma.

NAŠE MALO MESTO - Prvi del: Definicija zelenjave

Neznatna zadeva za občestvo, velik skok za Sežano. Paninoteka. Hudiča, slišim da imajo tudi zelenjavne sendviče. Torej se mi ni treba hraniti z mortadelo 7/7 (oziroma 5/7 - tolikokrat na teden sem namreč v Sežani ob uri kosila in žrem sendviče).

Razočaranje je neizbežno, ko mi za zelenjavo hočejo prodati kisle kumarice, zelje in pomidore. Gospodično sendvičarko bi najraje zbasala v avto in jo kljub mojemu sovraštvu do avtocest peljala do prvega italijanskega Autogrilla. Tam iz sendvičev mezijo popečene bučke in melancane, da o frišni rukoli, mocareli in podobnem niti ne govorim.

Zato sem spet jedla sendvič z ogrsko.

Kar me pri stvari najbolj moti je, da ti popečene melancane v kruhu ljubljanski kelnarji prodajajo za mastne denarce in se grejo pristno italijansko kuhinjo (ob dejstvu, da pri nas doma rabimo olivno olje že ulalala nekaj generacij, oni pa so zanj slišali predvčerajšnjim, balzamični kis pa itak zlivajo povsod, tudi kamor niti najmanj ne paše).

Emigrirala bom v Ajdovščino

Kadar je moji mami vsega zadosti reče, da bo spokala kufre, špargert in televizijo (upam, da misli tudi na svoja otroka), kupila krpo zemlje v Avstraliji in pasla ovce.

Ko bom na naslednji švoh obiskani prireditvi z zamorjeno publiko (beri: 5 slovaških kamjonistov, ki se nima kam dat) v Sežani, bom namesto ovc in Avstralije izbrala letni vrt Kluba ajdovskih študentov. Totalno improvozirana scena, mini šankec, par mizic, potleh polno suhega listja (ok, tisto bi lahko pometli). Band specjalen. Strawberry jam, neki mladi jazzisti z Obale. Super program (Chick Korea included).

Tukaj je link do enega komada, danes so bili brez pevke (meni so še boljši brez, če povem po pravici).

Blogerski paradoks

Zanimivo, manj kot se človeku dogaja, več materiala ima za blog. Oziroma, tako se mu zdi. Od zadnjega posta sem preživela izpitno obdobje (2 mesca s 6 urami spanja na dan), počitnice v Kranjski Gori in Mladifest (če omenim samo sveto trojico). Da o plejadi mini dogodkov niti ne govorim.

In vsakič ko pridem na blog, me zagrabi občutek krivde. Ima me, da bi napisala recenzijo zadnjih Sopranovih (mimogrede – ravnokar gledam Tonyja, ki ga želi psihiatrinja skenslati), Simpsonovega filma, recept za jogurtovo pito, ki smo jo nameravali speči pa je ne bomo, (haha, psihiatrinja meče Tonyja ven), opisala moje trpljenje v hudi vročini, napisala slavospev Ensu, (jeeee, psihiatrinja ga je vrgla ven), dodala seznam prebranih knjig, videnih filmov, izrazila razočaranje nad dejstvom, da danes nisem mogla gledati V vrtincu. Karkoli. Družbenokritični pamflet o katastrofalnem stanju duha na pravni fakulteti. Post o mojem sovraštvu do športa.

Na koncu ne napišem ničesar.

Poboljšala se bom.

To pred celotnim občestvom obljubljam moji množični publiki.

Amen.

...

Danes smo lansirali projekt EKONOMIJA JE LAHKO ZABAVNA

Kaj smo se naučili???

Prebrano, videno

Pursuit of Happiness

Mark Haddon: Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa

Osmica za telebane

Zapovedi, ki kelnarcam lajšajo življenje, gostom pa preprečujejo nabiranje negativnih pik.

1. Poteši svojo lakoto do normalne ure. Klobase ob treh zjutraj niso normalne. Še posebej, če je kuhinjski pult že oriban.

2. Ne boš verjel, ampak pijana horda, katere del si, ovira vhod v kuhinjo.

3. Tip s 150 kili, dvema soplesalkama in harmonikarjem na eni mizi niso najboljša ideja. Naslednjič poskusite tla.

4. Stopnišče ni bilo mišljeno za plesišče. Stopnišče je zato, da se gre gor ali dol.

5. Drage dame, če doma veceja ne zaglastite z vložki, ga tudi tukaj ni treba.

6. Uriniranje na dvorišču samcu ne bo zagotovilo samice. Bejbe padajo na civiliziranost.

7. Če si socialno ogrožen in si prišel na osmico ukrast par kozarcev, da bi jih kasneje prodal, naj te spomnimo, da nismo center za socialno delo.

8. Nismo niti usposobljeni psihoterapevti.

9. Ne stric, ne želim se poročiti s tvojim sinom.

10. Da si ne bi slučajno upal naročiti 5 parov klobas ob 3 zjutraj in me potem masirati za 20 centov drobiža.

11. Dragi gost, tvoj humor kelnarici ne bo všeč. Zato se vzdrži in za dobro vseh molči.

12. Če se ti zdi, da imaš res genialno idejo, si še enkrat preberi točko 11.

13. Če opaziš Arturja Šterna, ki se približuje osmici, ga prosim priveži na drevo ali mu kako drugače onemogoči dostop.

14. Če pol ure kričiš, da bi rad naročil, ko pa se ti kelnarca približa pojma nimaš, kaj bi rad pil, izpadeš nekredibilno. Kelnarca ti naslednjič ne bo več nasedla.

15. Ne, kokakola in cigarete niso domači proizvod.

16. Ko band pokrije svoj sintisajzer, je muzike konec. Tudi če se tri pijane bejbe v kuhinji na tla mečejo.

17. Ko ocvirkov zmanjka, jih zmanjka. Niti za kraljico Elizabeto ne bi ob dveh zjutraj klali prasca. Zate, pijani sovaščan, pa niti pod razno.

18. Mogoče ti je vtisu ostal izlet v Gučo, a naj te spomnim, da na Krasu ni navada razbijati čaš. Niti če Plima zaigra ta komad.

19. Opazuj kaj dela Štern in počni obratno.

20. Če si ženska in si želiš Arturjeve osemenitve, delaj na tem kje drugje, kot ob šanku.

Ferzan Ozpetek: La finestra di fronte

Mio caro Simone,
dopo di te il rosso non e piu rosso.
L' azzurro del cielo non e piu azzurro.
Gli alberi non sono piu verdi.

Dopo di te, devo cercare i colori, dentro la nostalgia che ho di noi.
Dopo di te, rimpiango persino il dolore che ci faceva timidi e clandestini.

Rimpiango le attese, le rinunce, i messaggi cifrati, i nostri sguardi rubati in mezzo a un mondo di ciechi, che non volevano vedere, perche se avessero visto saremmo stati la loro vergogna, il loro odio, la loro crudelta.

Rimpiango di non aver avuto ancora il coraggio di chiederti perdono. Per questo non voglio piu nemmeno guardare dentro la tua finestra. Era li che ti vedevo sempre, quando ancora non sapevo il tuo nome. E tu sognavi un mondo migliore, in cui non si puo proibire ad un albero di essere albero, all'azzurro...di diventare cielo.

Non so se questo e un mondo migliore. Ora che nessuno mi chiama piu Davide, ora che mi sento chiamare soltanto "Signor Veroli", come posso dire che questo e un mondo migliore?
Come posso dirlo senza di te?

UUUU, Mladifest

Richard Gere gre po inspiracijo v Tibet, Madonna v Izrael. Mi smo šli iskat kreativni mir v Gorenje pri Zrečah. Samo za vas, samo za javno dobro, samo za Mladifest. Višinski zrak, tišina in zeleno kamor pogledaš, so naše možgančke naspidirali do maksimuma.

MC Podlaga in Klub študentov Sežana sta se podajala na pravo odisejado po Sloveniji, da bi našla košček naše ljube zemlje, kjer bi lahko ideje v miru privrele na dan. Med odisejado smo se seveda, kot se za Primorce na Štajerskem spodobi, popolnoma izgubili, prilezli do Maribora in potem ugotovili, da nekaj ne štima. Ko smo po parih urah tavanja sestradani prilezli v Center za šolske in obšolske dejavnosti, je bila zadnja stvar v naših mislih Mladifest. Bolj smo se posvečali topli mineštri. Kar smo zamudili v petek, smo izdatno nadoknadili v soboto in nedeljo. Samo za vas smo namesto sobotnega žura izdatno debatirali, premlevali, argumentirali, se potili in znojili, da smo pripravili temeljne kamne za letošnji Mladifest.

Kaj so zaključki delovnega vikenda?

Mladifest bo. Spet bo za nekaj dni poživil Sežano in popestril kulturno ponudbo. Nekaj za športne fanatike, gledališče za intelektualce, glasba za žurerje. Vse, kar je Mladifest že ponujal, poleg tega pa nove, frišne vsebine. Naš cilj? Upamo, da bomo po izvedenem festivalu slišali čim manj glasov, ki bodo jamrali: »Ma v Sežani se spet celo poletje ni dogajalo nič.«

Skop, skopejši, najskopejši

Konkurenčni blog me je prehitel, zato mi preostane samo še link

Oh George, what an exhausting week

(Read the post with an annoying, but so elegant, thrilling british accent).

I just came home from the cinema, where I watched a movie about me, The Queen. It was very kind from the Academy to give Hellen Mirren an Oscar, even though she is of course nothing like me. Still, the movie was nothing like The Last King Of Scotland. A lot of blood, and the fellow from Scotland had that barbaric accent. But it touched my cold heart, so I have to somehow admit it was a bit of a masterpiece.




Twice this week I got scared for my life. Once yesterday evening, when I decided to have a run on the track in the nearences of my residence aqnd two disrespectul young men approached. I never wanted my guard so much than then. Secondly, today, after the cinema. I played some table football, or however that barbaric game is called, when some young gentelmen from "Down-under" countries approached and threatened us to take the balls. I admit that we had their balls, but we didn't put them there, we just found them on our table. Such rudeness, threatning me.

I have mixed amongst the ordinary people, too. I payed a visit at the student's dormitory on Ilirska street in Ljubljana. Since my advisors said, that I should use some modern expressions from time to time, I will describe my tuesday evening as "hanging out". I met some old acquintances of mine, talked about the good old times, and visited Emonic cellar and KMŠ. I found the wiritings on the walls of KMŠ, reminding me I am in Ljubljana, very disturbing. I can hold some glasses of alcohol and remember where am I.




I have to admit I red a book of a french author. Marcel Pagnol's "La Gloire de Mon Pere". Bloody French, I never learned to like them. But I envy them their Provence. Perhaps I shall start a war.

God save The Queen (me).