Predali

A če volim t.i. slovensko desnico in če sem birmana pomeni, da sem klerofašistka?

Super.

Potem lahko brez slave vesti Katarina-Gregor-Borut trio zmerjam s komunisti? Na Prešercu so godli Bandiero rosso, njihovi volilci pa so napovedali, da bodoz baklami razsvetlili napis Tito na Sabotinu.

Ja uganili ste. Od nedelje od 19h malo grizem. Da ne govorim o 37.6 vročine. It's the Pahor fever, baby (not the Saturday night kind of fever). Samo, da se jaz vseeno manj potim, haha.

Tukaj govorimo slovensko

Ko sem bila majhna, sta mene in brata po vrtcu vsak petek nona in nono pobasala v Renoltko18, in šli smo po špežo. Na zahod. Na Opčine h Gigitu v slovensko zadružno trgovino. Po stvari, ki jih pri nas, zarukanih Slovanih ni bilo. Dash, Kinder fetta al latte (milhšnite), Fruttolo (fruhtcverge), Barilla pašto in ostale zahodnjaške dobrote v lepih paketih. V trgovini so še zdaj zaposleni sami Slovenci.

Poplnoma druga slika je bila in je še v Trstu, leglu anti-slovenstva. Ker nikoli nismo bili fani Borovo čevljev (čeprav imajo Startarke in Borosana določen šarm), smo se trajno poniževali in kupovali obutev v italijanščini. Nikoli ne bom pozabila trieštinke, ki je mojega nonota zmerjala z "večo di Capodistria" (starček iz Kopra), ker smo se uspeli pred njo parkirati v super nabasanem Trstu v božičnem času. In s precejšnjo gotovostjo lahko trdim, da je bil kdo iz moje družine kdaj zmerjan s "ščavo" (suženj, ljubkovalno trieštinsko ime za Slovence).

Letos poleti sem imela čast delati v trgovini v vasi, kjer živim. Od maloobmejnega prehoda smo oddaljeni 7 kilometrov, od bivšega mednarodnega prehoda pa 11 kilometrov. Trgovina je polna Trieštinov, ki kupujejo kvalitetno (no sarcasm) slovensko mleko in jogurte. Nobenemu izmed njih na kraj pameti ne pade, da bi se trudil komunicirati v slovenščini (čemu le, saj je meja vendar pri Postojni).

Včeraj sem (ne vem točno zakaj) šla v novogoriško Qlandio. Res sem vesela, da naši zahodni sosedje končno verjamejo, da pri nas ni vojne. Da niti protipehotnih min ni. In da odkrivajo čare cenenih trgovin, ki v slovenskih trgovskih centrih rastejo kot gobe po dežju. In s še večjim veseljem ugotavljam, da Slovenci ne kuhamo zamer iz časov, ko so nonoti teh zagorelih deklet in pobov pljuvali našim nonotom v usta, samo zato, ker so govorili v materinščini. In da za njimi nihče ne tuli: "Fašisti!"

Ne vem pa zakaj prodajalke kupce pozdravljajo v italijanščini, takoj ko slišijo, da se pogovarjajo po italijansko. In ne vem zakaj so v novogoriškem nakupovalnem centru napisi dvojezični. Ko sem nazadnje preverila, v Novi Gorici ne živi italijanska manjšina.

Danes začnem brati Pahorja. O, tako zelo.

Človeknetopir

Hudiča, Liam Neeson, točno. Zakaj se imen določenih igralcev nikoli ne morem spomniti. Šindler? Kinsey? Ne, ne, ne... In potem me vedno rešuje IMDB.

No nisem prišla jamrat zaradi lukenj v mojem spominu.

Prišla sem povedat, da mi Batman Begins ni všeč. Morda pomaga dejstvo, da sem bila prisiljena gledati v italijanksi verziji (hvala Silvio in tvoje TV mreže). Gotovo pomaga dejstvo, da je mama na 15 sekund šaltala na poročila. In brez dvoma pomaga dejstvo, da Katie Holmes ne prenašam. Resno, ko bo odpravila svoj tik in nehala spravljati ustnice v vertikalno pozicijo, bom morda začela razmišljati o tem, da bi poslušala njene razloge, zakaj se je poročila s Tomom (odpustiti ji tega itak ni mogoče).

Sploh pa, kako naj mi bo Batman Begins všeč, če sem videla Dark Knighta. In ne, to ni mišljeno kot jokanje nad Heathom (sicer je bil lep, o tako zelo lep), ampak njegov Joker je res kul. Crane v Batman Begins zgleda kot en podel fantek iz kakšnega angleškega internata. Liam Neeson je pa itak tatko.

O Christianu Baleu ne bomo izgubljali besed. On je tako optimalno kvadratast, da sploh ne more biti slab Batman.

Optimalno kvadratasti Christian Bale

Indijansko poletje all' italiana

Za svoj veliki kambek na blogersko sceno (lepo prosim, dobila sem 4, mogoče celo 5 pozivov, naj ne bom taka lenoba in spet kaj napišem) sem si izbrala jako pomembno temo, ki vpliva na življenjsko kakovost vseh prisotnih (torej mene).

Kot ste mogoče opazili je zunaj minus trideset in ena sama sivina. In vsi obrazi v LJ se gibljejo med toni sive, bele in bež. Indijansko poletje nam ni bilo naklonjeno. Sami pa si ga ne znamo ustvariti. Razlog?

Če zabavne prireditve pri nas vodijo neki emoti (ja uganili ste, I don't lajk Lado) ali intelektualci, ki morajo nujno imeti neko vlogo (a lahko poveš kdo pride naslednji na oder, ne da bi pokazal vse svoje znanje, ki si ga nabral na AGRFT-ju ali kar tako samoučno - spet ste uganili, niti Jure Ivanušič in Godler me ne navdušujeta), italijanski izbor za mis vodi ta krasen človek

Carlo Conti

Resno. Zahvaljujoč njemu in ostalim 50 miljonom fanom solarija, v Italiji sonce nikoli ne zaide. Seveda imajo hudičevo dober zgled. Italijanski predsednik parlamenta Gianfranco Fini je na tem, da spremeni raso.

PF, najbolj zlat faks na svetu

Saj ne da smo prisrčni ali kaj podobnega. Za moj okus na poslopju kroži malo preveč oseb z zlatimi modnimi dodatki. Predvsem ciljam na razne oblike čeveljcev, od supergic do magičnih škorenjcev, pa paskov in torbic. Tudi kakšna zlata bundica se prikrade mimo vratarja, z obvezno leopardjo podlogo.

Mimo vratarja, ki stalno jamra (ok, eden jamra, drugi je prijazen in nam je danes celo odprl okna v zadušljivem steklenjaku - menzi), da je prezaposlen. In da ne ve če bo ob tvojem prihodu še vedno v vratarnici, da bi ti izročil kufer, medtem ko se bo tebi mudilo na vlak. Mogoče bo imel urgenten opravek.

Potem si gre zlata bundica z leopardjo podlogo piliti nohte v najbolj neumno projektirano knjižnico ever. Mizica, ki meri 20 kvadratnih centimetrov ima še kar dobro osvetlitev. Miza, ki je ogromna ima nad sabo nek fascinanten dosežek oblikovanja. Luč v obliki visečega tobleroneja. Super, le da so žarnice postavljene na popolnoma napačno ploskev tobleroneja. Ni namreč v veliko pomoč, če neonke svetijo v zidove. Snop svetlope torej šiba vzporedno mimo tvoje skripte. Da o overloadu topotajočih kopit in cingljajočih zapestnic niti ne izgubljam besed.



Veceje imamo na čip. Do nedavnega je bila na čip tudi knjižnica, pa so jo odklenili (živela demokratizacija znanja!).

Hudiča, sem sem prišla pisat čisto luštne stvari in zdaj imam že 4 odstavke jamranja. Imamo zakon menzo, snedviči od Perota so hamanjama in včasih se najde kdo, ki na faksu ni izkjučno z motivi podiranja rekordov v naduosti, naštevanju uspehov iz regat in iskanju eliđibl bečelorja.

Včasih je na našem faksu relativno fajn. Prvič se je zgodilo, da je eden od profesorjev seznanjem z mojim imenom še pred izpitom. Nekatere profesorje, ki odzravljajo mojemu bolj ali manj vehementnemu kimanju in smehljanu, imam na sumu, da se jim dozdeva, da bi lahko bila njihova študentka.

Včasih se celo zgodi, da koga od njih iskreno zanima moje mnenje.

In včasih imamo fantastična predavanja zunanjih predavateljev (ta teden Katjuša Popovič, ki jo je docent predstavil kot gonilno silo Društva Ključ, ki se ukvarja s trgovino z ljudmi, pardon, problematiko trgovine z ljudmi).

In včasih imamo Pomladanski koncert. Zborček PFja mogoče ni še pripravljen za Scalo, ampak koreografija za Something stupid je bila neskončno prisrčna. Bivša knjižničarka je pa itak pravo odkritje.

In včasih nas obišče Superman.



Na faksu sem spoznala preveč zanimivih ljudi, da ga sedaj ne bi cenila.

Če mi ne bi bilo treba ustati čez 4 ure in pol...

... bi zdaj do nezavesti poslušala Editorse.

Đizs, zakaj se fantastični večeri pametovanja ob kavi/pivu/refošku/CCkoli končajo s psiho pogovori ob skalop sendviču.

Road trip...

..., ki je resnično bil le road trip. Do Zagreba in nazaj. Kot spremljevalna ekipa sestrične, ki je bila spremljevalna ekipa dveh zelo zagretih fanic neke skupine (sem paše eno nemško ime, za katerega se nisem niti malo potrudila, da bi si ga zapomnila), ki je imela koncert nekje v Zagrebu.

Pri tem nekje pride v igro Garmin, ki nas je privedel skoraj do omiljene kučice. Ni nas pa pripeljal do centra, ampak nas je želel za vsako ceno spraviti nekam v Varaždin. In ko smo se zavedle, da smo že zunaj našega zemljevida Zagreba, smo prijazno teto iz škatlice ugasnile, vzele karto v roke in zadevo rešile na old skool način.

In potem smo šle na pivo, našle socialistični bar v samem centru Zagreba (kar je svojevrsten uspeh, ker tudi oni niso ušli poplavi raznih oh-so-very kul lounge al-kaj-že barov, kjer strežejo 10 vrst piva, pa niti eno ni hrvaško). Sightseeinga ni bilo, razen iz avta (pa še to smo si ogledovale bolj industrijsko cono).

In to je to. Pivo v Zagrebu. Baje da nekje na svetu obstajajo ljudje, ki gredo za en dan v, recimo, London, tam nakupujejo od jutra do večera, in se potem vrnejo domov. Hm, a je pivo v Zagrebu dovolj da se joinam v njihov klub?

Ena medicinska

Deppy pravi:
dala kri
preživela
zdej imam 5 kvadratnih cm hematoma

Rok B pravi:
wow
pridna
vse za višje dobro

Deppy pravi:
pravnikov ni blo, razen predsednik našega štud. sveta, ki je pršu samo se slikat in na panin

Rok B pravi:
KOMENTAR O PREDSEDNIKU ŠTUDENSKETGA SVETA PF LJ - CENZURA

Deppy pravi:
una zdravnica je neki jamrala da bom gvišno se sesedla
ma pol ku sm pojela panin, jogurt, brioš, japko, kavo in sok sm bla ko nova

Rok B pravi:
uf, to je pa bil obrok
samo, zakaj pa toliko komplicirajo? saj niste ravno anoreksicne (mišljeni sva M., pobudnica akcije Pejmo dat kri, in jaz; tako draga M., da ne boš jamrala, da te nikoli ne omenim da tem super branem blogu)

Deppy pravi:
ma sm se prpravla, puder rešuje, jz sm si ga dala dosti

Rok B pravi:
hehe

Deppy pravi:
ja ker 1x so me že zavrnli
ker nism nč jedla uno jutro in je bil nizk prtisk
sam imam zmeri nizkega, in ne padam skp kr tku vsak dan za malo popestritve
sam una panična zdravnica me ni vzela
sm se počutla zelo nekoristno, sam snedvič sm vseeno pojedla

Rok B pravi:
vsaj zastonj si jela

Deppy pravi:
zdej sm pa jedla in se napudrala in nism pala skp
medtem ko se je enmu 80kilskemu tipu zravn mene zavrtelo
in še na faks sm pršla z unim rumenim trakom
in vsi: nee kaj je s tabo
in jz: ma, sm dala kri
in vsi: UUUUUU
dobr dan je bil tisto

Rok B pravi:
napiši kaj na blog

Deppy pravi:
bom ja
morda bom kr kopipejstala od tle
če doloviš

Rok B pravi:
torej si si malo napumpala ego na racun dobrodelnosti. lepo.

Deppy pravi:
ja, v resnici sm dobrodelna samo zato, ker se pol JZ bolše počutm

Rok B pravi:
ma ja, ti kar

Deppy pravi:
ali kot bi reku Hobbes: v osnovi smo vsi slabi

Rok B pravi:
saj to je vecina ljudi

Deppy pravi:
ja sej se počutš dobro, samo pomoje bi blo isto dobro če bi šla direkt domov
sam za vsak slučaj sm se šla pokazat na faks

Rok B pravi:
uf

Deppy pravi:
nč, jz bom to kopipejstala na blog, ker se mi zdi odličen sestavek

Rok B pravi:
kar daj

Tako. To je odličen sestavek o krvodajalski akciji (ŠOU je from time to time korsiten), ki sem se jo udeležila na pobudo M (no, še enkrat si omenjena na tem supar branem blogu, a zdaj je ok?). Hobbes se je na msn pogovoru znašel, ker smo o njem debatirali ob neki jako kunštni priliki in me je nekdo obsodil, da delam dobra dela iz egoističnih vzgibov. Grrr.

Hvala Roku B za dovoljenje za postanje, sicer pa je itak 90% besedila mojega (včasih se zavem, da sem ena navadna dosadna važička, recimo zdaj, ko gledam količninsko razmerje najinega besedila).

In doživela sem zmago nad institucionalno mašinerijo Zavoda za tranfuzijo. 120/75 pritiska. Prehlad. Cincanje zdravnice. Pa vseeno ne duha ne sluha o skuppadanju.

Haha hehe hihi hoho (ok, huhu pa ne)

Ker je smeh pol zdravja sem zadnja dva četrtka preždela na super zabavnih dogodkih. Prejšnji teden medfakultetni Impro battle v KUD-u. Dve tekmi, lepo prosim. Ena za drugo. Štiri ure režanja. Ni bolj prijetnega treninga za trebušne mišice.

In včeraj Komikaze v Gromki. O ja, tudi tukaj smo se gromko smejali. In ja, na Metelkovo hodim enako oblečena kot na fax. Bravo jz. Ne, resno, nimam arafatke. Kakorkoli že, Komikaze sem gledala že lani, v šovu Stati in obstati. Včeraj pa v frišni izvedbi šova Akcija! Še vedno mi je najljubši Perica. Dobesedno sem padala iz improviziranega stola (neke stopničke tam v čošku). Gromka je bila nabita in mi smo bili pozni, ker na Metelkovi ziher ne bodo začeli točno (ah, stereotipi).



Kdor jih je zamudil ima popravni izpit 5.4. Priporočam.

Da pa ne bomo premalo resni... Po enem letu sem spet poslušala UPOL (Univerzitetni pihalni orkester Ljubljana). Potem sem pod tušem brundala Nessun dorma in razne zimzelene (pa kaj je to za en izraz) melodije Queenov, ki so jih spet predstavili v fantastični The Queen Simphony. Ja luštno, pobje pa dečve dobr pihajo, jaja. LUUUštn.

Note: Krtek, prosim opazi, da v tem postu hvalim VSE, brez ironije in cinizma. Priti kul ha?

Sodni dan?

Ne, samo velika noč. Ker sem včeraj zvečer zamudila vstajensko mašo v domači cerkvici sem se morala peljat na tisti del Krasa, kjer od kraške klime ostane samo burja (in nič miline). Med mašo je grmelo, moj brat (rojen meteorolog) je rekel, da bo med mašo snežilo. Očitno bo zamenjal Pečenkota, ker sem domov vozila po 5 cm snega (prvič v življenju, lepo prosim). Pri nas doma je samo rosilo. Al Gore nas bo ubil, ker smo sfuzlali mikroklimo.

Še ena velikonočna (iz bere Izzardovih best of)

"Remember kids, Jesus died for your sins."
"Yeah, it's great."
"No it's bad."
"Oh yes, it's bad. Whatever, just keep giving me this eggs."

Šnel post

Nisem versko blazna, ampak dveh pravil se sveto držim

1. post na pepelnično sredo
2. post na veliki petek

In letos sem se, da bi se izognila moralnemu mačku (ja, delo na osmici včasih pomeni protimoralno razpečevanje mesa), postila cel teden. Od ponedeljka. Lepo prosim, nič mesa, nič sladkarij in nič alkohola. 40-dnevni post v 5 dneh, ker je manko vseh treh dobrin huda reč. Nisem mesojedec, niti nimam pivskih ambicij, ampak zaradi moje odločitve sem bila svoje živce hraniti z ogabnimi žaltavimi oreški, better known as študent futer (ker je to edina hrana, ki jo nudijo avtomati poleg čokoladic). In danes sem preživela 10 ur med mesom, vinom in hamanjama orehovimi štruklji, jedla sem pa le sir, kruh in jabolka. In jutri bo ista pesem, ker sem predstavnica ločine ziher je ziher in se vedno postim do vstajenja (torej do velikonočnega zajtrka nič šunke). Nič nas ne sme presenetiti.

In zaboga, post ni dieta!

Spomladanska check list

1. Zamenjala črn plašč za travnato zeleno jakno - KLUKCA
2. Pričakovanje prehladov zaradi prezgodnje menjave črnega plašča s travnato zeleno jakno - KLUKCA
3. Opazila osebe v kratkih rokavih - KLUKCA
4. Povečanje števila Ljubljančanov s face-sized očali v barčkih - KLUKCA
5. Povečanje števila annoying ozri-se-za-mano avtov tipa Smart cabrio - KLUKCA
6. Nakup pisanih štumfov (rumeni in roza) - KLUKCA
7. Nakup narcis v lončku - BOM V PONEDELJEK
8. Nakup butarc za cvetno nedeljo - GREM LIHKAR NA TRŽNICO
9. Šetanje - KLUKCA
10. Lenoba, pardon, spomladanska utrujenost - VELIKA KLUKCA

Špricam francoščino.

37.7

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje imela vročino. Ponavadi samo kihcam in šmrcam, posebej med izpiti, ko se hranim z nič vitamini in veliko pašte. V gripo so me spravili moja mati, ki so kašljali vame med najinim bližnjim srečanjem z birokracijo.

Je pa očitno bolezen edina stvar, ki me prisili, da si privoščim več spanja kot tistih povprečnih šest ur dan. O ja, kouter it is. In filmi, filmi, filmi. Hotel Rwanda in Vera Drake sta se doma valjala že dogo časa in sta bila visoko na spisku must-see filmov. Four Brothers mi je podtaknil brat.

Obožujem birokracijo

Še posebej, če je ura 3.34 zjutraj.

Še posebej, če se ta točno določena 3 zjutraj nahaja med petkom in soboto.

Še posebej, če sta noči prej trajali le 3 ure in pol.

Še posebej, če bo prihajajoča noč trajala le 4 ure.

Še posebej, če ima prihajajoča sobota neskončno To Do listo

Še posebej, če se me loteva grlobol.

Še posebej, če je treba zamenjati kartušo.

Še posebej, če se nova kartuša nahaja v sobi spečega brata.

Še posebej, če že vsi spijo in zvok tipkovnice seka tišino.

Šiz a mejniak

Odkar sem na prisilnem delu v Lj (ki ga delno subvencionira država, tenks a lot), je minilo 73 četrtkov ne da bi

1. šla na 80a v Orto
2. sploh šla v Orto

74. četrtek je tista magična meja, ko je moja nožica vstopila v magični svet kičaste (ok, ne vse) glasbe in pajčevinastih frizur, s prečo tam nekje pri ušesu. Da ne pozabim na oblazinjena ramena. Rojena sem bila 20 let prepozno, morala bi žurati v 80ih, tako bi mogoče to glasbo jemala resno. Po drugi strani pa, zafrkavanje tega desetletja, iz katerega vsi skrivajo fotke (kdo jih ne bi, hlače na korenček in trajne res niso delale uslug), se mora nehati takoj. Lepo prosim, naj kdo najde glasbo, ki je sposobna sprostiti obraze tudi najbolj zadrtih emotov.

Trije Bandidosi - 6€
Nakup česa bleščičastega za drugič (ja, gremo še) - 10€
Poslušanje metalcev, ki znajo zapeti celo I Wanna Dance With Somebody - NEPRECENLJIVO

Nagradno vprašanje

Kaj narediš, ko se na žurki, ki se ravno razvija, pojavijo dosadni animatorji z raznimi visoko temperaturnimi igricami, ki vključujejo specifičen tip tropskega sadja?

Ne vem, če se še tako trudim v meni taki partimejkerji (brejkerji) ubijejo vsako željo po zabavi.

Predlogi dobrodošli.

Za zapisnik: FDVjevska žurka v Emonskem podzemlju.

Milko Lazar quartet tukaj ne igra

Ta kvartet je igral nekje v Gorici, v Divači so špilali Dedu za petami (z Milkom Lazarjem na klaviaturah, go figure). A to je ta Milko, ki je s Clugom delal Prêt-à-porter? Resno? Kul. A tudi Jani Hace basira pri vas? A to je tisti, ki ga mladenke na Siddhartinih koncertih najmanj opevajo? Hecno sedeti 4 metre od enega izmed top-idol skupine.

In groza ob ugotovitvi, da v Divači na železniški ne izdajajo več kartončkov, ampak proper karte. Zahod vse pokvari.

Sweeney Todd, world's greatest emo

Samo da on ni rezal zapestij, ampak vratove. In ni rezal sebe, ampak druge.

Za trenutek se mi je zdelo, da je bil film nominiran za oskarja, pa ni bil. Hvala bogu. Saj je spodoben, ampak že nominacija Đonija Deppa je overreacted. Saj ni slab igralec. Ampak ok, priznajte da je take ekstremne vloge lažje igrati kot neke navidez normalne, a v resnici psihološko kompleksne (sem hotela uporabiti besedo na j, ampak jo ne bom, ker je petek in je post) like. Bil je že škarje-mož, pedofilski pisatelj, pirat, industrijalec in cigan. A ne bi bil enkrat recimo birokrat, kateremu mulc očita, da se ne ukvarja z njim in zamuja na njegove bejzbol tekme. Rezat glave, biti zagrenjen s tistim sicim čufkom na glavi res ni presežek, no.

Mi je bila pa Helena Bonham Carter jako všeč. In vzdušje in scena. Ja, mižala sem ko je kri špricala. Vsaj do ene desete žrtve. Potem je že yawn (sploh ker ne neha peti) in čakaš, da bo obglavil sodnika, da greš na zaslužen pir. Poplaknit pite.




A globusa za naj mjuzikl/komedijo je pa dobil? No, to bi šlo.

Sedem dni

Moj teden se zaključuje en dan prej. S terminom teden definiram tisi del sedemdnevga ciklusa, ko me zjutraj matra budilka in potem s težkim stopalom odkrevsam na faks. In pišem neka poročila in čakam neresne profesorje, da z zamudo objavijo rezultate izpita. In spim v povprečju 4 ure na noč. In kličem gasilce in električiste (ne, ne bom uporabila besede električar).

Ja, imeli smo skoraj požar. Na hodniku, kjer imamo predpotopno električno omarico je smrdelo po zažgani plastiki in nekaj se je dimilo okrog tistih ličnih varovalk. Potem smo sklopili tok, poklicali gasilce. Prišel jih je cel kamjon, s skafandri in nekih Darth Vader maskah so vdrli na naš hodnik, ugotovili da ne gori in šli stran. In nas pustili same! Potem je prišel električist, razšraufal predpotopno omarico in ugotovil da ni nič zasmojeno. On je bil vsaj prijazen, niti računal nam ni. Očitno smo se mu smilili, ker sem jaz rekla da študiram (ne)pravo in da smo na kupu zbrani sami netehnični in nebogljeni luzerji. Potem smo mi metali ven posamezne varovalke in kot iskalni kužki vohali po stanovanju. Po nekaj urah panike (ok, dve sva bili panični, eden je šel v kino, dva sta se igrala z varovalkami) in teme (smo vrgli ven elektriko) smo ugotovili da se je žgala škatla vatiranih palčk na vrhu omarice nad lijakom, ki je bila postavljena direkt na žarnico.

Naj omenim, da me je bilo strah za umret in sem večino časa, ko je moj pogumni cimer metal varovalke ven in noter presedela na hodniku. Zajec sem. Zajec.

Še vedno smrdi po plastiki, ampak opustili smo misel, da bi čez noč dežurali in opazovali, če bi se iz kakšne napeljave kaj začelo smoditi. In rezultati so prišli in poročilo je oddano, tako da grem v miru fingirat smučanje. Ne, v resnici bom cel vikend spala, brala knjige, ki niso kriminalistika, in se zasičila s Sanremom. Ok, mogoče kakšen sprehod. Mogoče.

EDIT: Ne grem fingirat smučat. Bom delala stvari iz zgornjega odstavka doma. Bo vsaj pocen.

Got štrom?

Odkar sem na začasnem delu v tuji Ljubljani mi je hapejček dobro služil. Po letu in pol, ko bi ga dejansko potrebovala za kaj več kot maile, neumnosti a.k.a. blog in gledanje slikc iz rdeče preproge Oskarjev, mi je crknu adapter (al kako se reče tistemu kablu s škatlo gor).

Štrom? Anyone?

Moja filozofija glede okvar je običajno: "Če je samo začelo, bo tudi samo končalo." Tokrat očitno ne bo samo končalo (oz. spet začelo delati), ker je minilo že _____ (me je sram povedati koliko časa sem odvisna od tujih kablov, sploh je problamatična navedba časovne enote - namig: številka ni ena in enota ni dan), zato se bom ju3 podila po beli LJ in iskala štrom, ki bi delal in ne bi stal več kot mesečna najemnina, hvala.

EDIT: V peaku informacijske krize sem se zavedla, da sem doma pustila tudi polnilec za telefon. Neee.

After party

Eni grejo po žurih žurat. Mene naženejo delat. Resno. Ven grem enkrat na nekaj luninih men in vednovednovedno imam občutek krivde. Mati me vržejo gor ob desetih, kljub temu da sem šla spat ob štirih in pol. Mi pripravijo obilen zajtrk (ne, res ne bi, samo vodo, ja) in me kljub zelenemu frisu spravijo delat. Danes sem sodelovala v verigi proizvodnje vina, te opojne pijače, ki je bila hkrati krivec za včerajšnje veselje in današnjo zelenost. Saj vem da se rezanje trt in maček zdita zelo oddaljena pojma, ampak v mojem psihofizičnem stanju gre kar za močno asociacijo.

In potem še obvezno vprašanje, če bom glaž vina pri kosilu. Po pravici povedano niti jedla ne bi. In ja, pozno sem prišla, ker smo se imeli fajn, a ni to jasno. A je to res potrebno vprašati in obremenjevati mojo stotonsko glavo? Ne, tudi zaleteli se nismo. Ja, teran smo pili. Kaj pa. A če je bil dober te zanima? Ok, a to delaš zanalašč?

Poleg tega se to vedno dogaja po žurkah, ki jih organiziramo z zdaj že bivšim gimnazijskim razredom. Žurke so vedno uspeh, a kaj ko vedno padejo v termin največjih kmetijskih del.

Za zapisnik: imeli smo se fajn, pojedli preveč, teran je bil odličen, liker tudi, da o hramu niti ne govorimo.

Knight Rider #2

Kje so cajti, ko smo v OŠ množično zbolevali in zaradi bolezni dejansko ostajali doma!!! Zdaj me daje nekaj takega, smrkam in kiham, tiste tablete iz reklame: "O seveda vem," so me sicer polovično rehabilitirale, ampak koža okrog nosu je eno samo rdenje in vnetje. Jelenček Rudolf it is. Pred desetimi leti (mater, smo ratali stari), smo za vsak kihec ostali doma in potem lepo v pižami pod dekco na kavču z daljincem v eni in čajzmedom v drugi roki srfali po kanalih. In ker je bila slovenska nacionalka enako moreča kot danes (razen če nisi zbolel na nedeljo, ko je bil Živ Žav, ampak, come on, kdo pa zboleva na nedeljo?), smo si morali pomagati z italijanskimi programi. Najtežje je bilo preživeti dopoldan, ko so vrteli razne 80's serije. Je pa res, da takrat nismo bili tv-špurlavi. Jessica Fletcher, A-Team, Power Renđersi, Walker, Renegade, Beverly Hills (s katerim nam ne prizanašajo niti sedaj), Melrose Place, Baywatch, pa eni policaji na biciklih, Family Matters, Full House, Step by Step, Robinsonsi al kaj je že bla tista familja, pa razne japonske risanke (Holly&Benji, Piccoli problemi di cuore, Mila e Shiro, Lupin, Dragon Ball in kdo bi lahko pozabil na Sailor Moon), ko smo se malo razvili pa so prišli v poštev Simpsoni in Griffini in Futurama.

In zdaj mi želi nekdo ukrasti otroštvo! Kdo, se vprapšam, kdo bi želel duplicirati Knight Riderja. Serijo, ki je že pred 20 leti ugotovila, da lahko gledalce hipnotiziraš z malo premikajočimi lučkami in kvadratasto Hasselhoffovo brado. On je the dec. Kosmat, kvadratast z občasnimi potovanji v svet alkoholizma. Pravi moški. Resno jim zamerim, da so Huffa menjali z nekim amerikanskim pridnim fantkom, K.I.T.T.-a pa z nekim avtočkom, ki bi pasal samo v NFS, Fast and Furious ali kaj podono divjaškega, ne pa borcu za pravico in svobodo in lepši svet. Novemu avtu je glas sicer posodil Val Kilmer in če živim še milijon let mi ne bo jasno, kako so ga uspeli prepričati v to neumnost. In panično flajštranje in beden poskus vlivanja duše v novo serijo s Huffom v obliki guruja je patetično. Res patetično.

Nove slike iz ideoloških razlogov na tem blogu ne bo!

Sploh se ne splača več zbolevati.

Krejzi

Najprej smo se smejali na vlaku. Potem smo se učili. Potem smo gledali Sharka in se zapsihirali. Potem smo šli na sprehod, slišali sovo, srečali Marjana, spravili Marjana na urgenco. Potem skuhali metin čaj in se učili. Spali 4 ure. Zdaj se v knjižici nerviramo poleg tipa, ki se na ves glas smeje tihemu Utubu in osebi, ki igra šah sama s sabo.

Še dobro.

PS: Ne vem še, če sem navdušena nad spominskimi izbami Otona Župančiča v KOŽ-u.

Male nedeljske radosti

Če že ni velikih radosti (recimo 10urnega spanja namesto današnjega skromnega 5urnega komiranja), se mora človek znajti.

In prisiliti mamo, da nafila artičoke za svojo razvajeno hči. In se prepričati v dejstvo, da je RtvSlo ponovno na program uvrstila Fino gospo meni v veselje (in ne, ker nimajo € za nakup česa novejšega, kot klevetajo zlobni jeziki). Hyacinth Bucket, pardon, Bouquet je enostavno zakon.

"It's Bouquet! B-U-C-K-E-T!"

Stjupid

Ah, kako neumno se počutim danes. Totalno sem zablokirana. Zgodil se mi je tisti grozen občutek, ko te vsi obsuvajo z nemogočimi argumenti, in tvoja glava enostavno ni sposobna sproducirati ničesar. Blank. Bom pa važička in bom rekla da je blank povezan s prvo knjigo Platonove Države. In da to lahko dodam v ropotarnico skoraj-dosežkov (še vedno se hvalim, da sem v drugi gimnaziji prebrala Combray, ki je prvi del Swannovega sveta, ki je prvi roman od sedmih iz Proustovega ciklusa V iskanju izgubljenega časa - mislim, da sem na dobri poti da končam cel cikel).

Morda pri blankih pomaga dejstvo, da bolj malo spim, se švoh hranim in zanemarjam svoje hobije.

In še kosilo pri Budi ni bilo vredno tega pompa, ki se pojavlja v obliki pogovorov: "Ej tam je en nov poštelan plejs," in "Ej, tist nov plejs je na bone." Poštelan že, hrana pa, hm hm. Ne vem, težko imam odnos do nečesa, kar nima okusa.

Tako rada

bi napisala kaj nenavadno bistroumnega. Kaj ko imam probleme še z opisom na obrazknjiga in msnju.

Odločam se med tem, da bi se zvlekla v kuhno in si spackala eno super močno brozgo, ali ostala tukaj na postelji z mojim pretežno umirajočim hapejem in zaspala z njim v naročju. Kouter sem delila na pol (zelo sv. Jurij indeed). V noge me zebe, ne vem kje so štumfi. Grlo me boli, Angali so tam daaaaaleč na drugem koncu moje minuskulne izbice. Načrtovan učno-jedilni krožek je propadel, ko je po obilnem jedilnem delu kolegica zaspala na kavču (ona je berač iz zgodbe o sv. Juriju). Lahko bi jo recimo zbudila in zahtevala, da mi dela družbo. Jedilni krožek je danes obravnaval pašto z gamberi in smetano. Malo gamberov, dosti smetane. Dosti kalorij.

Če napišem spisek stvari, ki jih moram še opraviti pred spanjem se mi bo zmešalo. Igram se z mislijo, da si ne bi spucala čevljev. In da bi šla jutri na faks v trenerki. Plišasti.

Dovolj bodi teh vražjih blodenj. Kava!

Kako znervirati moške

Poiskati primeren testosteronski film (recimo Troja) in medtem ko oni komentirajo vojne strategije, se ženski del ekipe prička, kdo je boljši moškic: Ahil ali Hektor.

Danes je zmagal Hektor s 3:1, Parisa smo spljuvale takoj (polizanc en). Pravzaprav so zmagale ženske, haha.



Fun fact: v italijanščini troia pomeni, hm, žensko lažje kategorije. Povezava s Heleno je zgolj naključna.

Kako se ne učiti

1. Ne ostati v Ljubljani in priti domov s pretvezo, da je doma lepše vreme/boljši zrak/boljši delovni pogoji/boljša svetloba nad pisalno mizo.

2. Izbrati vikend, v katerem se zbere širna žlahta iz takih in drugačnih politično ekonomskih razlogov in samo priprava kosila traja pet ur.

3. Izbrati vikend, ko je na televiziji mega program. Opcija je tudi izbira takega duševnega stanja, ko se ti vsaka neumnost zdi mega program.

4. Izbrati situacijo, ko v Ljubljani zaradi okvare nimaš laptopa, doma pa te čaka dobra stara škatla.

5. Uspešno se upirati ukazom matere in izkoristiti tehniko fingiranja (na mizo vreči knjigo in kemike, nametati malo papirja, nekoliko umazati mizo...)

6. Izbrati snov, ki bi lahko bila fantastična, ampak je en sam douhcajt.

7. Učiti se v sobi, meter od postelje, knjižne police in podobnih mamljivih predmetov.

8. Izbrati vikend, v katerem familja opravlja razne zapletene operacije in te slaba vest ter ljubezen, ki jo čutiš do družinskih članov vleče, da v operaciji sodeluješ. Optimalne rezultate dosegamo, če obstaja visoka povezava med točkama 6 in 8.

Tereveudeksi

je edina beseda, ki jo znam do finsko (ne vem, kako se napiše, vem le, da se ne napiše tako). Pomeni na zdravje, ne vem pa kateri na zdravje (tisti pivski ali tisti medicinski). Ko bom velika in bom našparala več kot samo za vlak do Ljubljane, bom šla tja, potovat, za par tednov. O ja. Kar se pa ne bo zgodilo v naslednjih letih, ker se na faksu vsakih nekaj tednov zmislijo izdati nov praktikum, knjigo, priročnik, ki ima povrhu vsega še lične trdne platnice in je tiskan na super kvalitetnem papirju. Posledica: visoki stroški, obubožan študent in adijo Finska.

No, zaenkrat obsedenost s to super zamorjeno (brrr, 20 ur teme na dan) ali hiperevforično (3 ure teme in overload lososa z majonezo te malo zrola, preverjeno) deželo krotim z bukvami. Doma imam vse, kar od Paasalinne je izšlo pri Žepnicah (za druge knjige nimam €, glej odstavek zgoraj). Tako ali drugače sem prebrala vsa njegova dela, ki so bila prevedena v slovenščino. Gozd obešenih lisic celo na Finskem (ker ponoči nisem mogla spat, ah ta evforija). Ja, bila sem tam (žal samo 4 dni, sigh). Hvala EU in njenim projektom pošljimo mladino malo naokrog, da ne bodo vsi samo jamrali, da ta Bruselj ni vreden niti pljunca. Ne bi živela tam, a-a, ampak nekaj noro nenormalnega je na ljudeh. Čuden svet.

Kakorkoli že, pred par dnevi sem prebrala novo super depresivno in malo sick knjigo Srečni ljudje (Onnellisia ihmisiä - a niso lušni ti umlauti all over the place?), finske avtorice Päivi Alasalmi. Bere se kot kriminalka, čeprav je drama o osamljenih ljudeh in tesnobi. Skratka, psiho.

In jaz berem preveč leposlovja in premalo Kriminalistike.

Pa srečen 8. februar.

PS: Uspelo mi je rešiti uganko s tereveudeksijem.

Mardi gras=Fat Tuesday=Martedì grasso=Mastni torek

Kljub temu, da konstantno jamram, da za pusta z mano ni nič, in da me daje ena grozno nobel poduhovljenost, sem danes nič kaj nobel skakljala po odru. Plesna skupina Mehki čevlji in Glasbena šola Sežana sta z družnimi močmi pripravili nič kaj moreče in še manj poduhovljeno pustovanje za OŠ Sežana (mislim, da so nas oni gledali, ne bi vedela, tudi oni so bili zamaskirani od nog do glave).

Prvič po dolgem času sem bila ošemljena v vse in nič hkrati (zlate napihnjene hlače za kralja iz Trnjulčice, zajčja ušesa, kučma, gumijasti škornji, maska pa v sem lastnica bordela stilu). Đizs, zdaj se počutim malo ridikjuls.

Zdaj sem crknjena, ker je bilo v zaodrju 100 ljudi hkrati. In ker se prezgodaj vstala (6.30), oziroma šla prepozno spat (2.30 - ups, gledala italijanskega bratca, Friendse, zraven speglala dva stroja in potem še brala eno super zamorjeno in bolno knjigo iz zbirke radostnih finskih).

Nič, grem na krof. Jutri pa post.

Fun fact: krofi v naši trgovini so 2x večji in pol cenejši od tistih, ki sem jih videla v Trstu. Haha. Zahod kar naj bo zahodno.

Ženska s peščin

Spet se moram važiti, ker sem brala in prebrala (dovršeno dejanje, jesjesjes) Žensko s peščin. Avtor je Kobo Abe, japonski pisatelj, knjiga je, kdo bi si mislil, kruta in hladna (cruel race). Ne da se mi pisati obnove (haha, če bi bila zdaj v OŠ bi jo morala, tukaj je dovolj da linkam wiki). Po knjigi je bil posnet film, ki si ga najbrž ne bom ogledala. Če zvesto sledi knjigi se bolj malo pogovarjajo, brutalno seksajo in veliko zasuvajo z mivko. Ne vem, če se mi da.

Danes ponoči nisem dobro spala, morda ker sem tik pred spanjem končala zadnjih 20 strani knjige in se potem psihirala, če nisem tudi jaz kot Niki, ki ne zbeži in pekla niti, če mu lojtro nastavijo pred nos, ali sem kot tista vdova, ki se bolestno naveže na stvari, od katerih ima samo trpljenje (recimo fakin mivka).

Saj pravim, za pusta sem vedno poduhovljena.

To je bil stoti post, oprostite ker nisem vanj zabeležila česa pomembnega/pametnega. Ja, blodnje so kul.

Voglio sapere perché

Za pusta vedno tako nanese, da sem ke nekam zamišljena/depresivna/poduhovljena/depresivna, skratka od pustnega vzdušja vedno pristanem le na krofih. Letos je enako, pravzaprav je letos grozno.

Ni važno zakaj.

Važno je, da me je moja ljuba mati rešila, me spokala v avto in peljala v Trst na nadvse barvito in optimistično razstavo. Ettore Sottsass, arhitekt in designer, znan po oblikovanju tipkalnih strojev in raznih nepraktičnih, ampak totalno wanna-have kosih pohištva. Razstava v Pescherii, z naslovom Voglio sapere perché, za 6€ po pravici povedano ne ponuja ne vem česa. V razstavnem prostoru je postavljenih par hišk, v vsaki je predstavljena ena od njegovih dejavnosti (nakit, keramika, fotografije...) Malo švoh je predstavitev njegovega industrijskega dizajna. Ni bilo Valentine, šmrc, zato jo popam sem.


Point Valentine, Olivetti, je v tem, da je prenosen tipkalni stroj. Nekdo (se mi zdi, da v Delovem Kultu... aaa... pojma nimam koga citiram) je zapisal, da je Sottsassu z Valentino uspelo, kar danes uspeva iPodu: oba krajšata večere osamljenim pesnikom, ki jih ti preživljajo na vikendih ob mrzlih peščenih obalah nekje na vetrovnem severu.

Razstava je bila edina v Italiji, ki je počastila njegovih 90 let. Med potekom razstave, 31. decembra, je umrl.

“Every color has a history. Red is the color of the Communist flag, the color that makes a surgeon move faster and the color of passion.”

E. Sottsass

Rokenrol

Uradno se opravičujem Italijanom, ki sem jih zmerjala s pomehkuženci, včeraj sem doživela svoj prvi rokenrol žur v Trstu. Ok, žuranje v šotoru v Briščkih ne šteje, ker na Kingstone in BFM ne pride glih veliko Lahov.

In ja, na italijanskih rock koncertih se z lahkoto prebiješ v prvo vrsto, čeprav si v dvorano prilezel zadnji. In kljub temu da si pod odrom je strah, da boš omedlel odveč. Toliko prostora za miganje nisem imela še nikoli (prokleti gužvaški Slovenci). In prokleti Slovenci, ki povsod naredijo galamo. Koncert je bil low-stiches-risk, dokler ni na sceno prirobantil nekoliko omamljen zafrustriran sonarodnjak v leder jakni (nacionalnost sem identificirala po gojzerjih, ker Italijanu niti na kraj pameti ne bi padlo, da bi na tak dogodek prišel v čem bolj robustnem od supergic, čeprav riskira vse nohte na svoji nogi). Zbumbal se je z enim fotografom. FAAAAJT.

V Teatro Instabile Miela smo poslušali Jona Spencerja s projektom Heavy trash. Ko sem googlala ime Spencer sem dobila povezavo na Jesseja Spencerja, onega jako čednega piflarja iz Housa, obdarjenega z irezistibl ingliš, morda austrelijen eksentom. No, tapravi Spencer ni imel veze s pridnim fantkom. Je pa očitno že parkrat menjal stil (tako me uči gugl). Včeraj je oponašal Johnnyja Casha, rockabilly indeed. In meli smo se luštn luštn. In bilo je razprodano. In danes ne smrdim po čikih. Jesjesjes. V Mielo gremo še.

Sploh pa je moja pobožna želja najt nekoga, ki bi šel z mano na Editorse 29.3. v Rimini. Zaželena je oseba, ki jo koncert zanima (v skrajnem primeru bom koga prisilila, kot sem brata za na Koldplejse).