Na hladnem

V sredo sem s par kolegi v organizaciji ELSE šla na ogled ženskega zapora na Igu. Oziroma zavoda za izvajanje kazni zapora.

Ne vem, katera od teh dveh lokacij je bolj depresivna: Ig sam po sebi ali hribček z graščino, na katerem zapori so. S kolegi smo hoteli poiskati kafič, potem smo se zavedli da so na Igu najbrž le bifeji. Odkrili pa smo le hram. Kriza, tukaj niti bifejev ni več. Hram pri Pepiju, katerega prag ženska noga ni prestopila od leta 1976, prti niso bili oprani od 1973, stene pa so polne koledarjev z nagimi babami od Uniona (popolna zbirka od 1992 naprej). Lokalni pijanček nas je nažical za enega Zlatoroga, potem ko me je pet minut spraševal, ali nisem mogoče njegova hči. Kolega iz serije uglajenih je naročil Earl grey, dobil je zeleni čaj in se zgražal nad tem dejstvom. Očitno ni vedel, DA SMO NA IGU.

Ko norci smo potem hodili v hrib, potni in s triminutno zamudo prisopli do zapora. Moj kolega je medtem, ko sem se jaz grozno opravičevala za nedopustno triminutno zamudo, na glas razpravljal o tem, ali so tri minute sploh zamuda. V zaporu smo, hudiča, vsaj enkrat bodi pokoren.

Sprejela nas je neka sociologinja, ki daje totalen vtis neavtoritete. Suhoparni podatki o zaporu so se prevesili v glasno razpravo potem, ko je opisala odprt režim. Osebe na odprtem režimu gredo lahko vsak vikend za 48 ur domov, brez spremstva. V imenu resocializacije vse, nas je rekla večina. Ena od mojih kolegic, ki je zaradi svojih zdravih arijskih stališč kmalu dobila nadimek Von Klinkerhoffen pa enostavno ni razumela pointa zapora, če hodiš domov prat štumfe.

Kaj naj rečem. Ne delat zločinov. Res ne. Plačujte položnice sproti, ne krast, hodite ob osmih spat, za vsak slučaj dajte še kakšen Oče naš zmolit. V sobah je po osem žensk, jaz sem vandrala okoli v plašču in me je zeblo. Stene v barvi sivo-oker-nečesaturobnega delujejo naravnost fantastično. Lesene dile na tleh so sinonim za domačnost. Ena od zapornic je bila tako dosadna, da so se sojetnice pritoževale v katerokoli sobo so jo dali. Zato so njej dali samico in je zdaj sama noter. Večina jih poseda po nekih klubskih sobicah in kadi (protikadilski zakon jih je zaobšel).

Prostori so nefunkcionalni, ker gre za graščino in so sobe ogromne, hodniki široki, ogrevanje je problem (ja, čutim). Zaposlitev težko dobijo, dela jih manj kot polovica (v zlatih časih, ne vem kdaj točno so bili zlati časi v zaporih, ampak ok, tako se je izrazila sociologinja, so delale vse). In še tiste zaposlene, trenutno recimo zlagajo koledarje, dobijo 15000 bivših sitnih SIT na mesec. Jes.

Luči najbrž ne prižigajo, če ni nedelja. Meni se je zdelo grozljivo temačno. Ja, lahko me napadete da se bunim za neke zločinke, namesto da bi delala propagando za Pediatrično kliniko. Ne vem, ura je skoraj ena in ne mislim s svojo fiktivno publiko razpravljati o namenu in etiki kaznovanja.

Vem samo to, da sem iz zapora ven prošla scuzana ko štraca. Čeprav sem bila na hladnem samo dve uri.