PF, najbolj zlat faks na svetu

Saj ne da smo prisrčni ali kaj podobnega. Za moj okus na poslopju kroži malo preveč oseb z zlatimi modnimi dodatki. Predvsem ciljam na razne oblike čeveljcev, od supergic do magičnih škorenjcev, pa paskov in torbic. Tudi kakšna zlata bundica se prikrade mimo vratarja, z obvezno leopardjo podlogo.

Mimo vratarja, ki stalno jamra (ok, eden jamra, drugi je prijazen in nam je danes celo odprl okna v zadušljivem steklenjaku - menzi), da je prezaposlen. In da ne ve če bo ob tvojem prihodu še vedno v vratarnici, da bi ti izročil kufer, medtem ko se bo tebi mudilo na vlak. Mogoče bo imel urgenten opravek.

Potem si gre zlata bundica z leopardjo podlogo piliti nohte v najbolj neumno projektirano knjižnico ever. Mizica, ki meri 20 kvadratnih centimetrov ima še kar dobro osvetlitev. Miza, ki je ogromna ima nad sabo nek fascinanten dosežek oblikovanja. Luč v obliki visečega tobleroneja. Super, le da so žarnice postavljene na popolnoma napačno ploskev tobleroneja. Ni namreč v veliko pomoč, če neonke svetijo v zidove. Snop svetlope torej šiba vzporedno mimo tvoje skripte. Da o overloadu topotajočih kopit in cingljajočih zapestnic niti ne izgubljam besed.



Veceje imamo na čip. Do nedavnega je bila na čip tudi knjižnica, pa so jo odklenili (živela demokratizacija znanja!).

Hudiča, sem sem prišla pisat čisto luštne stvari in zdaj imam že 4 odstavke jamranja. Imamo zakon menzo, snedviči od Perota so hamanjama in včasih se najde kdo, ki na faksu ni izkjučno z motivi podiranja rekordov v naduosti, naštevanju uspehov iz regat in iskanju eliđibl bečelorja.

Včasih je na našem faksu relativno fajn. Prvič se je zgodilo, da je eden od profesorjev seznanjem z mojim imenom še pred izpitom. Nekatere profesorje, ki odzravljajo mojemu bolj ali manj vehementnemu kimanju in smehljanu, imam na sumu, da se jim dozdeva, da bi lahko bila njihova študentka.

Včasih se celo zgodi, da koga od njih iskreno zanima moje mnenje.

In včasih imamo fantastična predavanja zunanjih predavateljev (ta teden Katjuša Popovič, ki jo je docent predstavil kot gonilno silo Društva Ključ, ki se ukvarja s trgovino z ljudmi, pardon, problematiko trgovine z ljudmi).

In včasih imamo Pomladanski koncert. Zborček PFja mogoče ni še pripravljen za Scalo, ampak koreografija za Something stupid je bila neskončno prisrčna. Bivša knjižničarka je pa itak pravo odkritje.

In včasih nas obišče Superman.



Na faksu sem spoznala preveč zanimivih ljudi, da ga sedaj ne bi cenila.

Kako se ne učiti

1. Ne ostati v Ljubljani in priti domov s pretvezo, da je doma lepše vreme/boljši zrak/boljši delovni pogoji/boljša svetloba nad pisalno mizo.

2. Izbrati vikend, v katerem se zbere širna žlahta iz takih in drugačnih politično ekonomskih razlogov in samo priprava kosila traja pet ur.

3. Izbrati vikend, ko je na televiziji mega program. Opcija je tudi izbira takega duševnega stanja, ko se ti vsaka neumnost zdi mega program.

4. Izbrati situacijo, ko v Ljubljani zaradi okvare nimaš laptopa, doma pa te čaka dobra stara škatla.

5. Uspešno se upirati ukazom matere in izkoristiti tehniko fingiranja (na mizo vreči knjigo in kemike, nametati malo papirja, nekoliko umazati mizo...)

6. Izbrati snov, ki bi lahko bila fantastična, ampak je en sam douhcajt.

7. Učiti se v sobi, meter od postelje, knjižne police in podobnih mamljivih predmetov.

8. Izbrati vikend, v katerem familja opravlja razne zapletene operacije in te slaba vest ter ljubezen, ki jo čutiš do družinskih članov vleče, da v operaciji sodeluješ. Optimalne rezultate dosegamo, če obstaja visoka povezava med točkama 6 in 8.

Dobrodelni teden

Na faxu smo imeli dobrodelni teden. V avli so prodajali piškotke in pecivo. Kjut.

Pred faxom so na štantih kuhali vino :)

Na hladnem

V sredo sem s par kolegi v organizaciji ELSE šla na ogled ženskega zapora na Igu. Oziroma zavoda za izvajanje kazni zapora.

Ne vem, katera od teh dveh lokacij je bolj depresivna: Ig sam po sebi ali hribček z graščino, na katerem zapori so. S kolegi smo hoteli poiskati kafič, potem smo se zavedli da so na Igu najbrž le bifeji. Odkrili pa smo le hram. Kriza, tukaj niti bifejev ni več. Hram pri Pepiju, katerega prag ženska noga ni prestopila od leta 1976, prti niso bili oprani od 1973, stene pa so polne koledarjev z nagimi babami od Uniona (popolna zbirka od 1992 naprej). Lokalni pijanček nas je nažical za enega Zlatoroga, potem ko me je pet minut spraševal, ali nisem mogoče njegova hči. Kolega iz serije uglajenih je naročil Earl grey, dobil je zeleni čaj in se zgražal nad tem dejstvom. Očitno ni vedel, DA SMO NA IGU.

Ko norci smo potem hodili v hrib, potni in s triminutno zamudo prisopli do zapora. Moj kolega je medtem, ko sem se jaz grozno opravičevala za nedopustno triminutno zamudo, na glas razpravljal o tem, ali so tri minute sploh zamuda. V zaporu smo, hudiča, vsaj enkrat bodi pokoren.

Sprejela nas je neka sociologinja, ki daje totalen vtis neavtoritete. Suhoparni podatki o zaporu so se prevesili v glasno razpravo potem, ko je opisala odprt režim. Osebe na odprtem režimu gredo lahko vsak vikend za 48 ur domov, brez spremstva. V imenu resocializacije vse, nas je rekla večina. Ena od mojih kolegic, ki je zaradi svojih zdravih arijskih stališč kmalu dobila nadimek Von Klinkerhoffen pa enostavno ni razumela pointa zapora, če hodiš domov prat štumfe.

Kaj naj rečem. Ne delat zločinov. Res ne. Plačujte položnice sproti, ne krast, hodite ob osmih spat, za vsak slučaj dajte še kakšen Oče naš zmolit. V sobah je po osem žensk, jaz sem vandrala okoli v plašču in me je zeblo. Stene v barvi sivo-oker-nečesaturobnega delujejo naravnost fantastično. Lesene dile na tleh so sinonim za domačnost. Ena od zapornic je bila tako dosadna, da so se sojetnice pritoževale v katerokoli sobo so jo dali. Zato so njej dali samico in je zdaj sama noter. Večina jih poseda po nekih klubskih sobicah in kadi (protikadilski zakon jih je zaobšel).

Prostori so nefunkcionalni, ker gre za graščino in so sobe ogromne, hodniki široki, ogrevanje je problem (ja, čutim). Zaposlitev težko dobijo, dela jih manj kot polovica (v zlatih časih, ne vem kdaj točno so bili zlati časi v zaporih, ampak ok, tako se je izrazila sociologinja, so delale vse). In še tiste zaposlene, trenutno recimo zlagajo koledarje, dobijo 15000 bivših sitnih SIT na mesec. Jes.

Luči najbrž ne prižigajo, če ni nedelja. Meni se je zdelo grozljivo temačno. Ja, lahko me napadete da se bunim za neke zločinke, namesto da bi delala propagando za Pediatrično kliniko. Ne vem, ura je skoraj ena in ne mislim s svojo fiktivno publiko razpravljati o namenu in etiki kaznovanja.

Vem samo to, da sem iz zapora ven prošla scuzana ko štraca. Čeprav sem bila na hladnem samo dve uri.

Zakaj, zakaj, zakaj nisem kul?

V petek smo s kolegi šli v KINO, omg... 2 uri zabave po 13 urah knjižnice, kako smo potratni. Izbira je bila med kitajsko kao romantično komedijo v Kinoteki (Kitajci in romantika, hm, so se za roke prijeli??), neko francosko triler psiho dramo v Dvoru in oh-so-very-cool Ocean's Thirteen v Komuni. Direkt iz CTK-ja smo se torej odpravili do najbolj logične izbire, torej najbolj nemorečega filma izmed teh treh. Jaz opasana z dvemi torbami polni knjig in zdravil, ki sem jih med drugim morala mešati v kinu.

Poleg tega je simbolika govorila za Oceana, 13. septembra (jutri - GULP), pišemo THE izpit prvega letnika (rimsko pravo).

Napsihirani in z velikim občutkom krivde smo sedeli v kinu in na momente ne štekali nič, predvsem pa se spraševali, kako uspe Georgeu razmontirat hotel, izvest umetni potres, casino oškodovati za 500 mio $ in hkrati biti kul. Stuširan, v obleki. Kul. Valda, njemu ni treba vlačit knjig po Ljubljani, ni poslušal mitov in legend o pokolih na rimskem pravu in tudi če je zajebal prvi letnik faksa, nobena bejba ga ne bo skenslala zaradi tega. Sigh.


Jaz pa vandram po svetu s pogrizenimi nohti, včeraj sem dezertirala iz DVEH knjižnic, ker enostavno ne prenašam več ambicioznih in neživčnih ljudi okrog sebe, in potem 6 ur zabila na kavču. Modra poteza.

Sicer pa je film kar ok, sploh ker je bila dvanajstica totalno... Quoi? Všeč mi je stil filma, glasba. Samo George je v zadnjih letih malo prveč pridobil na samozavesti, da bi lahko norela za njim.

Izpitna fizionomija

1. Mozolji
2. Podočnjaki
3. Bledičnost
4. Razradežne oči (nikakor na sonce brez očal)
5. Telesna teža v porastu
6. Dlake, kamor pogledaš
7. Prekomerno potenje

Danes smo lansirali projekt EKONOMIJA JE LAHKO ZABAVNA

Kaj smo se naučili???

Recent Trends in the European Court of Human Rights Jurisprudence

Predavanje sodnice na Evropskem sodišču za človekove pravice

Françoise TULKENS

v okviru Mednarodnega foruma PF

"The law has to be stable, but must not stand still."

PEK (Pustna ekonomija)

Pravni faks

Rdeča predavalnica

9 zjutraj

Kolegi eden drugemu postavljajo vprašanja, ali bodo kolokvij pisali, ali ga bodo samo podpisali.

Izkazalo se je, da nas je 80% kolokvij oddalo po 30 sekundah, torej znamo rekordno hitro napisati svoje ime in priimek.

Škoda da nisem imela krofov. Živjo pust!

Komentar na jutrišnji kolokvij iz ustavnega prava

Post-UVP chillin'

Kaj je najhujše spoznanje na pravnem faksu po bližnjem srečanju z rimskim pravom?
Da tudi drugi predmeti niso od muh.

En teden učenja pravoznanstva.
Pričakovano število točk: 0/10

Počutje? Prazno.

Pre-UVP chillin'

10 živčnih zlomov in trije napadi panike od ponedeljka so bili dovolj. Koutr, kavč, Halo Katra in Roseanne time.

tr00 h4x0r ownz PF

Po lanski blamaži "stran je trenutno v obdelavi" tik pred informativnimi dnevi na strani ljubljanske univerze, se je virus letos razširil le na moj ljubi faks.

Glasbena podlaga
Era - Ameno

Kako ostati nadebuden do 6 zjutraj