NAŠE MALO MESTO - Drugi del: Knjižnica

Zaradi bližajočega se plazu izpitov, večino poletnih dni zagonim v sežanski knjižnici. Knjižnice naj bi bile posvečeni prostori, kjer lahko v miru srebaš svojo kavo (če bi se najdu Kristus, ki bi v Sežani prodajal take away coffee, ali vsaj postavil avtomat za kavo na hodnik kinjižnice), medtem ko bereš dnevno dozo novic. Prostor, kjer na foteljčku bereš Jadrana Krta, medtem ko žuliš svoj panin. Prostor, kjer 3 ure zbiraš primerne knjige. Prostor s poduhovljeno študijsko sobo in par računalniki, na katerih folk prebere maile.

Sežanska knjižnica je vse prej kot to.

Avtomata za kavo seveda ni, zato s pridom izkoriščam le vodomat (2 litra na dan, ha). Čitalnica za časopise je obrnjena na Vidmašče, kjer si je nekdo omislil pave /purane ali neko drugo tulečo pernato stvar. Enako je s študijsko sobo, ki je bila nazadnje prezračena leta 1973, zdaj pa zaudarja po skladišču starih cajtengov in Primorskih srečanj (mimogrede, kaj za boga so Primorska srečanja???). Pika na i so Kosovelove knjige pod vitrinami (ja, knjige pod vitrine in pod ključ! popularizacija branja na višku). Če imaš srečo se v študijsko sobo nabijeta dva nadebudneža, ki imata pred sabo borno skriptico, dolgo 29 strani (razmak med vrsticami je seveda 1.5) in vzdihujeta. Prime me, da bi jima mojo Ekonomijo (600 strani, trda vezava) vrgla v glavo. Škripajoči in prenizki stoli so bili kaplja čez rob, ki je mene in mojo študijsko gradivo prenesla na mladinski oddelek.

Če potegnem ven moj panin in se namestim na kavč, me mimoidoči obiskovalci gledajo kot opico v živalskem vrtu. Če bi na kavču rada prebrala cajteng me zmoti rdeč listek na vratih čitalnice, naj se časopisov ne nosi iz prostora. Grrrr. Torej naj kavč iz mladinskega oddelka zvlečem v čitalnico?

Potem so tukaj mulci (in par moških srednjih let), ki visijo na internetu 6 ur na dan (top strani: pornografija in biografije Deep Purplov), zvečer pridejo s cedejko in si napečejo gor, kar so tekom dneva za male pare sneli z neta. Po faktorju težaštva jim tesno za petami sledijo 13letnice, ki pridejo prečekirat vse nove albume na obala.net. Ponavadi so pogrupirane po skupinicah 3-4, od katerih je ena liderca, drugi dve gledata kar hoče ona. Cviljenje je nepopisno (raje imam purane). Občasno se najde par mladeničev, ki primerja polifonične melodije na mobitelih.

Nesporni zmagovalec je čistilka. Medtem ko briše prah (74ič ta teden, umazanih oken se pa ne dotakne - čaka naslednji dež) si prepeva. Potem malo poškili v moje zapiske o lokalni samoupravi v Veliki Britaniji. Če na oddelku ni knjižničarke, celo svetuje obiskovalcem.

Ne vem, kaj je bolj grozno. Stara knjižnica se je stiskala na treh kvadratnih metrih. Nova ima ogabno svetlo roza fasado z nekimi kao modernističnimi napisi. Stvar izpade kot šiptarska sladoledarna, ki jo je nekdo preuredil v avto salon.

In potem, ko se po osmih urah študija odpravim domov in grem mimo pulta slišim večno vprašanje: "Maste kej LAHKOTNEGA za na morje?" Na morju je mir in pogoji za branje Dostojevskega so optimalni. Dokler je ljudem bolj pri srcu Konsalik, bo sežanska knjižnica pač taka kot je.

Danes se učim doma.