Sedem dni

Moj teden se zaključuje en dan prej. S terminom teden definiram tisi del sedemdnevga ciklusa, ko me zjutraj matra budilka in potem s težkim stopalom odkrevsam na faks. In pišem neka poročila in čakam neresne profesorje, da z zamudo objavijo rezultate izpita. In spim v povprečju 4 ure na noč. In kličem gasilce in električiste (ne, ne bom uporabila besede električar).

Ja, imeli smo skoraj požar. Na hodniku, kjer imamo predpotopno električno omarico je smrdelo po zažgani plastiki in nekaj se je dimilo okrog tistih ličnih varovalk. Potem smo sklopili tok, poklicali gasilce. Prišel jih je cel kamjon, s skafandri in nekih Darth Vader maskah so vdrli na naš hodnik, ugotovili da ne gori in šli stran. In nas pustili same! Potem je prišel električist, razšraufal predpotopno omarico in ugotovil da ni nič zasmojeno. On je bil vsaj prijazen, niti računal nam ni. Očitno smo se mu smilili, ker sem jaz rekla da študiram (ne)pravo in da smo na kupu zbrani sami netehnični in nebogljeni luzerji. Potem smo mi metali ven posamezne varovalke in kot iskalni kužki vohali po stanovanju. Po nekaj urah panike (ok, dve sva bili panični, eden je šel v kino, dva sta se igrala z varovalkami) in teme (smo vrgli ven elektriko) smo ugotovili da se je žgala škatla vatiranih palčk na vrhu omarice nad lijakom, ki je bila postavljena direkt na žarnico.

Naj omenim, da me je bilo strah za umret in sem večino časa, ko je moj pogumni cimer metal varovalke ven in noter presedela na hodniku. Zajec sem. Zajec.

Še vedno smrdi po plastiki, ampak opustili smo misel, da bi čez noč dežurali in opazovali, če bi se iz kakšne napeljave kaj začelo smoditi. In rezultati so prišli in poročilo je oddano, tako da grem v miru fingirat smučanje. Ne, v resnici bom cel vikend spala, brala knjige, ki niso kriminalistika, in se zasičila s Sanremom. Ok, mogoče kakšen sprehod. Mogoče.

EDIT: Ne grem fingirat smučat. Bom delala stvari iz zgornjega odstavka doma. Bo vsaj pocen.