Eni grejo po žurih žurat. Mene naženejo delat. Resno. Ven grem enkrat na nekaj luninih men in vednovednovedno imam občutek krivde. Mati me vržejo gor ob desetih, kljub temu da sem šla spat ob štirih in pol. Mi pripravijo obilen zajtrk (ne, res ne bi, samo vodo, ja) in me kljub zelenemu frisu spravijo delat. Danes sem sodelovala v verigi proizvodnje vina, te opojne pijače, ki je bila hkrati krivec za včerajšnje veselje in današnjo zelenost. Saj vem da se rezanje trt in maček zdita zelo oddaljena pojma, ampak v mojem psihofizičnem stanju gre kar za močno asociacijo.
In potem še obvezno vprašanje, če bom glaž vina pri kosilu. Po pravici povedano niti jedla ne bi. In ja, pozno sem prišla, ker smo se imeli fajn, a ni to jasno. A je to res potrebno vprašati in obremenjevati mojo stotonsko glavo? Ne, tudi zaleteli se nismo. Ja, teran smo pili. Kaj pa. A če je bil dober te zanima? Ok, a to delaš zanalašč?
Poleg tega se to vedno dogaja po žurkah, ki jih organiziramo z zdaj že bivšim gimnazijskim razredom. Žurke so vedno uspeh, a kaj ko vedno padejo v termin največjih kmetijskih del.
Za zapisnik: imeli smo se fajn, pojedli preveč, teran je bil odličen, liker tudi, da o hramu niti ne govorimo.
4 comments:
Bolje ne bo nikoli :)
O ja, ta film je kul :)
Heh. Zato jaz zuram med tednom. ;) Zdaj ne vem, ali sem ze tako navajen, ali pa imam dober recept za preganjanje macka - tako da nekako sfolgam naslednji dan.
Moje skromno mnenje je da si navajen :)
Post a Comment