Človeknetopir

Hudiča, Liam Neeson, točno. Zakaj se imen določenih igralcev nikoli ne morem spomniti. Šindler? Kinsey? Ne, ne, ne... In potem me vedno rešuje IMDB.

No nisem prišla jamrat zaradi lukenj v mojem spominu.

Prišla sem povedat, da mi Batman Begins ni všeč. Morda pomaga dejstvo, da sem bila prisiljena gledati v italijanksi verziji (hvala Silvio in tvoje TV mreže). Gotovo pomaga dejstvo, da je mama na 15 sekund šaltala na poročila. In brez dvoma pomaga dejstvo, da Katie Holmes ne prenašam. Resno, ko bo odpravila svoj tik in nehala spravljati ustnice v vertikalno pozicijo, bom morda začela razmišljati o tem, da bi poslušala njene razloge, zakaj se je poročila s Tomom (odpustiti ji tega itak ni mogoče).

Sploh pa, kako naj mi bo Batman Begins všeč, če sem videla Dark Knighta. In ne, to ni mišljeno kot jokanje nad Heathom (sicer je bil lep, o tako zelo lep), ampak njegov Joker je res kul. Crane v Batman Begins zgleda kot en podel fantek iz kakšnega angleškega internata. Liam Neeson je pa itak tatko.

O Christianu Baleu ne bomo izgubljali besed. On je tako optimalno kvadratast, da sploh ne more biti slab Batman.

Optimalno kvadratasti Christian Bale

37.7

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje imela vročino. Ponavadi samo kihcam in šmrcam, posebej med izpiti, ko se hranim z nič vitamini in veliko pašte. V gripo so me spravili moja mati, ki so kašljali vame med najinim bližnjim srečanjem z birokracijo.

Je pa očitno bolezen edina stvar, ki me prisili, da si privoščim več spanja kot tistih povprečnih šest ur dan. O ja, kouter it is. In filmi, filmi, filmi. Hotel Rwanda in Vera Drake sta se doma valjala že dogo časa in sta bila visoko na spisku must-see filmov. Four Brothers mi je podtaknil brat.

Sweeney Todd, world's greatest emo

Samo da on ni rezal zapestij, ampak vratove. In ni rezal sebe, ampak druge.

Za trenutek se mi je zdelo, da je bil film nominiran za oskarja, pa ni bil. Hvala bogu. Saj je spodoben, ampak že nominacija Đonija Deppa je overreacted. Saj ni slab igralec. Ampak ok, priznajte da je take ekstremne vloge lažje igrati kot neke navidez normalne, a v resnici psihološko kompleksne (sem hotela uporabiti besedo na j, ampak jo ne bom, ker je petek in je post) like. Bil je že škarje-mož, pedofilski pisatelj, pirat, industrijalec in cigan. A ne bi bil enkrat recimo birokrat, kateremu mulc očita, da se ne ukvarja z njim in zamuja na njegove bejzbol tekme. Rezat glave, biti zagrenjen s tistim sicim čufkom na glavi res ni presežek, no.

Mi je bila pa Helena Bonham Carter jako všeč. In vzdušje in scena. Ja, mižala sem ko je kri špricala. Vsaj do ene desete žrtve. Potem je že yawn (sploh ker ne neha peti) in čakaš, da bo obglavil sodnika, da greš na zaslužen pir. Poplaknit pite.




A globusa za naj mjuzikl/komedijo je pa dobil? No, to bi šlo.

Kako znervirati moške

Poiskati primeren testosteronski film (recimo Troja) in medtem ko oni komentirajo vojne strategije, se ženski del ekipe prička, kdo je boljši moškic: Ahil ali Hektor.

Danes je zmagal Hektor s 3:1, Parisa smo spljuvale takoj (polizanc en). Pravzaprav so zmagale ženske, haha.



Fun fact: v italijanščini troia pomeni, hm, žensko lažje kategorije. Povezava s Heleno je zgolj naključna.

The Game

Pod velikim pritiskom sem si pogledala The Game, film v katerem je Sean Penn premalo prisoten. DVD sem kupila za madžarskega prijatelja (Istvan a.k.a. Mefi), v prostem času filmofrika. Ta DVD išče ko budalo že KAKŠNO LETO (omg, omg, vztrajen fantina). Dobila sem ga v dobrem starem Muellerju. Zdaj ga nesem na pošto. Huh.


Glede na to, da nisem fan filmov tipa Vanilla Sky (vse kar vidiš in misliš, da je res, sploh ni res, in vse kar si najmanj misliš, da je res, drži kot pribito), sem film nekako preživela. Ampak ga brez žalosti pošiljam čez mejo.

Filmiram

Ponavadi mi ne znese v tednu pogledati niti enega filma, ta teden sem ŠTIRI, omg omg. Resno, zadnje čase gledam samo nadaljevanke, razne Bege iz zapore, Grde račke in podobno. Grdo navado imam, da se filmov lotim gledati ob 11 zvečer in potem nikakor ne pridem do konca. Zaspim vmes (spreminjam se v mojo mamo...)

No ta teden sem bila res pridna. Najprej 12 jeznih mož, ki smo ga gledali v okviru filozofskega krožka (ko pravnik želi biti intelektualec). Zakon film, odvrti se v porotniški sobi, temelji samo in izključno na dialogih, in vseeno ne moreš odlimat pogleda od ekrana (platna v mojem primeru).

Na poti domov sem pogledala drugo polovico Tramvaja poželenje, ki sem ga začela gledati prejšnjo soboto. Baterija laptopa je lihkar zdržala. Končno je moj dragi HP sodeloval z mano, ampak pomoje samo zato, ker je Marlon Brando tak seksič.


Ok, potem sem šla gledat Petelinji zajtrk. In včeraj je filmska odisejada triumfirala s Skrivnostno reko. Zakon, zakon, zakon film. Sean Penn je awesome (in s tem ne ciljam le na fizično privlačnost). Ko sem preklopila na POP sem ujela še konec I am Sam. Tip je kameleon. Iz bad guya v umsko zaostalega v le nekaj sekundah in le klik stran.

Petelinji zajtrk

Slovenci končno delamo filme, ki ne zgledajo kot posneta gledališka drama. Dober film, resno me je imelo da bi spokala kufle in šla izletarit v Prekmurje. Bom pa samo Lainščka brala.

Spet sem edina v dvorani jokala, medtem ko se je folk valjal od smeha (podobno se mi je zgodilo, ko sem gledala Očka v krilu, že pri sedmih letih sem kazala znake senzibilnosti in neslutenih čustvenih globeli). Ampaki film je res prisrčen, Pišti Gajaš (Vlado Novak kix ass) je pa sploh lik, ki gane in navduši in nasmeje.

Nemoj, Eppy navdušena.

Zakaj, zakaj, zakaj nisem kul?

V petek smo s kolegi šli v KINO, omg... 2 uri zabave po 13 urah knjižnice, kako smo potratni. Izbira je bila med kitajsko kao romantično komedijo v Kinoteki (Kitajci in romantika, hm, so se za roke prijeli??), neko francosko triler psiho dramo v Dvoru in oh-so-very-cool Ocean's Thirteen v Komuni. Direkt iz CTK-ja smo se torej odpravili do najbolj logične izbire, torej najbolj nemorečega filma izmed teh treh. Jaz opasana z dvemi torbami polni knjig in zdravil, ki sem jih med drugim morala mešati v kinu.

Poleg tega je simbolika govorila za Oceana, 13. septembra (jutri - GULP), pišemo THE izpit prvega letnika (rimsko pravo).

Napsihirani in z velikim občutkom krivde smo sedeli v kinu in na momente ne štekali nič, predvsem pa se spraševali, kako uspe Georgeu razmontirat hotel, izvest umetni potres, casino oškodovati za 500 mio $ in hkrati biti kul. Stuširan, v obleki. Kul. Valda, njemu ni treba vlačit knjig po Ljubljani, ni poslušal mitov in legend o pokolih na rimskem pravu in tudi če je zajebal prvi letnik faksa, nobena bejba ga ne bo skenslala zaradi tega. Sigh.


Jaz pa vandram po svetu s pogrizenimi nohti, včeraj sem dezertirala iz DVEH knjižnic, ker enostavno ne prenašam več ambicioznih in neživčnih ljudi okrog sebe, in potem 6 ur zabila na kavču. Modra poteza.

Sicer pa je film kar ok, sploh ker je bila dvanajstica totalno... Quoi? Všeč mi je stil filma, glasba. Samo George je v zadnjih letih malo prveč pridobil na samozavesti, da bi lahko norela za njim.

Muriel's Wedding (Muriel se poroči)

IMDB

Zakaj, zakaj tega filma nihče ne pokaže ustvarjalcem ameriških popcorn/cottoncandy romantičnih komedij. Saj je stvar izi. Zamenjaš plastične igralce z zamaščenimi in mozoljastimi Avstralci, Los Angeles s Porpoise Spitom (kje za boga...?), drage restavracije za zanikrne betole. In evo, imaš film, ki ga bojo več kot le prenesli tudi najbolj zakrnjeni zamorjenci.

Kičasta muzika, ogabna moda, normalen folk. Milina.

Američani bi ziher vse pokvarili s tem, ko bi glavna junakinja shujšala, šla na fax in si dobila perfektnega tipa. Beda.

When I lived in Porpoise Spit, I used to sit in my room for hours and listen to ABBA songs. But since I've met you and moved to Sydney, I haven't listened to one Abba song. That's because my life is as good as an Abba song. It's as good as Dancing Queen.

Prebrano, videno

Pursuit of Happiness

Mark Haddon: Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa

Ferzan Ozpetek: La finestra di fronte

Mio caro Simone,
dopo di te il rosso non e piu rosso.
L' azzurro del cielo non e piu azzurro.
Gli alberi non sono piu verdi.

Dopo di te, devo cercare i colori, dentro la nostalgia che ho di noi.
Dopo di te, rimpiango persino il dolore che ci faceva timidi e clandestini.

Rimpiango le attese, le rinunce, i messaggi cifrati, i nostri sguardi rubati in mezzo a un mondo di ciechi, che non volevano vedere, perche se avessero visto saremmo stati la loro vergogna, il loro odio, la loro crudelta.

Rimpiango di non aver avuto ancora il coraggio di chiederti perdono. Per questo non voglio piu nemmeno guardare dentro la tua finestra. Era li che ti vedevo sempre, quando ancora non sapevo il tuo nome. E tu sognavi un mondo migliore, in cui non si puo proibire ad un albero di essere albero, all'azzurro...di diventare cielo.

Non so se questo e un mondo migliore. Ora che nessuno mi chiama piu Davide, ora che mi sento chiamare soltanto "Signor Veroli", come posso dire che questo e un mondo migliore?
Come posso dirlo senza di te?

Oh George, what an exhausting week

(Read the post with an annoying, but so elegant, thrilling british accent).

I just came home from the cinema, where I watched a movie about me, The Queen. It was very kind from the Academy to give Hellen Mirren an Oscar, even though she is of course nothing like me. Still, the movie was nothing like The Last King Of Scotland. A lot of blood, and the fellow from Scotland had that barbaric accent. But it touched my cold heart, so I have to somehow admit it was a bit of a masterpiece.




Twice this week I got scared for my life. Once yesterday evening, when I decided to have a run on the track in the nearences of my residence aqnd two disrespectul young men approached. I never wanted my guard so much than then. Secondly, today, after the cinema. I played some table football, or however that barbaric game is called, when some young gentelmen from "Down-under" countries approached and threatened us to take the balls. I admit that we had their balls, but we didn't put them there, we just found them on our table. Such rudeness, threatning me.

I have mixed amongst the ordinary people, too. I payed a visit at the student's dormitory on Ilirska street in Ljubljana. Since my advisors said, that I should use some modern expressions from time to time, I will describe my tuesday evening as "hanging out". I met some old acquintances of mine, talked about the good old times, and visited Emonic cellar and KMŠ. I found the wiritings on the walls of KMŠ, reminding me I am in Ljubljana, very disturbing. I can hold some glasses of alcohol and remember where am I.




I have to admit I red a book of a french author. Marcel Pagnol's "La Gloire de Mon Pere". Bloody French, I never learned to like them. But I envy them their Provence. Perhaps I shall start a war.

God save The Queen (me).

Road trip po francosko

Dejstvo, da je RTV Slovenija revna kot cerkvena miš, pride včasih prav. Recimo ko preseneti z XY evropskimi filmi.

Saint-Jacques... La Mecque

Volver (Vrni se)

Volver
con la frente marchita
las nieves del tiempo
platearon mi sien.

Sentir
que es un soplo la vida
que veinte anos no es nada
que febril la mirada
errante en las sombras
te busca y te nombra.

Vivir
con el alma aferrada
a un dulce recuerdo
que lloro otra vez.

IMDB

Film morda res ni mojstrovina, ampak če Penelope dobi oskarja, ne bom protestirala.