Zanimivo, manj kot se človeku dogaja, več materiala ima za blog. Oziroma, tako se mu zdi. Od zadnjega posta sem preživela izpitno obdobje (2 mesca s 6 urami spanja na dan), počitnice v Kranjski Gori in Mladifest (če omenim samo sveto trojico). Da o plejadi mini dogodkov niti ne govorim.
In vsakič ko pridem na blog, me zagrabi občutek krivde. Ima me, da bi napisala recenzijo zadnjih Sopranovih (mimogrede – ravnokar gledam Tonyja, ki ga želi psihiatrinja skenslati), Simpsonovega filma, recept za jogurtovo pito, ki smo jo nameravali speči pa je ne bomo, (haha, psihiatrinja meče Tonyja ven), opisala moje trpljenje v hudi vročini, napisala slavospev Ensu, (jeeee, psihiatrinja ga je vrgla ven), dodala seznam prebranih knjig, videnih filmov, izrazila razočaranje nad dejstvom, da danes nisem mogla gledati V vrtincu. Karkoli. Družbenokritični pamflet o katastrofalnem stanju duha na pravni fakulteti. Post o mojem sovraštvu do športa.
Na koncu ne napišem ničesar.
Poboljšala se bom.
1 comment:
Te bomo držali za besedo!
Meni se je pa Tony kar zasmilil. Nič mu ni šlo danes od rok.
Post a Comment