Gospodična bledična

V treh dneh so se trije ljudje obregnili ob mojo domnevno nezdravo bledost. Ni slabo. Vsekakor rekord in resen povod zame, da začnem razmišljati, če bi le raje izbrala gibanje na svežem zraku, kot pisanje bloga, ki ga itak nihče ne prebere.

V ponedeljek zvečer sem šla do prijateljice na chat in naneslo je na to, da sem povedala za moje plemenite krvodajalske namene. Rekla je, če sem zmešana in če sem se zadnje čase pogledala v ogledalo in se resno zamislila nad svojo bledostjo.

Danes zjutraj ponosno vstanem in se namenim izlit nekaj krvi za splošno dobro. Bila sem pozna, zato se nisem ne umila las (iz katerih bi lahko sicer s pridom črpali mašinsko olje), nisem zakrila petih krvavo rdečih mozoljev, ne prekrila dveh grozljivih črnih kolobarjev pod očmi. Tudi nisem jedla, niti ene bedne breskve nisem spravila vase. Hemoglobin, super. Pritisk, hja malo nizek. Spoštovana dr. med. je po tehtnem premisleku (2 sekundi) presodila, da z mano ni za tvegati in me poslala domov. Rekla je, da me ne misli pobirati, ko bom zlezla skupaj. Vseeno sem z veseljem pojedla tunin sendvič (tudi kuharice so očitno presodile, da mi ne gre najboljše).

Pridem v depresivno sežansko knjižnico (vmes sem si umila lase). Ko sem šla na vece in se zaklenila me je zunaj pričakala meni ljuba snažilka in me vprašala, zakaj se zaklepam in da bo treba metat dol vrata, če mi na veceju naredi slabo.

Od danes naprej jem zaseko in ocvirke. Na naslednji krvodajalski je moj cilj 140/110 pritiska. Ali pa začeti kampanijo proti diskriminaciji bledih.