Ne maram sestankov na katere se pride z namenom "si povedat vse" in se je potem bolj ali manj tiho, ker manjka shema po kateri bi se ravnali. Potem prideš domov in se spomniš 179 tem, ki so ostale nedotaknjene in 5939 brilijantnih argumentov, s katerimi bi spravil sogovorce na kolena.
Ampak point teh sestankov je, da vsi zgledajo blazno utrujeni. Podočnjaki obvezna oprema, zaželeno je pred ostalimi sestankovalci mešat razne lekadole. Kakorkoli, sedet 4 ure in se ne zmenit nič je svoje vrste maraton. Mati so mi pravili, da so se podobne finte šli v ranjki Jugoslaviji. Seje (česa že... svet, predsedstvo, eeee, nekaj podobnega) so trajale cele noči, tumbali so eno in isto (ne verjamem, da bi bil njihov poslovnik lahko za vzor kakšni normalni urejeni disciplinirani državi, recimo Nemcem). Danes sem dala skozi eno tako mini sejo, skoraj klanje. Še malo in bi začeli kuhat kave, halucinirat, snifat itn.
Ampak bili smo pridni, sedeli smo cele štiri ure.
Škoda da nismo mogli reči: pridni smo bili, vse smo se zmenli.
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
No comments:
Post a Comment