Friday 18 April 2008

PF, najbolj zlat faks na svetu

Saj ne da smo prisrčni ali kaj podobnega. Za moj okus na poslopju kroži malo preveč oseb z zlatimi modnimi dodatki. Predvsem ciljam na razne oblike čeveljcev, od supergic do magičnih škorenjcev, pa paskov in torbic. Tudi kakšna zlata bundica se prikrade mimo vratarja, z obvezno leopardjo podlogo.

Mimo vratarja, ki stalno jamra (ok, eden jamra, drugi je prijazen in nam je danes celo odprl okna v zadušljivem steklenjaku - menzi), da je prezaposlen. In da ne ve če bo ob tvojem prihodu še vedno v vratarnici, da bi ti izročil kufer, medtem ko se bo tebi mudilo na vlak. Mogoče bo imel urgenten opravek.

Potem si gre zlata bundica z leopardjo podlogo piliti nohte v najbolj neumno projektirano knjižnico ever. Mizica, ki meri 20 kvadratnih centimetrov ima še kar dobro osvetlitev. Miza, ki je ogromna ima nad sabo nek fascinanten dosežek oblikovanja. Luč v obliki visečega tobleroneja. Super, le da so žarnice postavljene na popolnoma napačno ploskev tobleroneja. Ni namreč v veliko pomoč, če neonke svetijo v zidove. Snop svetlope torej šiba vzporedno mimo tvoje skripte. Da o overloadu topotajočih kopit in cingljajočih zapestnic niti ne izgubljam besed.



Veceje imamo na čip. Do nedavnega je bila na čip tudi knjižnica, pa so jo odklenili (živela demokratizacija znanja!).

Hudiča, sem sem prišla pisat čisto luštne stvari in zdaj imam že 4 odstavke jamranja. Imamo zakon menzo, snedviči od Perota so hamanjama in včasih se najde kdo, ki na faksu ni izkjučno z motivi podiranja rekordov v naduosti, naštevanju uspehov iz regat in iskanju eliđibl bečelorja.

Včasih je na našem faksu relativno fajn. Prvič se je zgodilo, da je eden od profesorjev seznanjem z mojim imenom še pred izpitom. Nekatere profesorje, ki odzravljajo mojemu bolj ali manj vehementnemu kimanju in smehljanu, imam na sumu, da se jim dozdeva, da bi lahko bila njihova študentka.

Včasih se celo zgodi, da koga od njih iskreno zanima moje mnenje.

In včasih imamo fantastična predavanja zunanjih predavateljev (ta teden Katjuša Popovič, ki jo je docent predstavil kot gonilno silo Društva Ključ, ki se ukvarja s trgovino z ljudmi, pardon, problematiko trgovine z ljudmi).

In včasih imamo Pomladanski koncert. Zborček PFja mogoče ni še pripravljen za Scalo, ampak koreografija za Something stupid je bila neskončno prisrčna. Bivša knjižničarka je pa itak pravo odkritje.

In včasih nas obišče Superman.



Na faksu sem spoznala preveč zanimivih ljudi, da ga sedaj ne bi cenila.

Če mi ne bi bilo treba ustati čez 4 ure in pol...

... bi zdaj do nezavesti poslušala Editorse.

Đizs, zakaj se fantastični večeri pametovanja ob kavi/pivu/refošku/CCkoli končajo s psiho pogovori ob skalop sendviču.

Wednesday 16 April 2008

Road trip...

..., ki je resnično bil le road trip. Do Zagreba in nazaj. Kot spremljevalna ekipa sestrične, ki je bila spremljevalna ekipa dveh zelo zagretih fanic neke skupine (sem paše eno nemško ime, za katerega se nisem niti malo potrudila, da bi si ga zapomnila), ki je imela koncert nekje v Zagrebu.

Pri tem nekje pride v igro Garmin, ki nas je privedel skoraj do omiljene kučice. Ni nas pa pripeljal do centra, ampak nas je želel za vsako ceno spraviti nekam v Varaždin. In ko smo se zavedle, da smo že zunaj našega zemljevida Zagreba, smo prijazno teto iz škatlice ugasnile, vzele karto v roke in zadevo rešile na old skool način.

In potem smo šle na pivo, našle socialistični bar v samem centru Zagreba (kar je svojevrsten uspeh, ker tudi oni niso ušli poplavi raznih oh-so-very kul lounge al-kaj-že barov, kjer strežejo 10 vrst piva, pa niti eno ni hrvaško). Sightseeinga ni bilo, razen iz avta (pa še to smo si ogledovale bolj industrijsko cono).

In to je to. Pivo v Zagrebu. Baje da nekje na svetu obstajajo ljudje, ki gredo za en dan v, recimo, London, tam nakupujejo od jutra do večera, in se potem vrnejo domov. Hm, a je pivo v Zagrebu dovolj da se joinam v njihov klub?

Saturday 12 April 2008

Ena medicinska

Deppy pravi:
dala kri
preživela
zdej imam 5 kvadratnih cm hematoma

Rok B pravi:
wow
pridna
vse za višje dobro

Deppy pravi:
pravnikov ni blo, razen predsednik našega štud. sveta, ki je pršu samo se slikat in na panin

Rok B pravi:
KOMENTAR O PREDSEDNIKU ŠTUDENSKETGA SVETA PF LJ - CENZURA

Deppy pravi:
una zdravnica je neki jamrala da bom gvišno se sesedla
ma pol ku sm pojela panin, jogurt, brioš, japko, kavo in sok sm bla ko nova

Rok B pravi:
uf, to je pa bil obrok
samo, zakaj pa toliko komplicirajo? saj niste ravno anoreksicne (mišljeni sva M., pobudnica akcije Pejmo dat kri, in jaz; tako draga M., da ne boš jamrala, da te nikoli ne omenim da tem super branem blogu)

Deppy pravi:
ma sm se prpravla, puder rešuje, jz sm si ga dala dosti

Rok B pravi:
hehe

Deppy pravi:
ja ker 1x so me že zavrnli
ker nism nč jedla uno jutro in je bil nizk prtisk
sam imam zmeri nizkega, in ne padam skp kr tku vsak dan za malo popestritve
sam una panična zdravnica me ni vzela
sm se počutla zelo nekoristno, sam snedvič sm vseeno pojedla

Rok B pravi:
vsaj zastonj si jela

Deppy pravi:
zdej sm pa jedla in se napudrala in nism pala skp
medtem ko se je enmu 80kilskemu tipu zravn mene zavrtelo
in še na faks sm pršla z unim rumenim trakom
in vsi: nee kaj je s tabo
in jz: ma, sm dala kri
in vsi: UUUUUU
dobr dan je bil tisto

Rok B pravi:
napiši kaj na blog

Deppy pravi:
bom ja
morda bom kr kopipejstala od tle
če doloviš

Rok B pravi:
torej si si malo napumpala ego na racun dobrodelnosti. lepo.

Deppy pravi:
ja, v resnici sm dobrodelna samo zato, ker se pol JZ bolše počutm

Rok B pravi:
ma ja, ti kar

Deppy pravi:
ali kot bi reku Hobbes: v osnovi smo vsi slabi

Rok B pravi:
saj to je vecina ljudi

Deppy pravi:
ja sej se počutš dobro, samo pomoje bi blo isto dobro če bi šla direkt domov
sam za vsak slučaj sm se šla pokazat na faks

Rok B pravi:
uf

Deppy pravi:
nč, jz bom to kopipejstala na blog, ker se mi zdi odličen sestavek

Rok B pravi:
kar daj

Tako. To je odličen sestavek o krvodajalski akciji (ŠOU je from time to time korsiten), ki sem se jo udeležila na pobudo M (no, še enkrat si omenjena na tem supar branem blogu, a zdaj je ok?). Hobbes se je na msn pogovoru znašel, ker smo o njem debatirali ob neki jako kunštni priliki in me je nekdo obsodil, da delam dobra dela iz egoističnih vzgibov. Grrr.

Hvala Roku B za dovoljenje za postanje, sicer pa je itak 90% besedila mojega (včasih se zavem, da sem ena navadna dosadna važička, recimo zdaj, ko gledam količninsko razmerje najinega besedila).

In doživela sem zmago nad institucionalno mašinerijo Zavoda za tranfuzijo. 120/75 pritiska. Prehlad. Cincanje zdravnice. Pa vseeno ne duha ne sluha o skuppadanju.