Haha hehe hihi hoho (ok, huhu pa ne)

Ker je smeh pol zdravja sem zadnja dva četrtka preždela na super zabavnih dogodkih. Prejšnji teden medfakultetni Impro battle v KUD-u. Dve tekmi, lepo prosim. Ena za drugo. Štiri ure režanja. Ni bolj prijetnega treninga za trebušne mišice.

In včeraj Komikaze v Gromki. O ja, tudi tukaj smo se gromko smejali. In ja, na Metelkovo hodim enako oblečena kot na fax. Bravo jz. Ne, resno, nimam arafatke. Kakorkoli že, Komikaze sem gledala že lani, v šovu Stati in obstati. Včeraj pa v frišni izvedbi šova Akcija! Še vedno mi je najljubši Perica. Dobesedno sem padala iz improviziranega stola (neke stopničke tam v čošku). Gromka je bila nabita in mi smo bili pozni, ker na Metelkovi ziher ne bodo začeli točno (ah, stereotipi).



Kdor jih je zamudil ima popravni izpit 5.4. Priporočam.

Da pa ne bomo premalo resni... Po enem letu sem spet poslušala UPOL (Univerzitetni pihalni orkester Ljubljana). Potem sem pod tušem brundala Nessun dorma in razne zimzelene (pa kaj je to za en izraz) melodije Queenov, ki so jih spet predstavili v fantastični The Queen Simphony. Ja luštno, pobje pa dečve dobr pihajo, jaja. LUUUštn.

Note: Krtek, prosim opazi, da v tem postu hvalim VSE, brez ironije in cinizma. Priti kul ha?

Mardi gras=Fat Tuesday=Martedì grasso=Mastni torek

Kljub temu, da konstantno jamram, da za pusta z mano ni nič, in da me daje ena grozno nobel poduhovljenost, sem danes nič kaj nobel skakljala po odru. Plesna skupina Mehki čevlji in Glasbena šola Sežana sta z družnimi močmi pripravili nič kaj moreče in še manj poduhovljeno pustovanje za OŠ Sežana (mislim, da so nas oni gledali, ne bi vedela, tudi oni so bili zamaskirani od nog do glave).

Prvič po dolgem času sem bila ošemljena v vse in nič hkrati (zlate napihnjene hlače za kralja iz Trnjulčice, zajčja ušesa, kučma, gumijasti škornji, maska pa v sem lastnica bordela stilu). Đizs, zdaj se počutim malo ridikjuls.

Zdaj sem crknjena, ker je bilo v zaodrju 100 ljudi hkrati. In ker se prezgodaj vstala (6.30), oziroma šla prepozno spat (2.30 - ups, gledala italijanskega bratca, Friendse, zraven speglala dva stroja in potem še brala eno super zamorjeno in bolno knjigo iz zbirke radostnih finskih).

Nič, grem na krof. Jutri pa post.

Fun fact: krofi v naši trgovini so 2x večji in pol cenejši od tistih, ki sem jih videla v Trstu. Haha. Zahod kar naj bo zahodno.

Dobre stvari

Ker zadnje čase samo jezikam in jamram in sem vsesplošni partibrejker, moram napisat en post, ki hvali svet in je oh in sploh oda mojemu življenju (ne, ni sarkazma tukaj).

1. Jazzarija na Sežanskem je v porastu. Bila sem na koncertu Fred Hersch tria v okviru abonmaja Jazz in vino. Fred Hersch je pianist (član tria, ma nemoj, ampak ne najdem imen drugih dveh članov) in skladatelj iz NY. Tip je bil nominiran za Grammyja. Za Grammyja! In je igral v Sežani. V dvorani nas je sedelo recimo 100. Od tega večinoma čezmejci (zamejci + puri Italiani). Še dobro da nas ni bilo dvajset, kar se je zgodilo enkrat na koncertu Dubravke Tomšič Srebotnjak. Ampak 100 komadov... toliko sem jih še jaz nabrala za gledališča na Mladifestu.

Ok, ok, ne bom jamrala.

Koncert je bil pomojem najboljši jazz koncert ever. Ker na jazz festu v Križankah se ponavadi zašuštramo. In pademo v totalno eksperimentalne zadeve, ki človeka prisilijo v nervozno presedanje na stolu, ali pa v polkomercialne vode. Ok, Abdullah Ibrahim je bil bojda mega. Tako pravi mama, ki je bila budna. Jaz sem kinkala. Ups. (Ja vem ja, se obnašam ignorantsko, ampak kaj čem, če je igral res potiho in so bili avti res glasni in jaz res zmatrana). No, ta koncert je bil jazz kot se šika. Fin (a naj napišem rafiniran, potem bo zvenelo, kot da govorim o kakšni kemični substanci). Najbolj od vseh me je navdušil basist (ali se morda reče kontrabasist), kateremu ne vem imena. Sicer je Fred ostala dva tipa predstavil, ampak nisem dobra v pomnjenju teh stvari. Tip je imel solo vložke na kontrabas. Na kontrabas! Mai visto.

Ne vem kako se kličejo tipi in ne vem kaj so igrali (sem si pisala, v temi, z na pol delujočim kemikom na listek 5x5 cm, ampak sem ga izgubila). Naj naj komad (zato sem si zapomnila ime, ha!), je bil Valentine, od Freda direkt. Tudi ga je sam zaigral. How cute. Sploh je Fred eno tako cute bitje. Meter petdeset, ogromni čevlji, teža 30 kil, očala, sključena drža. Ampak zvok. Balzam za prezebla ušesa.

V Divači so odprli Jazz hram. Menda obstaja že nekaj časa (ups), ampak jaz sem ga odrkila šele sedaj. Leta sem molila, da bi odprli tak lokal. Očitno je bil Miklavž letos zgodenj. Lokal je mega in vsekakor daleč najboljša stvar v Divači (no, bodimo iskreni, v Divači res nima hude konkurence). Spustiš se dol po štengah v majhen plac z majhnimi mizicami. Intimna atmosfera. In še en dober koncert. Lovro Ravbar kvartet. Spet me je navdušil basist (Matej Hotko, njegovo ime sem si zapomnila, imen ostalih dveh stricev pa žal ne), ki je imel res fantastično mimiko. Ta je sicer sporočala: "Itak sem basist, lahko falim kar hočem in nihče ne bo pogruntal, zato bom tukaj zadaj brenkal svoj lalala in briga me!" ampak bil je noro smešen ravno zaradi tega.

2. Tcheka v CD-ju. Koncert v okviru Glasbe sveta. Tcheka iz Zelenortskih otokov (počasi bi bil čas, da se prepričam, ali res ležijo ob obali Z Afrike ja, res so tam ). Koncert je bil spet eno samo veselje. Tip pride, vzame svojo kitaro (z njim spet dva tipa, ki jim ne vem imen), začne špilat. In imeli smo se super. Vzdušje prijetno, glasba prijetna. Misli na stran. Razni animatorski pevci tipa Alya bi se lahko od njega marsikaj naučili. Nobenega ni silil, naj vrže roke v zrak in naj se ima noro dobro. In vseeno, ali pa prav zato, smo se vsi imeli noro dobro.

3. Ja, tudi jaz sem se aktivno odrsko udejstvovala. Mehki čevlji smo začarali SNG Nova Gorica, gostovali s Coprnicami v mehkih čevljih (nobenega linka nikjer, aaa), preživeli štrkanje cedejev in ostale prijetne zadevšne. Nihče od gledalcev ni jokal, ko sem se prikazala na odru, kar si štejem v uspeh (ponavadi ene dva mulca pokosim, kaj sem res tako zelo grozna?)

4. Aja, pa žuram tudi. Kingstoni v Briščikih (Renato!) in Kifelfešta (bedno je le, da sem šla tik pred so začeli deliti cviček zastonj, ah ja).

Yin & Yang ali Zakaj zaboga tipi vedni zmagajo

Nova predstava SNG Opere in baleta je bila zasnovana kot kontrast med moškim in ženskim pincipom. Kar po domače pomeni, da so naredili baletni večer na najbolj e-z način, natlačili dve popolnoma različni koreografiji, ju ločili z odmorom in me odrli za 22€ (sedela sem va parterju kot nekakšen paketar, ker je zmanjkalo sedežev na balkonu, doma pa kup položnic za plačat, hm hm).

Prve so bile na vrsti babe a.k.a. nežni spol (a je pod soncem še kakšen bolj beden izraz, no ja morda se "mladi nadebudnež" in "boljša polovica" uspešno kosata s tem). Groza. Spet nisem vedela kaj gledam. Pozicija ženske v sodobni družbi. A? Ena ženska je nekaj govorila. A? Zakaj je treba na plesni predstavi imet 15minutni monolog? Spet smo trpeli in krvaveli in med odmorom sem mamo klicala, da sem najbrž zagonila 22€.

Ampak potem so prišli dedci, dobesedno, mlado meso v gatah (ki so želele spominjati na indijanske plemenske bojne oprave, ampak so bile še vedno le gate). In bili so mega. V misli so mi prihajali flešbeki z Marthe Graham. In koreograf je plesal v njenem ansamblu štiri leta. To so ljudje! Komad s smislom, dinamičen, super glasba (ko zmešana sem potem iskala brazilsko batucado v ljubljanskih trgovinah, ampak Muller, pardon ker ni umlauta, ima samo za vzorec veliko etno polico). Tako da priporočam ogled, prvi del pač prespiš, prineseš štrikanje ali igraš tetris, drugi del pa ja, ja LUUUUUŠTN, mladi pobje, pa tko so fajn plesal. Ja, ja.

Če prvi del ne bi bil tako beden, bi se borila za nakup majice. Ker ponavadi pokupim vse, kar ponujajo. V navalu navdušenja po Rudijevem koncertu sem kupila oba cedeja in ukradla plakat.

KAO plesna KAO ustvarjalnost KAO mladih

Prejšnji vikend sem si šla ogledat republiško srečanje top mladinskih plesnih skupin, ki so bile izbrane iz regijskih srečanj. Pompozna stvar za nas luzerje, ki se ukvarjamo s sodobnim plesom. Ne, to ni balet, ne tudi hiphop ni, ne niti tisto kar plešejo pri Marjotu, a-a, nismo podobne Velinam... Hudiča, zakaj si folk, ki me sprašuje kaj za boga je sodobni ples ne gre ogledat ene predstave in me končno reši more, ki me mučim vsakič ko razlagam kaj to je.

Anyway.

Živa 2007 je bila po dolgih letih spet pri Ivanu. Ja, luštno, mladina bo plesala, stvar bo zabavna. Eh, zmeraj se zafrknem in potem sedim nekje v prvi vrsti (zakaj zakaj zakaj imam veze in dobim dobre karte in potem strmim v stvari, ki mi niso všeč, in se smehljam, da ne zamorim že tako zamorjenih plesalcev) in čakam, da bo konec. Vem da zdaj infamiram koreografe in plesalce in kostumografe in selektorje in mame, ki so eno leto služile kot transporterji. Ampak resnično težko zdržim 2 uri gledati dolgocajtne profesionalce. Še težje gledam dolgocajtno mularijo.

Sploh ni catch v tem, da mladež ne bi bila odlično tehnično podkovana. Na žalost je koreografija enaka koreografiji. No ja, KAO koreografija. Stvar, ki jo delaš na vajah, da mulce navadiš gibanja v prostoru / plazenja / skokov NI KOREOGRAFIJA. Sem staromodna vem, ampak na žalost rada razumem, kaj gledam. Tripam na koreografije z dramaturškim lokom. Ne pa da mulc pojma nima kaj pleše. Nekaj izraža, ker vendar pleše sodobno tehniko in mora bit patetičen in trpet. In ubijala bi za humor. Ki ga ni. Ker je mladež en sam velik emo. Sigh.

In potem te ena od točk preseneti. Rečeš si, končno, ena dobro šolska skupina (ki so ponavadi, senza offesa, totalno LAME - za njih je Claydermann ponavadi višek rafiniranosti). Žal je skupina brezvesten plagiator. Fuj.

...

Skop, skopejši, najskopejši

Konkurenčni blog me je prehitel, zato mi preostane samo še link

Čisto

Najbrž najlepša plesna predstava, ki sem jo kdaj videla. Old skool ekspresionizem iz časov, ko je bila baletna frizura rigorozno figa, ko je bila šminka rdeča. Črno-belo, črno-rdeče. Široka krila. Ženski in moški torzo, iz katerega vre življenje. Čiste in stroge linije, v katerih ni prostora za patetiko, je pa dovolj prostora za emocije.

Martha Graham Dance Company v tržaškem Il Rossetti.


Predstavljene so bile štiri klasične koreografije Marthe Graham.

• Errand Into The Maze
• Diversion Of Angels
• Embattled Garden
• Sketches from "Chronicle"

Prvi plesalec je Slovenec. Tadej Brdnik. Ha.

Čista estetika. Končno, po tednih hranjenja s picami iz kartonskih škatel.

Tango

"Tango je bil rojen na ulicah in jaz ga želim prenesti nazaj na ulice našega otroštva, naših sanj, naših src in želja. Zgodba o nas, ki nosimo tango v sebi… "

Edward Clug

(Ponovitev na TV Slovenija - niso vse ponovitve za nič)

Sen kresne noči

Ne vem kdo je večji genij. Shakespeare ali Roza.

Izvedba Mladinskega gledališča je fantastična.

Najstnik uživa v faličnih scenah, ko poleg njega sedi mama. Mama uživa v faličnih scenah, ko poleg nje sedi najstnik. Janezu Škofu oskarja, Rozi zvezdo na alejo slavnih, Mladinskemu gledališču dodatna sredstva.


Jaz bom zit. Mal maute gor, alpa en cegu na glavo.

Klik.