Knjižnji molj rotor supro engaged

Včeraj sem bila nakurjena, res močno nakurjena, ker sem se zavedla, da zaradi ene stvari pozabljam na 1000 drugih, ki sem jih kdaj rada počela. In sem šla v KOŽ, na leposlovni oddelek. Ne, nisem iskala čitalnice, res sem iskala leposlovni oddelek.

Totalno brez idej, kaj naj berem, sem šla lepo do črke A. Tak sistem sem imela na mladinskem oddelku, ko sem bila še nadebudna mala bralka in sem knjige izbirala po lepoti platnic, vem, plehka sem. Ampak tak sistem se sploh ni izkazal za slabega, zato sem si izbrala dve lepi knjigi (ok, in obe meni malo poznani).

Niccolo Ammaniti: Ni me strah
Gledala sem že film, knjiga se bere kot film in je ena najboljših stvari, ki sem jih prebrala zadnje čase (kar ni težko, ker berem samo še časopisje v CTKju, par blogov, Kralje ulic in študijsko literaturo). Ampak resno, v postelji sem bila v pižamici ob polnoči, kar je zame nenormalno zgodaj. In sem na mah prebrala 200 strani. 200 strani. Waaa. Zaspala ob nenormalno pozni uri in uspela ne zamuditi na fax in narediti kvalitetne zapiske (ali pa le dajejo videz kvalitete, markerji znajo biti varljiva reč).

Morda mi je pasala zato, ker se dogaja poleti, na italijanskem jugu in mulci tekajo po ogromnih žitnih poljih. In je vroče. In jaz sem prezebla do kosti. Pa še format od Beletrine mi je zares všeč.

Druga knjiga me še čaka, zato ne bom tratila časa z njenim opisom, ker moram še

• naredit plan za ju3 (logistika, kufer, urniki)
  
• prečekirat kdaj gredo vlaki
• umit lase (sori, vsi speči cimri in spodnja soseda) // ne-nečimrnica v meni kriči: "Ne, pejdi spat!!!"
  
• spakirat kufer
• spat

Se pa bojim, da bom napadla drugo knjigo. Tega avtorja sem že brala in vedno me je zastrupil. Ne smem, ne smem.

Dobrodelni teden

Na faxu smo imeli dobrodelni teden. V avli so prodajali piškotke in pecivo. Kjut.

Pred faxom so na štantih kuhali vino :)

Neugodno

• mraz
  
• potencialno spolno iztirjeni dedki, ki se ob 11 zvečer po slabo osvetljeni ulici peljejo z minimalno hitrostjo mimo tebe
• sitni knjižničarji iz CTK-ja, ki so bili v prejšnjem življenju ziher vunbacitelji in so spet povzročili moj izpad dnevne norme (zmanjkal mi je en odstavek do zadanega cilja)
• najdenje ostankov svinčenih cevi in na pol zgnilih las, ki jih je kot srečen kužek vodovodar danes zjutraj vrgel v škaf, v katerem ponavadi perem gate (cimri seveda čakajo mene, da odparvim posledice tega početja)

"Veseli" december kicks ass.

Kdo bi si mislil

da se da imeti na Krasu, ma kaj na Krasu, v Divači jam session. In dobro vzdušje. In folk. Pazi to: HKRATI!

Dobre stvari

Ker zadnje čase samo jezikam in jamram in sem vsesplošni partibrejker, moram napisat en post, ki hvali svet in je oh in sploh oda mojemu življenju (ne, ni sarkazma tukaj).

1. Jazzarija na Sežanskem je v porastu. Bila sem na koncertu Fred Hersch tria v okviru abonmaja Jazz in vino. Fred Hersch je pianist (član tria, ma nemoj, ampak ne najdem imen drugih dveh članov) in skladatelj iz NY. Tip je bil nominiran za Grammyja. Za Grammyja! In je igral v Sežani. V dvorani nas je sedelo recimo 100. Od tega večinoma čezmejci (zamejci + puri Italiani). Še dobro da nas ni bilo dvajset, kar se je zgodilo enkrat na koncertu Dubravke Tomšič Srebotnjak. Ampak 100 komadov... toliko sem jih še jaz nabrala za gledališča na Mladifestu.

Ok, ok, ne bom jamrala.

Koncert je bil pomojem najboljši jazz koncert ever. Ker na jazz festu v Križankah se ponavadi zašuštramo. In pademo v totalno eksperimentalne zadeve, ki človeka prisilijo v nervozno presedanje na stolu, ali pa v polkomercialne vode. Ok, Abdullah Ibrahim je bil bojda mega. Tako pravi mama, ki je bila budna. Jaz sem kinkala. Ups. (Ja vem ja, se obnašam ignorantsko, ampak kaj čem, če je igral res potiho in so bili avti res glasni in jaz res zmatrana). No, ta koncert je bil jazz kot se šika. Fin (a naj napišem rafiniran, potem bo zvenelo, kot da govorim o kakšni kemični substanci). Najbolj od vseh me je navdušil basist (ali se morda reče kontrabasist), kateremu ne vem imena. Sicer je Fred ostala dva tipa predstavil, ampak nisem dobra v pomnjenju teh stvari. Tip je imel solo vložke na kontrabas. Na kontrabas! Mai visto.

Ne vem kako se kličejo tipi in ne vem kaj so igrali (sem si pisala, v temi, z na pol delujočim kemikom na listek 5x5 cm, ampak sem ga izgubila). Naj naj komad (zato sem si zapomnila ime, ha!), je bil Valentine, od Freda direkt. Tudi ga je sam zaigral. How cute. Sploh je Fred eno tako cute bitje. Meter petdeset, ogromni čevlji, teža 30 kil, očala, sključena drža. Ampak zvok. Balzam za prezebla ušesa.

V Divači so odprli Jazz hram. Menda obstaja že nekaj časa (ups), ampak jaz sem ga odrkila šele sedaj. Leta sem molila, da bi odprli tak lokal. Očitno je bil Miklavž letos zgodenj. Lokal je mega in vsekakor daleč najboljša stvar v Divači (no, bodimo iskreni, v Divači res nima hude konkurence). Spustiš se dol po štengah v majhen plac z majhnimi mizicami. Intimna atmosfera. In še en dober koncert. Lovro Ravbar kvartet. Spet me je navdušil basist (Matej Hotko, njegovo ime sem si zapomnila, imen ostalih dveh stricev pa žal ne), ki je imel res fantastično mimiko. Ta je sicer sporočala: "Itak sem basist, lahko falim kar hočem in nihče ne bo pogruntal, zato bom tukaj zadaj brenkal svoj lalala in briga me!" ampak bil je noro smešen ravno zaradi tega.

2. Tcheka v CD-ju. Koncert v okviru Glasbe sveta. Tcheka iz Zelenortskih otokov (počasi bi bil čas, da se prepričam, ali res ležijo ob obali Z Afrike ja, res so tam ). Koncert je bil spet eno samo veselje. Tip pride, vzame svojo kitaro (z njim spet dva tipa, ki jim ne vem imen), začne špilat. In imeli smo se super. Vzdušje prijetno, glasba prijetna. Misli na stran. Razni animatorski pevci tipa Alya bi se lahko od njega marsikaj naučili. Nobenega ni silil, naj vrže roke v zrak in naj se ima noro dobro. In vseeno, ali pa prav zato, smo se vsi imeli noro dobro.

3. Ja, tudi jaz sem se aktivno odrsko udejstvovala. Mehki čevlji smo začarali SNG Nova Gorica, gostovali s Coprnicami v mehkih čevljih (nobenega linka nikjer, aaa), preživeli štrkanje cedejev in ostale prijetne zadevšne. Nihče od gledalcev ni jokal, ko sem se prikazala na odru, kar si štejem v uspeh (ponavadi ene dva mulca pokosim, kaj sem res tako zelo grozna?)

4. Aja, pa žuram tudi. Kingstoni v Briščikih (Renato!) in Kifelfešta (bedno je le, da sem šla tik pred so začeli deliti cviček zastonj, ah ja).

Hipokrizija

Vsak mesec kupim Kralje ulice in se mi dozdeva, da rešujem svet. Mislim si, da pol evra dajem osebi, ki jo vidim in ne mečem denarja v ogromna brezna huge humanitarnih organizacij. Poleg tega kupujem izdelek, ki je pravzaprav popolnoma decenten, zanimiv. Gre torej za popolnoma "spodobno" razmerje kupa in prodaje.

Danes sem kupila decembrsko številko pri Marjanu. Vsaj mislim, da je Marjan. Je na invalidskem vozičku, nima nog in vedno se nahaja pred vhodom v Kapitlja. Priskakljala sem do njega, v glavi so mi šibale misli o moji neustavljivi plemenitosti, usmiljenosti in dobroti. Potem me je nagovoril. Prvič odkar kupujem Kralje ulic, pa jih najbrž nakupujem odkar sem v Ljubljani vsak mesec se mi je zgodilo, da mi je prodajalec rekel več kot le: "En evro, pa če bi loh še kej več..." Marjan me je prosil, naj mu najdem telefon. Naj prosim pogledam v njegove žepe, ker išče svoj mobitel. Govoril je nerazločno, ne vem če je bil pijan, ali je pač bolan. Na hitro in površno sem pretipala njegove žepe, vmes mi je govoril o tem, da bo danes na POPTV, jaz sem nervozno večkrat ponovila, da vem, mu pustila en evro in še kej več in šla stran.

Marjana sem tikala. Ponavadi vikam vsakega, ki je le leto starejši od mene.

Potem sem šokirana nad svojo nesposobnostjo izkazovanja čustev/komuniciranja prečkala Prešernov trg, lično opkrašen z lučkami v obliki planetov, spermijev in podobne navlake. Zakaj že rabimo 27 kilometrov lučk in polmilijonski proračun za razsvetljavo? Zakaj že? Zakaj moramo zagoniti 6000€ za ognjemet? A kdo res misli, da bo povečanje proračuna za take neumnosti povečalo priliv turistov v Ljubljano v decembrskem času?

Jezna sem nase, ker se obnašam kot en navaden debil. Jezna sem na mularijo, ki ne zna ceniti, da ima to kar ima, in sitnari, ker je njihov iPod z 80GB nekam švoh, in bi bil čas, da tehnika izumi kaj novega. In jezna sem na Ljubljano in na vsako lučko iz sedemindvajsetkilometrske špage. Najbolj pa sem jezna na povečanje proračuna za lučke na račun Marjana in ostalih Kraljev ulic.

Božično pričakovanje pa tako.