Sweeney Todd, world's greatest emo

Samo da on ni rezal zapestij, ampak vratove. In ni rezal sebe, ampak druge.

Za trenutek se mi je zdelo, da je bil film nominiran za oskarja, pa ni bil. Hvala bogu. Saj je spodoben, ampak že nominacija Đonija Deppa je overreacted. Saj ni slab igralec. Ampak ok, priznajte da je take ekstremne vloge lažje igrati kot neke navidez normalne, a v resnici psihološko kompleksne (sem hotela uporabiti besedo na j, ampak jo ne bom, ker je petek in je post) like. Bil je že škarje-mož, pedofilski pisatelj, pirat, industrijalec in cigan. A ne bi bil enkrat recimo birokrat, kateremu mulc očita, da se ne ukvarja z njim in zamuja na njegove bejzbol tekme. Rezat glave, biti zagrenjen s tistim sicim čufkom na glavi res ni presežek, no.

Mi je bila pa Helena Bonham Carter jako všeč. In vzdušje in scena. Ja, mižala sem ko je kri špricala. Vsaj do ene desete žrtve. Potem je že yawn (sploh ker ne neha peti) in čakaš, da bo obglavil sodnika, da greš na zaslužen pir. Poplaknit pite.




A globusa za naj mjuzikl/komedijo je pa dobil? No, to bi šlo.

Sedem dni

Moj teden se zaključuje en dan prej. S terminom teden definiram tisi del sedemdnevga ciklusa, ko me zjutraj matra budilka in potem s težkim stopalom odkrevsam na faks. In pišem neka poročila in čakam neresne profesorje, da z zamudo objavijo rezultate izpita. In spim v povprečju 4 ure na noč. In kličem gasilce in električiste (ne, ne bom uporabila besede električar).

Ja, imeli smo skoraj požar. Na hodniku, kjer imamo predpotopno električno omarico je smrdelo po zažgani plastiki in nekaj se je dimilo okrog tistih ličnih varovalk. Potem smo sklopili tok, poklicali gasilce. Prišel jih je cel kamjon, s skafandri in nekih Darth Vader maskah so vdrli na naš hodnik, ugotovili da ne gori in šli stran. In nas pustili same! Potem je prišel električist, razšraufal predpotopno omarico in ugotovil da ni nič zasmojeno. On je bil vsaj prijazen, niti računal nam ni. Očitno smo se mu smilili, ker sem jaz rekla da študiram (ne)pravo in da smo na kupu zbrani sami netehnični in nebogljeni luzerji. Potem smo mi metali ven posamezne varovalke in kot iskalni kužki vohali po stanovanju. Po nekaj urah panike (ok, dve sva bili panični, eden je šel v kino, dva sta se igrala z varovalkami) in teme (smo vrgli ven elektriko) smo ugotovili da se je žgala škatla vatiranih palčk na vrhu omarice nad lijakom, ki je bila postavljena direkt na žarnico.

Naj omenim, da me je bilo strah za umret in sem večino časa, ko je moj pogumni cimer metal varovalke ven in noter presedela na hodniku. Zajec sem. Zajec.

Še vedno smrdi po plastiki, ampak opustili smo misel, da bi čez noč dežurali in opazovali, če bi se iz kakšne napeljave kaj začelo smoditi. In rezultati so prišli in poročilo je oddano, tako da grem v miru fingirat smučanje. Ne, v resnici bom cel vikend spala, brala knjige, ki niso kriminalistika, in se zasičila s Sanremom. Ok, mogoče kakšen sprehod. Mogoče.

EDIT: Ne grem fingirat smučat. Bom delala stvari iz zgornjega odstavka doma. Bo vsaj pocen.

Got štrom?

Odkar sem na začasnem delu v tuji Ljubljani mi je hapejček dobro služil. Po letu in pol, ko bi ga dejansko potrebovala za kaj več kot maile, neumnosti a.k.a. blog in gledanje slikc iz rdeče preproge Oskarjev, mi je crknu adapter (al kako se reče tistemu kablu s škatlo gor).

Štrom? Anyone?

Moja filozofija glede okvar je običajno: "Če je samo začelo, bo tudi samo končalo." Tokrat očitno ne bo samo končalo (oz. spet začelo delati), ker je minilo že _____ (me je sram povedati koliko časa sem odvisna od tujih kablov, sploh je problamatična navedba časovne enote - namig: številka ni ena in enota ni dan), zato se bom ju3 podila po beli LJ in iskala štrom, ki bi delal in ne bi stal več kot mesečna najemnina, hvala.

EDIT: V peaku informacijske krize sem se zavedla, da sem doma pustila tudi polnilec za telefon. Neee.

After party

Eni grejo po žurih žurat. Mene naženejo delat. Resno. Ven grem enkrat na nekaj luninih men in vednovednovedno imam občutek krivde. Mati me vržejo gor ob desetih, kljub temu da sem šla spat ob štirih in pol. Mi pripravijo obilen zajtrk (ne, res ne bi, samo vodo, ja) in me kljub zelenemu frisu spravijo delat. Danes sem sodelovala v verigi proizvodnje vina, te opojne pijače, ki je bila hkrati krivec za včerajšnje veselje in današnjo zelenost. Saj vem da se rezanje trt in maček zdita zelo oddaljena pojma, ampak v mojem psihofizičnem stanju gre kar za močno asociacijo.

In potem še obvezno vprašanje, če bom glaž vina pri kosilu. Po pravici povedano niti jedla ne bi. In ja, pozno sem prišla, ker smo se imeli fajn, a ni to jasno. A je to res potrebno vprašati in obremenjevati mojo stotonsko glavo? Ne, tudi zaleteli se nismo. Ja, teran smo pili. Kaj pa. A če je bil dober te zanima? Ok, a to delaš zanalašč?

Poleg tega se to vedno dogaja po žurkah, ki jih organiziramo z zdaj že bivšim gimnazijskim razredom. Žurke so vedno uspeh, a kaj ko vedno padejo v termin največjih kmetijskih del.

Za zapisnik: imeli smo se fajn, pojedli preveč, teran je bil odličen, liker tudi, da o hramu niti ne govorimo.

Knight Rider #2

Kje so cajti, ko smo v OŠ množično zbolevali in zaradi bolezni dejansko ostajali doma!!! Zdaj me daje nekaj takega, smrkam in kiham, tiste tablete iz reklame: "O seveda vem," so me sicer polovično rehabilitirale, ampak koža okrog nosu je eno samo rdenje in vnetje. Jelenček Rudolf it is. Pred desetimi leti (mater, smo ratali stari), smo za vsak kihec ostali doma in potem lepo v pižami pod dekco na kavču z daljincem v eni in čajzmedom v drugi roki srfali po kanalih. In ker je bila slovenska nacionalka enako moreča kot danes (razen če nisi zbolel na nedeljo, ko je bil Živ Žav, ampak, come on, kdo pa zboleva na nedeljo?), smo si morali pomagati z italijanskimi programi. Najtežje je bilo preživeti dopoldan, ko so vrteli razne 80's serije. Je pa res, da takrat nismo bili tv-špurlavi. Jessica Fletcher, A-Team, Power Renđersi, Walker, Renegade, Beverly Hills (s katerim nam ne prizanašajo niti sedaj), Melrose Place, Baywatch, pa eni policaji na biciklih, Family Matters, Full House, Step by Step, Robinsonsi al kaj je že bla tista familja, pa razne japonske risanke (Holly&Benji, Piccoli problemi di cuore, Mila e Shiro, Lupin, Dragon Ball in kdo bi lahko pozabil na Sailor Moon), ko smo se malo razvili pa so prišli v poštev Simpsoni in Griffini in Futurama.

In zdaj mi želi nekdo ukrasti otroštvo! Kdo, se vprapšam, kdo bi želel duplicirati Knight Riderja. Serijo, ki je že pred 20 leti ugotovila, da lahko gledalce hipnotiziraš z malo premikajočimi lučkami in kvadratasto Hasselhoffovo brado. On je the dec. Kosmat, kvadratast z občasnimi potovanji v svet alkoholizma. Pravi moški. Resno jim zamerim, da so Huffa menjali z nekim amerikanskim pridnim fantkom, K.I.T.T.-a pa z nekim avtočkom, ki bi pasal samo v NFS, Fast and Furious ali kaj podono divjaškega, ne pa borcu za pravico in svobodo in lepši svet. Novemu avtu je glas sicer posodil Val Kilmer in če živim še milijon let mi ne bo jasno, kako so ga uspeli prepričati v to neumnost. In panično flajštranje in beden poskus vlivanja duše v novo serijo s Huffom v obliki guruja je patetično. Res patetično.

Nove slike iz ideoloških razlogov na tem blogu ne bo!

Sploh se ne splača več zbolevati.

Krejzi

Najprej smo se smejali na vlaku. Potem smo se učili. Potem smo gledali Sharka in se zapsihirali. Potem smo šli na sprehod, slišali sovo, srečali Marjana, spravili Marjana na urgenco. Potem skuhali metin čaj in se učili. Spali 4 ure. Zdaj se v knjižici nerviramo poleg tipa, ki se na ves glas smeje tihemu Utubu in osebi, ki igra šah sama s sabo.

Še dobro.

PS: Ne vem še, če sem navdušena nad spominskimi izbami Otona Župančiča v KOŽ-u.

Male nedeljske radosti

Če že ni velikih radosti (recimo 10urnega spanja namesto današnjega skromnega 5urnega komiranja), se mora človek znajti.

In prisiliti mamo, da nafila artičoke za svojo razvajeno hči. In se prepričati v dejstvo, da je RtvSlo ponovno na program uvrstila Fino gospo meni v veselje (in ne, ker nimajo € za nakup česa novejšega, kot klevetajo zlobni jeziki). Hyacinth Bucket, pardon, Bouquet je enostavno zakon.

"It's Bouquet! B-U-C-K-E-T!"

Stjupid

Ah, kako neumno se počutim danes. Totalno sem zablokirana. Zgodil se mi je tisti grozen občutek, ko te vsi obsuvajo z nemogočimi argumenti, in tvoja glava enostavno ni sposobna sproducirati ničesar. Blank. Bom pa važička in bom rekla da je blank povezan s prvo knjigo Platonove Države. In da to lahko dodam v ropotarnico skoraj-dosežkov (še vedno se hvalim, da sem v drugi gimnaziji prebrala Combray, ki je prvi del Swannovega sveta, ki je prvi roman od sedmih iz Proustovega ciklusa V iskanju izgubljenega časa - mislim, da sem na dobri poti da končam cel cikel).

Morda pri blankih pomaga dejstvo, da bolj malo spim, se švoh hranim in zanemarjam svoje hobije.

In še kosilo pri Budi ni bilo vredno tega pompa, ki se pojavlja v obliki pogovorov: "Ej tam je en nov poštelan plejs," in "Ej, tist nov plejs je na bone." Poštelan že, hrana pa, hm hm. Ne vem, težko imam odnos do nečesa, kar nima okusa.

Tako rada

bi napisala kaj nenavadno bistroumnega. Kaj ko imam probleme še z opisom na obrazknjiga in msnju.

Odločam se med tem, da bi se zvlekla v kuhno in si spackala eno super močno brozgo, ali ostala tukaj na postelji z mojim pretežno umirajočim hapejem in zaspala z njim v naročju. Kouter sem delila na pol (zelo sv. Jurij indeed). V noge me zebe, ne vem kje so štumfi. Grlo me boli, Angali so tam daaaaaleč na drugem koncu moje minuskulne izbice. Načrtovan učno-jedilni krožek je propadel, ko je po obilnem jedilnem delu kolegica zaspala na kavču (ona je berač iz zgodbe o sv. Juriju). Lahko bi jo recimo zbudila in zahtevala, da mi dela družbo. Jedilni krožek je danes obravnaval pašto z gamberi in smetano. Malo gamberov, dosti smetane. Dosti kalorij.

Če napišem spisek stvari, ki jih moram še opraviti pred spanjem se mi bo zmešalo. Igram se z mislijo, da si ne bi spucala čevljev. In da bi šla jutri na faks v trenerki. Plišasti.

Dovolj bodi teh vražjih blodenj. Kava!

Kako znervirati moške

Poiskati primeren testosteronski film (recimo Troja) in medtem ko oni komentirajo vojne strategije, se ženski del ekipe prička, kdo je boljši moškic: Ahil ali Hektor.

Danes je zmagal Hektor s 3:1, Parisa smo spljuvale takoj (polizanc en). Pravzaprav so zmagale ženske, haha.



Fun fact: v italijanščini troia pomeni, hm, žensko lažje kategorije. Povezava s Heleno je zgolj naključna.

Kako se ne učiti

1. Ne ostati v Ljubljani in priti domov s pretvezo, da je doma lepše vreme/boljši zrak/boljši delovni pogoji/boljša svetloba nad pisalno mizo.

2. Izbrati vikend, v katerem se zbere širna žlahta iz takih in drugačnih politično ekonomskih razlogov in samo priprava kosila traja pet ur.

3. Izbrati vikend, ko je na televiziji mega program. Opcija je tudi izbira takega duševnega stanja, ko se ti vsaka neumnost zdi mega program.

4. Izbrati situacijo, ko v Ljubljani zaradi okvare nimaš laptopa, doma pa te čaka dobra stara škatla.

5. Uspešno se upirati ukazom matere in izkoristiti tehniko fingiranja (na mizo vreči knjigo in kemike, nametati malo papirja, nekoliko umazati mizo...)

6. Izbrati snov, ki bi lahko bila fantastična, ampak je en sam douhcajt.

7. Učiti se v sobi, meter od postelje, knjižne police in podobnih mamljivih predmetov.

8. Izbrati vikend, v katerem familja opravlja razne zapletene operacije in te slaba vest ter ljubezen, ki jo čutiš do družinskih članov vleče, da v operaciji sodeluješ. Optimalne rezultate dosegamo, če obstaja visoka povezava med točkama 6 in 8.

Tereveudeksi

je edina beseda, ki jo znam do finsko (ne vem, kako se napiše, vem le, da se ne napiše tako). Pomeni na zdravje, ne vem pa kateri na zdravje (tisti pivski ali tisti medicinski). Ko bom velika in bom našparala več kot samo za vlak do Ljubljane, bom šla tja, potovat, za par tednov. O ja. Kar se pa ne bo zgodilo v naslednjih letih, ker se na faksu vsakih nekaj tednov zmislijo izdati nov praktikum, knjigo, priročnik, ki ima povrhu vsega še lične trdne platnice in je tiskan na super kvalitetnem papirju. Posledica: visoki stroški, obubožan študent in adijo Finska.

No, zaenkrat obsedenost s to super zamorjeno (brrr, 20 ur teme na dan) ali hiperevforično (3 ure teme in overload lososa z majonezo te malo zrola, preverjeno) deželo krotim z bukvami. Doma imam vse, kar od Paasalinne je izšlo pri Žepnicah (za druge knjige nimam €, glej odstavek zgoraj). Tako ali drugače sem prebrala vsa njegova dela, ki so bila prevedena v slovenščino. Gozd obešenih lisic celo na Finskem (ker ponoči nisem mogla spat, ah ta evforija). Ja, bila sem tam (žal samo 4 dni, sigh). Hvala EU in njenim projektom pošljimo mladino malo naokrog, da ne bodo vsi samo jamrali, da ta Bruselj ni vreden niti pljunca. Ne bi živela tam, a-a, ampak nekaj noro nenormalnega je na ljudeh. Čuden svet.

Kakorkoli že, pred par dnevi sem prebrala novo super depresivno in malo sick knjigo Srečni ljudje (Onnellisia ihmisiä - a niso lušni ti umlauti all over the place?), finske avtorice Päivi Alasalmi. Bere se kot kriminalka, čeprav je drama o osamljenih ljudeh in tesnobi. Skratka, psiho.

In jaz berem preveč leposlovja in premalo Kriminalistike.

Pa srečen 8. februar.

PS: Uspelo mi je rešiti uganko s tereveudeksijem.

Mardi gras=Fat Tuesday=Martedì grasso=Mastni torek

Kljub temu, da konstantno jamram, da za pusta z mano ni nič, in da me daje ena grozno nobel poduhovljenost, sem danes nič kaj nobel skakljala po odru. Plesna skupina Mehki čevlji in Glasbena šola Sežana sta z družnimi močmi pripravili nič kaj moreče in še manj poduhovljeno pustovanje za OŠ Sežana (mislim, da so nas oni gledali, ne bi vedela, tudi oni so bili zamaskirani od nog do glave).

Prvič po dolgem času sem bila ošemljena v vse in nič hkrati (zlate napihnjene hlače za kralja iz Trnjulčice, zajčja ušesa, kučma, gumijasti škornji, maska pa v sem lastnica bordela stilu). Đizs, zdaj se počutim malo ridikjuls.

Zdaj sem crknjena, ker je bilo v zaodrju 100 ljudi hkrati. In ker se prezgodaj vstala (6.30), oziroma šla prepozno spat (2.30 - ups, gledala italijanskega bratca, Friendse, zraven speglala dva stroja in potem še brala eno super zamorjeno in bolno knjigo iz zbirke radostnih finskih).

Nič, grem na krof. Jutri pa post.

Fun fact: krofi v naši trgovini so 2x večji in pol cenejši od tistih, ki sem jih videla v Trstu. Haha. Zahod kar naj bo zahodno.

Ženska s peščin

Spet se moram važiti, ker sem brala in prebrala (dovršeno dejanje, jesjesjes) Žensko s peščin. Avtor je Kobo Abe, japonski pisatelj, knjiga je, kdo bi si mislil, kruta in hladna (cruel race). Ne da se mi pisati obnove (haha, če bi bila zdaj v OŠ bi jo morala, tukaj je dovolj da linkam wiki). Po knjigi je bil posnet film, ki si ga najbrž ne bom ogledala. Če zvesto sledi knjigi se bolj malo pogovarjajo, brutalno seksajo in veliko zasuvajo z mivko. Ne vem, če se mi da.

Danes ponoči nisem dobro spala, morda ker sem tik pred spanjem končala zadnjih 20 strani knjige in se potem psihirala, če nisem tudi jaz kot Niki, ki ne zbeži in pekla niti, če mu lojtro nastavijo pred nos, ali sem kot tista vdova, ki se bolestno naveže na stvari, od katerih ima samo trpljenje (recimo fakin mivka).

Saj pravim, za pusta sem vedno poduhovljena.

To je bil stoti post, oprostite ker nisem vanj zabeležila česa pomembnega/pametnega. Ja, blodnje so kul.

Voglio sapere perché

Za pusta vedno tako nanese, da sem ke nekam zamišljena/depresivna/poduhovljena/depresivna, skratka od pustnega vzdušja vedno pristanem le na krofih. Letos je enako, pravzaprav je letos grozno.

Ni važno zakaj.

Važno je, da me je moja ljuba mati rešila, me spokala v avto in peljala v Trst na nadvse barvito in optimistično razstavo. Ettore Sottsass, arhitekt in designer, znan po oblikovanju tipkalnih strojev in raznih nepraktičnih, ampak totalno wanna-have kosih pohištva. Razstava v Pescherii, z naslovom Voglio sapere perché, za 6€ po pravici povedano ne ponuja ne vem česa. V razstavnem prostoru je postavljenih par hišk, v vsaki je predstavljena ena od njegovih dejavnosti (nakit, keramika, fotografije...) Malo švoh je predstavitev njegovega industrijskega dizajna. Ni bilo Valentine, šmrc, zato jo popam sem.


Point Valentine, Olivetti, je v tem, da je prenosen tipkalni stroj. Nekdo (se mi zdi, da v Delovem Kultu... aaa... pojma nimam koga citiram) je zapisal, da je Sottsassu z Valentino uspelo, kar danes uspeva iPodu: oba krajšata večere osamljenim pesnikom, ki jih ti preživljajo na vikendih ob mrzlih peščenih obalah nekje na vetrovnem severu.

Razstava je bila edina v Italiji, ki je počastila njegovih 90 let. Med potekom razstave, 31. decembra, je umrl.

“Every color has a history. Red is the color of the Communist flag, the color that makes a surgeon move faster and the color of passion.”

E. Sottsass

Rokenrol

Uradno se opravičujem Italijanom, ki sem jih zmerjala s pomehkuženci, včeraj sem doživela svoj prvi rokenrol žur v Trstu. Ok, žuranje v šotoru v Briščkih ne šteje, ker na Kingstone in BFM ne pride glih veliko Lahov.

In ja, na italijanskih rock koncertih se z lahkoto prebiješ v prvo vrsto, čeprav si v dvorano prilezel zadnji. In kljub temu da si pod odrom je strah, da boš omedlel odveč. Toliko prostora za miganje nisem imela še nikoli (prokleti gužvaški Slovenci). In prokleti Slovenci, ki povsod naredijo galamo. Koncert je bil low-stiches-risk, dokler ni na sceno prirobantil nekoliko omamljen zafrustriran sonarodnjak v leder jakni (nacionalnost sem identificirala po gojzerjih, ker Italijanu niti na kraj pameti ne bi padlo, da bi na tak dogodek prišel v čem bolj robustnem od supergic, čeprav riskira vse nohte na svoji nogi). Zbumbal se je z enim fotografom. FAAAAJT.

V Teatro Instabile Miela smo poslušali Jona Spencerja s projektom Heavy trash. Ko sem googlala ime Spencer sem dobila povezavo na Jesseja Spencerja, onega jako čednega piflarja iz Housa, obdarjenega z irezistibl ingliš, morda austrelijen eksentom. No, tapravi Spencer ni imel veze s pridnim fantkom. Je pa očitno že parkrat menjal stil (tako me uči gugl). Včeraj je oponašal Johnnyja Casha, rockabilly indeed. In meli smo se luštn luštn. In bilo je razprodano. In danes ne smrdim po čikih. Jesjesjes. V Mielo gremo še.

Sploh pa je moja pobožna želja najt nekoga, ki bi šel z mano na Editorse 29.3. v Rimini. Zaželena je oseba, ki jo koncert zanima (v skrajnem primeru bom koga prisilila, kot sem brata za na Koldplejse).