Spomladanska check list

1. Zamenjala črn plašč za travnato zeleno jakno - KLUKCA
2. Pričakovanje prehladov zaradi prezgodnje menjave črnega plašča s travnato zeleno jakno - KLUKCA
3. Opazila osebe v kratkih rokavih - KLUKCA
4. Povečanje števila Ljubljančanov s face-sized očali v barčkih - KLUKCA
5. Povečanje števila annoying ozri-se-za-mano avtov tipa Smart cabrio - KLUKCA
6. Nakup pisanih štumfov (rumeni in roza) - KLUKCA
7. Nakup narcis v lončku - BOM V PONEDELJEK
8. Nakup butarc za cvetno nedeljo - GREM LIHKAR NA TRŽNICO
9. Šetanje - KLUKCA
10. Lenoba, pardon, spomladanska utrujenost - VELIKA KLUKCA

Špricam francoščino.

Šiz a mejniak

Odkar sem na prisilnem delu v Lj (ki ga delno subvencionira država, tenks a lot), je minilo 73 četrtkov ne da bi

1. šla na 80a v Orto
2. sploh šla v Orto

74. četrtek je tista magična meja, ko je moja nožica vstopila v magični svet kičaste (ok, ne vse) glasbe in pajčevinastih frizur, s prečo tam nekje pri ušesu. Da ne pozabim na oblazinjena ramena. Rojena sem bila 20 let prepozno, morala bi žurati v 80ih, tako bi mogoče to glasbo jemala resno. Po drugi strani pa, zafrkavanje tega desetletja, iz katerega vsi skrivajo fotke (kdo jih ne bi, hlače na korenček in trajne res niso delale uslug), se mora nehati takoj. Lepo prosim, naj kdo najde glasbo, ki je sposobna sprostiti obraze tudi najbolj zadrtih emotov.

Trije Bandidosi - 6€
Nakup česa bleščičastega za drugič (ja, gremo še) - 10€
Poslušanje metalcev, ki znajo zapeti celo I Wanna Dance With Somebody - NEPRECENLJIVO

Nagradno vprašanje

Kaj narediš, ko se na žurki, ki se ravno razvija, pojavijo dosadni animatorji z raznimi visoko temperaturnimi igricami, ki vključujejo specifičen tip tropskega sadja?

Ne vem, če se še tako trudim v meni taki partimejkerji (brejkerji) ubijejo vsako željo po zabavi.

Predlogi dobrodošli.

Za zapisnik: FDVjevska žurka v Emonskem podzemlju.

After party

Eni grejo po žurih žurat. Mene naženejo delat. Resno. Ven grem enkrat na nekaj luninih men in vednovednovedno imam občutek krivde. Mati me vržejo gor ob desetih, kljub temu da sem šla spat ob štirih in pol. Mi pripravijo obilen zajtrk (ne, res ne bi, samo vodo, ja) in me kljub zelenemu frisu spravijo delat. Danes sem sodelovala v verigi proizvodnje vina, te opojne pijače, ki je bila hkrati krivec za včerajšnje veselje in današnjo zelenost. Saj vem da se rezanje trt in maček zdita zelo oddaljena pojma, ampak v mojem psihofizičnem stanju gre kar za močno asociacijo.

In potem še obvezno vprašanje, če bom glaž vina pri kosilu. Po pravici povedano niti jedla ne bi. In ja, pozno sem prišla, ker smo se imeli fajn, a ni to jasno. A je to res potrebno vprašati in obremenjevati mojo stotonsko glavo? Ne, tudi zaleteli se nismo. Ja, teran smo pili. Kaj pa. A če je bil dober te zanima? Ok, a to delaš zanalašč?

Poleg tega se to vedno dogaja po žurkah, ki jih organiziramo z zdaj že bivšim gimnazijskim razredom. Žurke so vedno uspeh, a kaj ko vedno padejo v termin največjih kmetijskih del.

Za zapisnik: imeli smo se fajn, pojedli preveč, teran je bil odličen, liker tudi, da o hramu niti ne govorimo.

Rokenrol

Uradno se opravičujem Italijanom, ki sem jih zmerjala s pomehkuženci, včeraj sem doživela svoj prvi rokenrol žur v Trstu. Ok, žuranje v šotoru v Briščkih ne šteje, ker na Kingstone in BFM ne pride glih veliko Lahov.

In ja, na italijanskih rock koncertih se z lahkoto prebiješ v prvo vrsto, čeprav si v dvorano prilezel zadnji. In kljub temu da si pod odrom je strah, da boš omedlel odveč. Toliko prostora za miganje nisem imela še nikoli (prokleti gužvaški Slovenci). In prokleti Slovenci, ki povsod naredijo galamo. Koncert je bil low-stiches-risk, dokler ni na sceno prirobantil nekoliko omamljen zafrustriran sonarodnjak v leder jakni (nacionalnost sem identificirala po gojzerjih, ker Italijanu niti na kraj pameti ne bi padlo, da bi na tak dogodek prišel v čem bolj robustnem od supergic, čeprav riskira vse nohte na svoji nogi). Zbumbal se je z enim fotografom. FAAAAJT.

V Teatro Instabile Miela smo poslušali Jona Spencerja s projektom Heavy trash. Ko sem googlala ime Spencer sem dobila povezavo na Jesseja Spencerja, onega jako čednega piflarja iz Housa, obdarjenega z irezistibl ingliš, morda austrelijen eksentom. No, tapravi Spencer ni imel veze s pridnim fantkom. Je pa očitno že parkrat menjal stil (tako me uči gugl). Včeraj je oponašal Johnnyja Casha, rockabilly indeed. In meli smo se luštn luštn. In bilo je razprodano. In danes ne smrdim po čikih. Jesjesjes. V Mielo gremo še.

Sploh pa je moja pobožna želja najt nekoga, ki bi šel z mano na Editorse 29.3. v Rimini. Zaželena je oseba, ki jo koncert zanima (v skrajnem primeru bom koga prisilila, kot sem brata za na Koldplejse).

Kdo bi si mislil

da se da imeti na Krasu, ma kaj na Krasu, v Divači jam session. In dobro vzdušje. In folk. Pazi to: HKRATI!

Dobre stvari

Ker zadnje čase samo jezikam in jamram in sem vsesplošni partibrejker, moram napisat en post, ki hvali svet in je oh in sploh oda mojemu življenju (ne, ni sarkazma tukaj).

1. Jazzarija na Sežanskem je v porastu. Bila sem na koncertu Fred Hersch tria v okviru abonmaja Jazz in vino. Fred Hersch je pianist (član tria, ma nemoj, ampak ne najdem imen drugih dveh članov) in skladatelj iz NY. Tip je bil nominiran za Grammyja. Za Grammyja! In je igral v Sežani. V dvorani nas je sedelo recimo 100. Od tega večinoma čezmejci (zamejci + puri Italiani). Še dobro da nas ni bilo dvajset, kar se je zgodilo enkrat na koncertu Dubravke Tomšič Srebotnjak. Ampak 100 komadov... toliko sem jih še jaz nabrala za gledališča na Mladifestu.

Ok, ok, ne bom jamrala.

Koncert je bil pomojem najboljši jazz koncert ever. Ker na jazz festu v Križankah se ponavadi zašuštramo. In pademo v totalno eksperimentalne zadeve, ki človeka prisilijo v nervozno presedanje na stolu, ali pa v polkomercialne vode. Ok, Abdullah Ibrahim je bil bojda mega. Tako pravi mama, ki je bila budna. Jaz sem kinkala. Ups. (Ja vem ja, se obnašam ignorantsko, ampak kaj čem, če je igral res potiho in so bili avti res glasni in jaz res zmatrana). No, ta koncert je bil jazz kot se šika. Fin (a naj napišem rafiniran, potem bo zvenelo, kot da govorim o kakšni kemični substanci). Najbolj od vseh me je navdušil basist (ali se morda reče kontrabasist), kateremu ne vem imena. Sicer je Fred ostala dva tipa predstavil, ampak nisem dobra v pomnjenju teh stvari. Tip je imel solo vložke na kontrabas. Na kontrabas! Mai visto.

Ne vem kako se kličejo tipi in ne vem kaj so igrali (sem si pisala, v temi, z na pol delujočim kemikom na listek 5x5 cm, ampak sem ga izgubila). Naj naj komad (zato sem si zapomnila ime, ha!), je bil Valentine, od Freda direkt. Tudi ga je sam zaigral. How cute. Sploh je Fred eno tako cute bitje. Meter petdeset, ogromni čevlji, teža 30 kil, očala, sključena drža. Ampak zvok. Balzam za prezebla ušesa.

V Divači so odprli Jazz hram. Menda obstaja že nekaj časa (ups), ampak jaz sem ga odrkila šele sedaj. Leta sem molila, da bi odprli tak lokal. Očitno je bil Miklavž letos zgodenj. Lokal je mega in vsekakor daleč najboljša stvar v Divači (no, bodimo iskreni, v Divači res nima hude konkurence). Spustiš se dol po štengah v majhen plac z majhnimi mizicami. Intimna atmosfera. In še en dober koncert. Lovro Ravbar kvartet. Spet me je navdušil basist (Matej Hotko, njegovo ime sem si zapomnila, imen ostalih dveh stricev pa žal ne), ki je imel res fantastično mimiko. Ta je sicer sporočala: "Itak sem basist, lahko falim kar hočem in nihče ne bo pogruntal, zato bom tukaj zadaj brenkal svoj lalala in briga me!" ampak bil je noro smešen ravno zaradi tega.

2. Tcheka v CD-ju. Koncert v okviru Glasbe sveta. Tcheka iz Zelenortskih otokov (počasi bi bil čas, da se prepričam, ali res ležijo ob obali Z Afrike ja, res so tam ). Koncert je bil spet eno samo veselje. Tip pride, vzame svojo kitaro (z njim spet dva tipa, ki jim ne vem imen), začne špilat. In imeli smo se super. Vzdušje prijetno, glasba prijetna. Misli na stran. Razni animatorski pevci tipa Alya bi se lahko od njega marsikaj naučili. Nobenega ni silil, naj vrže roke v zrak in naj se ima noro dobro. In vseeno, ali pa prav zato, smo se vsi imeli noro dobro.

3. Ja, tudi jaz sem se aktivno odrsko udejstvovala. Mehki čevlji smo začarali SNG Nova Gorica, gostovali s Coprnicami v mehkih čevljih (nobenega linka nikjer, aaa), preživeli štrkanje cedejev in ostale prijetne zadevšne. Nihče od gledalcev ni jokal, ko sem se prikazala na odru, kar si štejem v uspeh (ponavadi ene dva mulca pokosim, kaj sem res tako zelo grozna?)

4. Aja, pa žuram tudi. Kingstoni v Briščikih (Renato!) in Kifelfešta (bedno je le, da sem šla tik pred so začeli deliti cviček zastonj, ah ja).

Estetika grdega

Spet delala nadure v osmici. Letos brez Arturja. Brez panike, polno novih težakov.

Do konca življenja bi lahko jedla pršut in supe. Mmmm, supe. In domač kruh od Nade. In tenstan krompir. Mmm.

Ribanje zažganih loncev ob 6 zjutraj malo manj rulz.

Ampak supe. Mmmm.

O neotesanosti tokrat ne bom.

Kriza

V stanovanju sem brez interneta, v javnih knjižnicah pa ne morem napisat mojega long poročila iz Milana. Kaj naj, kaj naj?

Plus, v Ljubljani odkrivajo nove dimenzije polarnega dneva (dan po novem traja 2 uri, od poldne do dveh, edini čas ko ni megle ali teme).

Internet dobimo šele drugi teden, ta vikend delam v osmici in doma ne bo nič iz mene, pisat blog v wordu in potem z USB ključi hodit okoli se mi ne zdi elegantna ideja. Aja, in sem omenila da je v LJ pasje zoprno? Včeraj sem morala kupit nov šal in nove rokavice zaradi problemov barvnega ujemanja. Kriza, res kriza.

Ne smem tolko jamrat. Včeraj v KMŠju je bilo kar luštno, ja ja. Še zdaj imam alkohol v kosteh, kljub snedenemu paketu Grancereale in super mastnemu kebabu. Ah ja.

Otvoritev sezone

Ker smo dobili nepričakovane obiske, in ker se nam ni dalo kuhat in bit gostoljubni, smo se spokali na Vogrsko v osmico Pri Mimici. Pojedla sem 10 dag narezka, cel kmečki krožnik, štruklje in pol košare kruha (ki je bil mega).

Zdaj ne morem spat, ker mi dela slabo.

Poznonedeljski blur

Koncept, ki se ga zaradi razširitve mojih socialnih obzorij počasi navajam, so obveza nedeljskih izletov ob nedeljah. Danes so bile na vrsti burjaste (nabiram zalogo vetra za meglish foggish and not at all windish Ljubljano) soline, pred... khm khm... dolgo od tega dan odprtih vrat v Lipici.

Naša družina je nedelje ponavadi porabila za koristno delo. Likanje, pometanje borjača, pranje sodov, pobiranje kakijev, kuhanje šnopca (tega že dolgo let ne več, sigh) ali budno spremljanje neuradnih rezultatov volitev. Zadnje smo počeli danes zvečer in se hkrati hudovali na RTV, ki na dan predsedniških volitev ob 8h zvečer, come niente fosse, gladko nastavi Mariota. Že osemnajstisočtristošestindvajsetič. Eh ja.

Grem dormikjat in poslušat Rudija. Ker sem spet na prisilnem delu v Lj in pogrešam rodno zemljo, primorski temperament, vaške none, domače trgovke, ki točno vejo kakšen kruh nameravaš kupit, kamnite hiške, burjo, rdeč ruj in predvsem sonce.

Nedelja

Kljub totalni izpitni psihozi sem uspela doživeti pol ure nedelje v pravem pomenu besede.

Peljala sem se s tem (MGA 1600, rdeč, spoliran, brez strehe, letnik '59)



na kavo v staro Ljubljano. Boljšak included.

NAŠE MALO MESTO - Tretji del: Vodič za vse nadebudne organizatorje slovenskih veselic

V petih točkah do popolne slovenske veselice.

Najprej teorija

1. Rabimo kmetijski produkt, po katerem bomo poimenovali našo veselico.

2. Horda apatičnih obiskovalcev.

3. Tradicija.

4. Alkohol.

5. Ključ do uspeha pa je alkoholizirani bloger, ki o tem poroča.

Poglejmo še prakso

1. V Sloveniji imamo kar nekaj praznikov posvečenih različnim produtkom oz. dejavnostim. Košnja, breskve, teran, pršut, krompir. Vse pride prav. Praznik govedine? Odlična ideja.

2. Point veselice je, da se zdolgočaseni pari v nepreglednih rekah valijo po prizorišču. Pogovor med zdolgočasenim parom je prepovedan, oz. vsaj nezaželen. To organizatorju ne bo povzročalo večjih težav, saj smo vendar Slovenci! Apatičnim obiskovalcem prodaš gnile štumfe.

3. Tradicijo povežemo s kmetijskim produktom oziroma pokrajino (regijo, whatever). Lokal patriotizem vedno vžge. Posebej prikladne so razne none in otroci, kakšen majhen pujsek in ooo, harmonika.

4. Pameten organizator bo izbral kmetijski produkt, ki je hkrati alkohol. Recimo teran, cviček, šnopec, slivovec. Vendar tudi drugi organizatorji z random produkti ne bodo imeli težav, ponavljam, smo vendar Slovenci!

5. Pijani bloger sem jaz. Moja lastna familja me je namreč napila z odličnim teranom, bolje rečeno terani. Mislila sem, da degustacija pomeni, da od vsakega poskusiš le eno kapljo, ne pa celega kozarca.

Pa smo ga preživeli. Še en Praznik terana in pršuta.

Srečali smo Katarino Kresal (saj bi dala link, pa nikakor ne najdem njene biografije na LDSovi strani), ki je v 10cm petah in v kostimu med hordo kmečkih običajnežev totalno izstopala in hkrati ljudi poskušala prepričati o obstoju njenega ogromnega socialnega čuta (ne vem, kam ga spravi, sama namreč tehta 34 kil skupaj s posteljo). Artur Štern je zastopal svoj slogan gola resnica in tekal okoli zgoraj brez. Najbolj siv in neopazen je bil Gaspari. Vseh pa je itak totalno zasenčila Natalija Nazionale.

Osmica za telebane

Zapovedi, ki kelnarcam lajšajo življenje, gostom pa preprečujejo nabiranje negativnih pik.

1. Poteši svojo lakoto do normalne ure. Klobase ob treh zjutraj niso normalne. Še posebej, če je kuhinjski pult že oriban.

2. Ne boš verjel, ampak pijana horda, katere del si, ovira vhod v kuhinjo.

3. Tip s 150 kili, dvema soplesalkama in harmonikarjem na eni mizi niso najboljša ideja. Naslednjič poskusite tla.

4. Stopnišče ni bilo mišljeno za plesišče. Stopnišče je zato, da se gre gor ali dol.

5. Drage dame, če doma veceja ne zaglastite z vložki, ga tudi tukaj ni treba.

6. Uriniranje na dvorišču samcu ne bo zagotovilo samice. Bejbe padajo na civiliziranost.

7. Če si socialno ogrožen in si prišel na osmico ukrast par kozarcev, da bi jih kasneje prodal, naj te spomnimo, da nismo center za socialno delo.

8. Nismo niti usposobljeni psihoterapevti.

9. Ne stric, ne želim se poročiti s tvojim sinom.

10. Da si ne bi slučajno upal naročiti 5 parov klobas ob 3 zjutraj in me potem masirati za 20 centov drobiža.

11. Dragi gost, tvoj humor kelnarici ne bo všeč. Zato se vzdrži in za dobro vseh molči.

12. Če se ti zdi, da imaš res genialno idejo, si še enkrat preberi točko 11.

13. Če opaziš Arturja Šterna, ki se približuje osmici, ga prosim priveži na drevo ali mu kako drugače onemogoči dostop.

14. Če pol ure kričiš, da bi rad naročil, ko pa se ti kelnarca približa pojma nimaš, kaj bi rad pil, izpadeš nekredibilno. Kelnarca ti naslednjič ne bo več nasedla.

15. Ne, kokakola in cigarete niso domači proizvod.

16. Ko band pokrije svoj sintisajzer, je muzike konec. Tudi če se tri pijane bejbe v kuhinji na tla mečejo.

17. Ko ocvirkov zmanjka, jih zmanjka. Niti za kraljico Elizabeto ne bi ob dveh zjutraj klali prasca. Zate, pijani sovaščan, pa niti pod razno.

18. Mogoče ti je vtisu ostal izlet v Gučo, a naj te spomnim, da na Krasu ni navada razbijati čaš. Niti če Plima zaigra ta komad.

19. Opazuj kaj dela Štern in počni obratno.

20. Če si ženska in si želiš Arturjeve osemenitve, delaj na tem kje drugje, kot ob šanku.

Nedeljski bluz

"If God hadn't rested on Sunday, He would have had time to finish the world."

Gabriel Garcia Marquez

Če Eppy ne bi počivala na nedeljo, bi ležala v kliničnem centru.

• smučanje (svetovno prvenstvo)
  
• poležavanje
• home-made pecivo (cimet, njamahama)
  
• ostanki potice (UUUU, disovery v škrinji)
  
• relacija kavč-postelja-kavč-poltrona

Moja znanje o ustavnem pravu torej ne bo popolno do četrtka. Ampak če si je privoščil Bog, si bom tudi jaz.