Samo če se z njim ukvarjajo drugi.
Ženska mladinska rokometna reprezentanca (vem, grozna spletna stran) se mudi (ta glagol zveni zelo v slogu športnih novinarjev na TV Slo) v Turčiji na Evropskem prvenstvu (nekoliko manj grozna spletna stran).
Pravzaprav bi mi bilo vseeno (priznam, pri športu moja domoljubnost propade), če zdaj v Turčiji ne bi bilo moje prijateljice, Mire M. Reva je stalno razbita, zaradi tekem se je odpovedala maturanstkemu plesu in mnogim sobotnim žurkam. Sočustvujem in podpiram tako aktivno mladež. Kar pomeni, da stojim na tribuni in kričim. Da bi se pridružila mi še na misel ne pade, moja fobija pred žogami je bila izzvana, ko smo igrali med dvema ognjema v osnovni šoli. In če se takrat ni pozdravila, se v starih letih nikakor ne bo.
Vem koliko tekem so zmagale in za koliko, ampak pojma nimam kaj to pomeni, ker ni nikjer tistih ličnih shem. Pravzaprav sheme so, ampak jih noben Kristus na Rokometni zvezi ne izpolnjuje. Tsk, tsk, tsk.
Da si ustvarim iluzijo športiranja grem gledat Proti toku (Swimming upstream). Igra tisti dohtar iz Housa, ki ima tako blazno dober britiš eksent.
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
1 comment:
Nevem kak lahk rečeš: "ja vem, grozna spletna stran" ka pa sploh ni slaba, pa še tk arogantno - ne pa ne veš! Reč rajš "men se ne dopade" drugič in ne se delat pametno. Preberem tri tvoje poste in lahk sam rečem: "Oprosti ker svet ni popoln!"
Post a Comment