NAŠE MALO MESTO - Tretji del: Vodič za vse nadebudne organizatorje slovenskih veselic

V petih točkah do popolne slovenske veselice.

Najprej teorija

1. Rabimo kmetijski produkt, po katerem bomo poimenovali našo veselico.

2. Horda apatičnih obiskovalcev.

3. Tradicija.

4. Alkohol.

5. Ključ do uspeha pa je alkoholizirani bloger, ki o tem poroča.

Poglejmo še prakso

1. V Sloveniji imamo kar nekaj praznikov posvečenih različnim produtkom oz. dejavnostim. Košnja, breskve, teran, pršut, krompir. Vse pride prav. Praznik govedine? Odlična ideja.

2. Point veselice je, da se zdolgočaseni pari v nepreglednih rekah valijo po prizorišču. Pogovor med zdolgočasenim parom je prepovedan, oz. vsaj nezaželen. To organizatorju ne bo povzročalo večjih težav, saj smo vendar Slovenci! Apatičnim obiskovalcem prodaš gnile štumfe.

3. Tradicijo povežemo s kmetijskim produktom oziroma pokrajino (regijo, whatever). Lokal patriotizem vedno vžge. Posebej prikladne so razne none in otroci, kakšen majhen pujsek in ooo, harmonika.

4. Pameten organizator bo izbral kmetijski produkt, ki je hkrati alkohol. Recimo teran, cviček, šnopec, slivovec. Vendar tudi drugi organizatorji z random produkti ne bodo imeli težav, ponavljam, smo vendar Slovenci!

5. Pijani bloger sem jaz. Moja lastna familja me je namreč napila z odličnim teranom, bolje rečeno terani. Mislila sem, da degustacija pomeni, da od vsakega poskusiš le eno kapljo, ne pa celega kozarca.

Pa smo ga preživeli. Še en Praznik terana in pršuta.

Srečali smo Katarino Kresal (saj bi dala link, pa nikakor ne najdem njene biografije na LDSovi strani), ki je v 10cm petah in v kostimu med hordo kmečkih običajnežev totalno izstopala in hkrati ljudi poskušala prepričati o obstoju njenega ogromnega socialnega čuta (ne vem, kam ga spravi, sama namreč tehta 34 kil skupaj s posteljo). Artur Štern je zastopal svoj slogan gola resnica in tekal okoli zgoraj brez. Najbolj siv in neopazen je bil Gaspari. Vseh pa je itak totalno zasenčila Natalija Nazionale.