Wednesday 29 August 2007

Muriel's Wedding (Muriel se poroči)

IMDB

Zakaj, zakaj tega filma nihče ne pokaže ustvarjalcem ameriških popcorn/cottoncandy romantičnih komedij. Saj je stvar izi. Zamenjaš plastične igralce z zamaščenimi in mozoljastimi Avstralci, Los Angeles s Porpoise Spitom (kje za boga...?), drage restavracije za zanikrne betole. In evo, imaš film, ki ga bojo več kot le prenesli tudi najbolj zakrnjeni zamorjenci.

Kičasta muzika, ogabna moda, normalen folk. Milina.

Američani bi ziher vse pokvarili s tem, ko bi glavna junakinja shujšala, šla na fax in si dobila perfektnega tipa. Beda.

When I lived in Porpoise Spit, I used to sit in my room for hours and listen to ABBA songs. But since I've met you and moved to Sydney, I haven't listened to one Abba song. That's because my life is as good as an Abba song. It's as good as Dancing Queen.

Friday 24 August 2007

Cnoa 20


Spim pod koutrom z medvedki. Na moji peresnici se šopiri vesela kravica. Najrajši imam gnilo Simpson majico, povirbano od brata. Za sprostitev gledam risanke. Na desnem licu imam ogromen mozolj. Top modni dodatek zadnje dni je oškrbljen roza obroč za lase, ki sem ga (dokazljivo s fotografijami) nosila daljnega leta 1993. In nikoli, niti pod torturo, ne bom zatajila svoje ljubezni do Puja.



Ja, velika sem.

Thursday 23 August 2007

Tri, dva, ena...

Še uro sem najstnica, ob polnoči obrnem številke.

Upam, da me ne bo zagrabila podobna depresija, kot me je ob prelomni osemnajstici. Raje imam manj stresne rojstne dneve. Recimo 19. mi je bil všeč. Ne 20, niti 18. Tak fajn. Nihče se ne čuti dolžan imeti sentimentalnih govorov.

Grem uživat zadnje vzdihljaje official emo obdobja. Depresivna muzika, smiljenje samemu sebi, kregarije z mamo/bratom, nepojasnjeni napadi joka, čokolada.

+ slikca MYTiXu za osvežitev spomina, kako je biti najstnik (slavil je pred nekaj dnevi)
Šmrc, še malo in si bom morala spomin osveževati tudi sama.


Vir: Toothpaste for Dinner / Outline of Teenage Years

Wednesday 22 August 2007

Ne maram

ljudi, ki se rokujejo z roko v žepu.

Sunday 19 August 2007

Zakaj blogiram



Post nima veze s famoznim uvodnikom Sabine Obolnar v Oni. Res mi dol visi kaj si misli ena shujšana in z moje strani nič kaj preveč oboževana kolumnistka.

Blogiram, ker imajo nekateri vrtove in svojo frustracijo sproščajo ob grmičkih domačih malin. Jaz imam rajši čiste nohte in neumnosti pišem sem. Pričakujem, da se bodo ljudje, ki jih moje mnenje o nič kaj pereči temi, ki očitno žuli le mene, samodejno odstranili z mojega vrtička. S tem ne mislim, da se morajo odstraniti. Ampak dokler sem gospodarica mojih malin, bom na svoji zemlji, pardon, blogu zagovarjala tezo, da svet ni popoln.

Amen.

Wednesday 15 August 2007

Šport? Ja, hvala.

Samo če se z njim ukvarjajo drugi.

Ženska mladinska rokometna reprezentanca (vem, grozna spletna stran) se mudi (ta glagol zveni zelo v slogu športnih novinarjev na TV Slo) v Turčiji na Evropskem prvenstvu (nekoliko manj grozna spletna stran).

Pravzaprav bi mi bilo vseeno (priznam, pri športu moja domoljubnost propade), če zdaj v Turčiji ne bi bilo moje prijateljice, Mire M. Reva je stalno razbita, zaradi tekem se je odpovedala maturanstkemu plesu in mnogim sobotnim žurkam. Sočustvujem in podpiram tako aktivno mladež. Kar pomeni, da stojim na tribuni in kričim. Da bi se pridružila mi še na misel ne pade, moja fobija pred žogami je bila izzvana, ko smo igrali med dvema ognjema v osnovni šoli. In če se takrat ni pozdravila, se v starih letih nikakor ne bo.

Vem koliko tekem so zmagale in za koliko, ampak pojma nimam kaj to pomeni, ker ni nikjer tistih ličnih shem. Pravzaprav sheme so, ampak jih noben Kristus na Rokometni zvezi ne izpolnjuje. Tsk, tsk, tsk.

Da si ustvarim iluzijo športiranja grem gledat Proti toku (Swimming upstream). Igra tisti dohtar iz Housa, ki ima tako blazno dober britiš eksent.

Tuesday 14 August 2007

Blažena sreča à la assasina/Deppy

Deppy pravi:
kaj zdej
Deppy pravi:
depresiraš kej al niti ne
assasina pravi:
(:
assasina pravi:
dns ne
assasina pravi:
sm učeri
Deppy pravi:
uu (sem paše bow)
assasina pravi:
ti?
Deppy pravi:
ma dns tud jst ne
Deppy pravi:
bom ju3

[kopipejst iz MSNja]

Monday 13 August 2007

Izpitna fizionomija

1. Mozolji
2. Podočnjaki
3. Bledičnost
4. Razradežne oči (nikakor na sonce brez očal)
5. Telesna teža v porastu
6. Dlake, kamor pogledaš
7. Prekomerno potenje

NAŠE MALO MESTO - Tretji del: Vodič za vse nadebudne organizatorje slovenskih veselic

V petih točkah do popolne slovenske veselice.

Najprej teorija

1. Rabimo kmetijski produkt, po katerem bomo poimenovali našo veselico.

2. Horda apatičnih obiskovalcev.

3. Tradicija.

4. Alkohol.

5. Ključ do uspeha pa je alkoholizirani bloger, ki o tem poroča.

Poglejmo še prakso

1. V Sloveniji imamo kar nekaj praznikov posvečenih različnim produtkom oz. dejavnostim. Košnja, breskve, teran, pršut, krompir. Vse pride prav. Praznik govedine? Odlična ideja.

2. Point veselice je, da se zdolgočaseni pari v nepreglednih rekah valijo po prizorišču. Pogovor med zdolgočasenim parom je prepovedan, oz. vsaj nezaželen. To organizatorju ne bo povzročalo večjih težav, saj smo vendar Slovenci! Apatičnim obiskovalcem prodaš gnile štumfe.

3. Tradicijo povežemo s kmetijskim produktom oziroma pokrajino (regijo, whatever). Lokal patriotizem vedno vžge. Posebej prikladne so razne none in otroci, kakšen majhen pujsek in ooo, harmonika.

4. Pameten organizator bo izbral kmetijski produkt, ki je hkrati alkohol. Recimo teran, cviček, šnopec, slivovec. Vendar tudi drugi organizatorji z random produkti ne bodo imeli težav, ponavljam, smo vendar Slovenci!

5. Pijani bloger sem jaz. Moja lastna familja me je namreč napila z odličnim teranom, bolje rečeno terani. Mislila sem, da degustacija pomeni, da od vsakega poskusiš le eno kapljo, ne pa celega kozarca.

Pa smo ga preživeli. Še en Praznik terana in pršuta.

Srečali smo Katarino Kresal (saj bi dala link, pa nikakor ne najdem njene biografije na LDSovi strani), ki je v 10cm petah in v kostimu med hordo kmečkih običajnežev totalno izstopala in hkrati ljudi poskušala prepričati o obstoju njenega ogromnega socialnega čuta (ne vem, kam ga spravi, sama namreč tehta 34 kil skupaj s posteljo). Artur Štern je zastopal svoj slogan gola resnica in tekal okoli zgoraj brez. Najbolj siv in neopazen je bil Gaspari. Vseh pa je itak totalno zasenčila Natalija Nazionale.

Sunday 12 August 2007

eeee............................ Kaj?

Najprej opozorilo za Krtka, za katerega vem, da se je namesto za ogled zadnje epizode Sopranovih odločil za moker Praznik terana in pršuta. Tsk, tsk, tsk. Sestra te je zašpecala. Ne beri naprej, ker bom zlobno izdala konec. Podobno svetujem ostalim KAO fanom, ki so namesto, da bi pred tevejem grizli nohte in molili za Tonyja, klekjlali, šli na tečaj aromaterapije, belili kopalnico itn.

Sopranovih ne gledam zaradi štorije, ampak zaradi postranskih neumnosti. Recimo garderoba gangsterjev, Paulijeva prišeska in vraževernost, Carmelin glas in njeni nohti, razvajena in zavaljena mularija. In Tonyjevo dihanje. Vzdušje so zadeli v polno. Zato bi mi moralo biti v principu vseeno ali Tony konča v jarku ali mu spet uspe. Pa mi ni.

Z mamo, ki jo je spanec skoraj premagal, sva na poltronah ugibali, ali bodo Tonyja zrešetali, ali se bo skesal, doživel katarzo, Carmela pa bo njegova Sonja, ko se bo podal na težko ozdravljenja. Hm, po 1 uri buljenja in dejstvu, da sem se odpovedala vzdrževanju socialnih stikov na vaški fešti, ki se je vršila par deset mestrov od vhodnih vrat, POJMA NIMAM KAJ SE JE ZGODILO. Fani Twin peaks so najbrž že dali podobno travmatično izkušnjo skozi. Zadnja scena je, ko Tony, Carmela in A.J. v eni oštariji čakajo Meadow, ki rabi pol ure za bočno parkiranje (ok, do tukaj mi je vse jasno, sploh to s parkiranjem se mi zdi precej realistično in življenjsko). Okoli njih je polno nekih sumljivih tipov, ki "samo pijejo kafe in le slučaj je, da se zadnje petnajst minut motajo okrog Tonyja". Huh, Meadow v enem 28em poskusu uspe zaparkirat nek ogromen avto (mama, totalno živčna, ker je hotela čimprej spat, je vmes kričala: "Dej mula. dej boš že enkrat parkirala, al kaj?"). Meadow uleti v oštarijo in PUF, tema. Potem tema traja par sekund, dovolj da se vprašaš.... eeeeeeeeee, KAJ?

In potem je odjavna špica. Tudi odjavna špica je v tišini.

In potem greš v Vikend pogledat, če je danes res zadnja epizoda.

In potem udariš po televiziji, ker sumiš da ne dela zvok.

In potem 15 minut sediš na poltorni v tišini, dokler mama ne vpraša: "Ma si zastopla ti?"

Največji problem pri vsej stvari je, da ne vem izida stave, ki sva jo sklenila s stricem. On je rekel, da ga bodo skenslali, jaz sem rekla, da bo s Tonyjem vse ok. V igri je porcija pršuta. Dilema, huda dilema.

V principu sem fan simbolike in podobnih kriptiranih sporočil, ampak safr je, da pojma nimaš kako je šla končat najboljša nadaljevanka ever. In še večji safr je, da ne vemo čigavih je 10 dek pršuta. In največji safr je, da se meni zdi, da Tonyja ni več in tega ne smem zagovarjat, ker sicer zgubim pršut. Šmrc.

Saturday 11 August 2007

Pazi! Frišno pobeljeno!

AAA, temu se reče berljiv blog.

In ne, v nasprotju z novo podobo mojega bloga, nisem se spreobrnila v minimalistko. Tudi ne mislim počistit ostalih kotičkov mojega življenja (recimo sobe). In nikoli, ampak res nikoli, ne bom nehala biti logoroik.

Rabim spremembo

Sita sem tega temnega bloga.

Lepim slikco, ki bo nekoč nostalgična in bo ob naslednjem postu na svetlem blogu zgledala fantastično.

Friday 10 August 2007

Funkcionalno nepismena

Že celo jutro se zafrkavam z izpolnitvijo enega ajnfoh obrazca za eno subvencijo, ki mogoče ne bo vredna mojega potu in truda. Zaradi vele-informatizacije-internetizacije birokracije, se da obrazec sprintat. Seveda, če je v printerju barvna kartuša in te Adobe reader ne zafrkava z nekimi blazno kompliciranimi in popolnoma neuporabnimi meniji za tiskanje. Nisem bila ravno navdušena nad mišje svetlo sivo barvo, ki se je izcimila iz smaragdno zelene, zato sem šibala v Sežano, kupila 4 obrazce, ker nikoli ne veš, kje kaj fališ. (Mimogrede, se mi zdi da sem že. Falila namreč.)

Zdaj sedim za mizo in pojma nimam kaj naj napišem. Tudi se mi ne sanja, kako naj dokažem svoj učni uspeh. Še manj, če dejansko bom v drugem letniku in ali bom reden ali izreden študent.

Žalostna ugotovitev, da po briljiranju na Cankarjevem priznanju in skorajšnjem doktoratu iz maturitetnega eseja (ja, res sem bila dobra svoje čase) ne znam skupaj spraviti štirih podatkov.

Thursday 9 August 2007

Oda dežju

Ne, trenutno nisem depresivna. Tudi dež ne pada. Ok padal je zjutraj. Ampak dež včasih res paše. In ne nameravam moriti z raznimi feng shui / jingjang / zen neumnostmi o očiščevalni moči vode. Poletne nevihte so zakon. Ker te prisilijo, da ceniš domek, familijo, suho brisačo in fen (ne napeljujem, da med bliskanjem vklopite fen - po možnosti medtem, ko je v banji še voda - DON'T TRY THIS AT HOME).


Že nekaj dni kot obsedena na repeat poslušam komad od Travisov - Why does it always rain on me? Bolj kot komad, ki je tipično angleško luzersko bledo melanholičen, me je pritegnila štorija za komadom. Ubogi Angleži (pardon, Škoti so) so z vsem svojim luzeraštvom, bledostjo in melanholijo s sabo na turnejo očitno vzeli še en deževni oblakec. V Izrael. Matematično nemogoče je, da te v Izraelu ulovi dež. Njih je. Najbrž bi mene tudi.

I can't sleep tonight

Everybody saying everything's alright
Still I can't close my eyes
I'm seeing a tunnel at the end of all these lights
Sunny days
Where have you gone?
I get the strangest feeling when you belong.
Why does it always rain on me?
Is it because I lied when I was seventeen?
Why does it always rain on me?
Even when the sun is shining
I can't avoid the lightning
I can't stand myself
I'm being held up by invisible men
Still life on a shelf when
I got my mind on something else
Sunny days
Where have you gone?
I get the strangest feeling you belong.
Why does it always rain on me?
Is it because I lied when I was seventeen?
Why does it always rain on me?
Even when the sun is shining
I can't avoid the lightning
Oh, where did the blue skies go?
And why is it raining so?
It's so cold
I can't sleep tonight
Everybody saying everything's alright
Still I can't close my eyes
I'm seeing a tunnel at the end of all these lights
Sunny days
Where have you gone?
I get the strangest feeling when you belong.
Why does it always rain on me?
Is it because I lied when I was seventeen?
Why does it always rain on me?
Even when the sun is shining
I can't avoid the lightning
Oh, where did the blue skies go?
And why is it raining so?
It's so cold
Why does it always rain on me?
Why does it always rain...


Dež je kul, ali kot bi rekel Christopher iz knjige Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa avtorja Marka Haddona:
Meni je všeč, kadar močno dežuje. Sliši se kot beli šum, ki prihaja od vsepovsod, in je podoben tišini, samo da ni prazna.

Wednesday 8 August 2007

Gospodična bledična

V treh dneh so se trije ljudje obregnili ob mojo domnevno nezdravo bledost. Ni slabo. Vsekakor rekord in resen povod zame, da začnem razmišljati, če bi le raje izbrala gibanje na svežem zraku, kot pisanje bloga, ki ga itak nihče ne prebere.

V ponedeljek zvečer sem šla do prijateljice na chat in naneslo je na to, da sem povedala za moje plemenite krvodajalske namene. Rekla je, če sem zmešana in če sem se zadnje čase pogledala v ogledalo in se resno zamislila nad svojo bledostjo.

Danes zjutraj ponosno vstanem in se namenim izlit nekaj krvi za splošno dobro. Bila sem pozna, zato se nisem ne umila las (iz katerih bi lahko sicer s pridom črpali mašinsko olje), nisem zakrila petih krvavo rdečih mozoljev, ne prekrila dveh grozljivih črnih kolobarjev pod očmi. Tudi nisem jedla, niti ene bedne breskve nisem spravila vase. Hemoglobin, super. Pritisk, hja malo nizek. Spoštovana dr. med. je po tehtnem premisleku (2 sekundi) presodila, da z mano ni za tvegati in me poslala domov. Rekla je, da me ne misli pobirati, ko bom zlezla skupaj. Vseeno sem z veseljem pojedla tunin sendvič (tudi kuharice so očitno presodile, da mi ne gre najboljše).

Pridem v depresivno sežansko knjižnico (vmes sem si umila lase). Ko sem šla na vece in se zaklenila me je zunaj pričakala meni ljuba snažilka in me vprašala, zakaj se zaklepam in da bo treba metat dol vrata, če mi na veceju naredi slabo.

Od danes naprej jem zaseko in ocvirke. Na naslednji krvodajalski je moj cilj 140/110 pritiska. Ali pa začeti kampanijo proti diskriminaciji bledih.

Tuesday 7 August 2007

NAŠE MALO MESTO - Drugi del: Knjižnica

Zaradi bližajočega se plazu izpitov, večino poletnih dni zagonim v sežanski knjižnici. Knjižnice naj bi bile posvečeni prostori, kjer lahko v miru srebaš svojo kavo (če bi se najdu Kristus, ki bi v Sežani prodajal take away coffee, ali vsaj postavil avtomat za kavo na hodnik kinjižnice), medtem ko bereš dnevno dozo novic. Prostor, kjer na foteljčku bereš Jadrana Krta, medtem ko žuliš svoj panin. Prostor, kjer 3 ure zbiraš primerne knjige. Prostor s poduhovljeno študijsko sobo in par računalniki, na katerih folk prebere maile.

Sežanska knjižnica je vse prej kot to.

Avtomata za kavo seveda ni, zato s pridom izkoriščam le vodomat (2 litra na dan, ha). Čitalnica za časopise je obrnjena na Vidmašče, kjer si je nekdo omislil pave /purane ali neko drugo tulečo pernato stvar. Enako je s študijsko sobo, ki je bila nazadnje prezračena leta 1973, zdaj pa zaudarja po skladišču starih cajtengov in Primorskih srečanj (mimogrede, kaj za boga so Primorska srečanja???). Pika na i so Kosovelove knjige pod vitrinami (ja, knjige pod vitrine in pod ključ! popularizacija branja na višku). Če imaš srečo se v študijsko sobo nabijeta dva nadebudneža, ki imata pred sabo borno skriptico, dolgo 29 strani (razmak med vrsticami je seveda 1.5) in vzdihujeta. Prime me, da bi jima mojo Ekonomijo (600 strani, trda vezava) vrgla v glavo. Škripajoči in prenizki stoli so bili kaplja čez rob, ki je mene in mojo študijsko gradivo prenesla na mladinski oddelek.

Če potegnem ven moj panin in se namestim na kavč, me mimoidoči obiskovalci gledajo kot opico v živalskem vrtu. Če bi na kavču rada prebrala cajteng me zmoti rdeč listek na vratih čitalnice, naj se časopisov ne nosi iz prostora. Grrrr. Torej naj kavč iz mladinskega oddelka zvlečem v čitalnico?

Potem so tukaj mulci (in par moških srednjih let), ki visijo na internetu 6 ur na dan (top strani: pornografija in biografije Deep Purplov), zvečer pridejo s cedejko in si napečejo gor, kar so tekom dneva za male pare sneli z neta. Po faktorju težaštva jim tesno za petami sledijo 13letnice, ki pridejo prečekirat vse nove albume na obala.net. Ponavadi so pogrupirane po skupinicah 3-4, od katerih je ena liderca, drugi dve gledata kar hoče ona. Cviljenje je nepopisno (raje imam purane). Občasno se najde par mladeničev, ki primerja polifonične melodije na mobitelih.

Nesporni zmagovalec je čistilka. Medtem ko briše prah (74ič ta teden, umazanih oken se pa ne dotakne - čaka naslednji dež) si prepeva. Potem malo poškili v moje zapiske o lokalni samoupravi v Veliki Britaniji. Če na oddelku ni knjižničarke, celo svetuje obiskovalcem.

Ne vem, kaj je bolj grozno. Stara knjižnica se je stiskala na treh kvadratnih metrih. Nova ima ogabno svetlo roza fasado z nekimi kao modernističnimi napisi. Stvar izpade kot šiptarska sladoledarna, ki jo je nekdo preuredil v avto salon.

In potem, ko se po osmih urah študija odpravim domov in grem mimo pulta slišim večno vprašanje: "Maste kej LAHKOTNEGA za na morje?" Na morju je mir in pogoji za branje Dostojevskega so optimalni. Dokler je ljudem bolj pri srcu Konsalik, bo sežanska knjižnica pač taka kot je.

Danes se učim doma.

Monday 6 August 2007

NAŠE MALO MESTO - Prvi del: Definicija zelenjave

Neznatna zadeva za občestvo, velik skok za Sežano. Paninoteka. Hudiča, slišim da imajo tudi zelenjavne sendviče. Torej se mi ni treba hraniti z mortadelo 7/7 (oziroma 5/7 - tolikokrat na teden sem namreč v Sežani ob uri kosila in žrem sendviče).

Razočaranje je neizbežno, ko mi za zelenjavo hočejo prodati kisle kumarice, zelje in pomidore. Gospodično sendvičarko bi najraje zbasala v avto in jo kljub mojemu sovraštvu do avtocest peljala do prvega italijanskega Autogrilla. Tam iz sendvičev mezijo popečene bučke in melancane, da o frišni rukoli, mocareli in podobnem niti ne govorim.

Zato sem spet jedla sendvič z ogrsko.

Kar me pri stvari najbolj moti je, da ti popečene melancane v kruhu ljubljanski kelnarji prodajajo za mastne denarce in se grejo pristno italijansko kuhinjo (ob dejstvu, da pri nas doma rabimo olivno olje že ulalala nekaj generacij, oni pa so zanj slišali predvčerajšnjim, balzamični kis pa itak zlivajo povsod, tudi kamor niti najmanj ne paše).

Emigrirala bom v Ajdovščino

Kadar je moji mami vsega zadosti reče, da bo spokala kufre, špargert in televizijo (upam, da misli tudi na svoja otroka), kupila krpo zemlje v Avstraliji in pasla ovce.

Ko bom na naslednji švoh obiskani prireditvi z zamorjeno publiko (beri: 5 slovaških kamjonistov, ki se nima kam dat) v Sežani, bom namesto ovc in Avstralije izbrala letni vrt Kluba ajdovskih študentov. Totalno improvozirana scena, mini šankec, par mizic, potleh polno suhega listja (ok, tisto bi lahko pometli). Band specjalen. Strawberry jam, neki mladi jazzisti z Obale. Super program (Chick Korea included).

Tukaj je link do enega komada, danes so bili brez pevke (meni so še boljši brez, če povem po pravici).

Saturday 4 August 2007

Blogerski paradoks

Zanimivo, manj kot se človeku dogaja, več materiala ima za blog. Oziroma, tako se mu zdi. Od zadnjega posta sem preživela izpitno obdobje (2 mesca s 6 urami spanja na dan), počitnice v Kranjski Gori in Mladifest (če omenim samo sveto trojico). Da o plejadi mini dogodkov niti ne govorim.

In vsakič ko pridem na blog, me zagrabi občutek krivde. Ima me, da bi napisala recenzijo zadnjih Sopranovih (mimogrede – ravnokar gledam Tonyja, ki ga želi psihiatrinja skenslati), Simpsonovega filma, recept za jogurtovo pito, ki smo jo nameravali speči pa je ne bomo, (haha, psihiatrinja meče Tonyja ven), opisala moje trpljenje v hudi vročini, napisala slavospev Ensu, (jeeee, psihiatrinja ga je vrgla ven), dodala seznam prebranih knjig, videnih filmov, izrazila razočaranje nad dejstvom, da danes nisem mogla gledati V vrtincu. Karkoli. Družbenokritični pamflet o katastrofalnem stanju duha na pravni fakulteti. Post o mojem sovraštvu do športa.

Na koncu ne napišem ničesar.

Poboljšala se bom.

To pred celotnim občestvom obljubljam moji množični publiki.

Amen.