Showing posts with label Šport in špas. Show all posts
Showing posts with label Šport in špas. Show all posts

Tuesday, 16 September 2008

Indijansko poletje all' italiana

Za svoj veliki kambek na blogersko sceno (lepo prosim, dobila sem 4, mogoče celo 5 pozivov, naj ne bom taka lenoba in spet kaj napišem) sem si izbrala jako pomembno temo, ki vpliva na življenjsko kakovost vseh prisotnih (torej mene).

Kot ste mogoče opazili je zunaj minus trideset in ena sama sivina. In vsi obrazi v LJ se gibljejo med toni sive, bele in bež. Indijansko poletje nam ni bilo naklonjeno. Sami pa si ga ne znamo ustvariti. Razlog?

Če zabavne prireditve pri nas vodijo neki emoti (ja uganili ste, I don't lajk Lado) ali intelektualci, ki morajo nujno imeti neko vlogo (a lahko poveš kdo pride naslednji na oder, ne da bi pokazal vse svoje znanje, ki si ga nabral na AGRFT-ju ali kar tako samoučno - spet ste uganili, niti Jure Ivanušič in Godler me ne navdušujeta), italijanski izbor za mis vodi ta krasen človek

Carlo Conti


Resno. Zahvaljujoč njemu in ostalim 50 miljonom fanom solarija, v Italiji sonce nikoli ne zaide. Seveda imajo hudičevo dober zgled. Italijanski predsednik parlamenta Gianfranco Fini je na tem, da spremeni raso.

Saturday, 12 April 2008

Ena medicinska

Deppy pravi:
dala kri
preživela
zdej imam 5 kvadratnih cm hematoma

Rok B pravi:
wow
pridna
vse za višje dobro

Deppy pravi:
pravnikov ni blo, razen predsednik našega štud. sveta, ki je pršu samo se slikat in na panin

Rok B pravi:
KOMENTAR O PREDSEDNIKU ŠTUDENSKETGA SVETA PF LJ - CENZURA

Deppy pravi:
una zdravnica je neki jamrala da bom gvišno se sesedla
ma pol ku sm pojela panin, jogurt, brioš, japko, kavo in sok sm bla ko nova

Rok B pravi:
uf, to je pa bil obrok
samo, zakaj pa toliko komplicirajo? saj niste ravno anoreksicne (mišljeni sva M., pobudnica akcije Pejmo dat kri, in jaz; tako draga M., da ne boš jamrala, da te nikoli ne omenim da tem super branem blogu)

Deppy pravi:
ma sm se prpravla, puder rešuje, jz sm si ga dala dosti

Rok B pravi:
hehe

Deppy pravi:
ja ker 1x so me že zavrnli
ker nism nč jedla uno jutro in je bil nizk prtisk
sam imam zmeri nizkega, in ne padam skp kr tku vsak dan za malo popestritve
sam una panična zdravnica me ni vzela
sm se počutla zelo nekoristno, sam snedvič sm vseeno pojedla

Rok B pravi:
vsaj zastonj si jela

Deppy pravi:
zdej sm pa jedla in se napudrala in nism pala skp
medtem ko se je enmu 80kilskemu tipu zravn mene zavrtelo
in še na faks sm pršla z unim rumenim trakom
in vsi: nee kaj je s tabo
in jz: ma, sm dala kri
in vsi: UUUUUU
dobr dan je bil tisto

Rok B pravi:
napiši kaj na blog

Deppy pravi:
bom ja
morda bom kr kopipejstala od tle
če doloviš

Rok B pravi:
torej si si malo napumpala ego na racun dobrodelnosti. lepo.

Deppy pravi:
ja, v resnici sm dobrodelna samo zato, ker se pol JZ bolše počutm

Rok B pravi:
ma ja, ti kar

Deppy pravi:
ali kot bi reku Hobbes: v osnovi smo vsi slabi

Rok B pravi:
saj to je vecina ljudi

Deppy pravi:
ja sej se počutš dobro, samo pomoje bi blo isto dobro če bi šla direkt domov
sam za vsak slučaj sm se šla pokazat na faks

Rok B pravi:
uf

Deppy pravi:
nč, jz bom to kopipejstala na blog, ker se mi zdi odličen sestavek

Rok B pravi:
kar daj

Tako. To je odličen sestavek o krvodajalski akciji (ŠOU je from time to time korsiten), ki sem se jo udeležila na pobudo M (no, še enkrat si omenjena na tem supar branem blogu, a zdaj je ok?). Hobbes se je na msn pogovoru znašel, ker smo o njem debatirali ob neki jako kunštni priliki in me je nekdo obsodil, da delam dobra dela iz egoističnih vzgibov. Grrr.

Hvala Roku B za dovoljenje za postanje, sicer pa je itak 90% besedila mojega (včasih se zavem, da sem ena navadna dosadna važička, recimo zdaj, ko gledam količninsko razmerje najinega besedila).

In doživela sem zmago nad institucionalno mašinerijo Zavoda za tranfuzijo. 120/75 pritiska. Prehlad. Cincanje zdravnice. Pa vseeno ne duha ne sluha o skuppadanju.

Sunday, 23 March 2008

Sodni dan?

Ne, samo velika noč. Ker sem včeraj zvečer zamudila vstajensko mašo v domači cerkvici sem se morala peljat na tisti del Krasa, kjer od kraške klime ostane samo burja (in nič miline). Med mašo je grmelo, moj brat (rojen meteorolog) je rekel, da bo med mašo snežilo. Očitno bo zamenjal Pečenkota, ker sem domov vozila po 5 cm snega (prvič v življenju, lepo prosim). Pri nas doma je samo rosilo. Al Gore nas bo ubil, ker smo sfuzlali mikroklimo.

Še ena velikonočna (iz bere Izzardovih best of)

"Remember kids, Jesus died for your sins."
"Yeah, it's great."
"No it's bad."
"Oh yes, it's bad. Whatever, just keep giving me this eggs."

Tuesday, 5 February 2008

Mardi gras=Fat Tuesday=Martedì grasso=Mastni torek

Kljub temu, da konstantno jamram, da za pusta z mano ni nič, in da me daje ena grozno nobel poduhovljenost, sem danes nič kaj nobel skakljala po odru. Plesna skupina Mehki čevlji in Glasbena šola Sežana sta z družnimi močmi pripravili nič kaj moreče in še manj poduhovljeno pustovanje za OŠ Sežana (mislim, da so nas oni gledali, ne bi vedela, tudi oni so bili zamaskirani od nog do glave).

Prvič po dolgem času sem bila ošemljena v vse in nič hkrati (zlate napihnjene hlače za kralja iz Trnjulčice, zajčja ušesa, kučma, gumijasti škornji, maska pa v sem lastnica bordela stilu). Đizs, zdaj se počutim malo ridikjuls.

Zdaj sem crknjena, ker je bilo v zaodrju 100 ljudi hkrati. In ker se prezgodaj vstala (6.30), oziroma šla prepozno spat (2.30 - ups, gledala italijanskega bratca, Friendse, zraven speglala dva stroja in potem še brala eno super zamorjeno in bolno knjigo iz zbirke radostnih finskih).

Nič, grem na krof. Jutri pa post.

Fun fact: krofi v naši trgovini so 2x večji in pol cenejši od tistih, ki sem jih videla v Trstu. Haha. Zahod kar naj bo zahodno.

Saturday, 2 February 2008

Voglio sapere perché

Za pusta vedno tako nanese, da sem ke nekam zamišljena/depresivna/poduhovljena/depresivna, skratka od pustnega vzdušja vedno pristanem le na krofih. Letos je enako, pravzaprav je letos grozno.

Ni važno zakaj.

Važno je, da me je moja ljuba mati rešila, me spokala v avto in peljala v Trst na nadvse barvito in optimistično razstavo. Ettore Sottsass, arhitekt in designer, znan po oblikovanju tipkalnih strojev in raznih nepraktičnih, ampak totalno wanna-have kosih pohištva. Razstava v Pescherii, z naslovom Voglio sapere perché, za 6€ po pravici povedano ne ponuja ne vem česa. V razstavnem prostoru je postavljenih par hišk, v vsaki je predstavljena ena od njegovih dejavnosti (nakit, keramika, fotografije...) Malo švoh je predstavitev njegovega industrijskega dizajna. Ni bilo Valentine, šmrc, zato jo popam sem.


Point Valentine, Olivetti, je v tem, da je prenosen tipkalni stroj. Nekdo (se mi zdi, da v Delovem Kultu... aaa... pojma nimam koga citiram) je zapisal, da je Sottsassu z Valentino uspelo, kar danes uspeva iPodu: oba krajšata večere osamljenim pesnikom, ki jih ti preživljajo na vikendih ob mrzlih peščenih obalah nekje na vetrovnem severu.

Razstava je bila edina v Italiji, ki je počastila njegovih 90 let. Med potekom razstave, 31. decembra, je umrl.

“Every color has a history. Red is the color of the Communist flag, the color that makes a surgeon move faster and the color of passion.”
E. Sottsass

Thursday, 29 November 2007

Aja, to sem pozabila

Aja, ta zadeva iz Milana je resnično zakon.

Ko smo se s tramvajem totalno scuzani in naveličani vračali iz San Sira nazaj v center, je tramvaj naletel na ogromnega mercedesa, parkiranega čez tračnice. Voznik tramvaja, južnjak, kakopak, je totalno ponorel, vse none pa so se prelevile v strastne borke za pravice javnega prometa. Končno se je iz paketarske (kakšne pa, saj smo vendar v Milanu) trgovine primajal nek parvenij, plačal dobil 2000€ multe, none za mano pa so s transparenti in trombami kričale: "Premalo je dobil, prasec!"

Že tako smo izgubili 10 min, komaj štartamo in bum, v nas prileti en cocco di mamma, ki je hotel izsiliti prednost tramvaja. Kreten. Južnjaški šofer ga je nahrulil, uporabljajoč besede: "Prva stvar, ki te jo naučijo avtošoli je, da ima tramvaj vedno prav."

Tuesday, 27 November 2007

T-shirt

Predstavljajte si, da ta tip

nosi to majico.

Sunday, 30 September 2007

STRIPI(ali ko nimaš časa se lotiti&končati česa pametnega[čakaš vlak&=prezgodaj za iti iz flata&premalo cajta za opucat kuhno]&rabiš klikabilno stran)

Včasih sem redno sledila sveti trojici (zadnje čase me puščajo precej hladno)


Moji potencialni bodoči viri obsedenosti








Friday, 28 September 2007

5000

Prelomen trenutek v življenju vsakega fana.

Beautiful na Canale5 s svojo 5000. puntato. To je cela era. Vmes so se zredili, osiveli (nekateri celo menjali).

Nadaljujem spisek iz posta Zakaj bi morala opustiti gledanje Beautifula.
  • njihove hajli profešonal modne revije pokažejo 4 modele (ni važno, itak jim prisostvujejo VEDNO ISTI NOVINARJI)
  • kljub temu, da so blazno bogati in slavni, ne poznajo drugih ljudi razen sebe (kar vodi v kvazi-incestne situacije)
  • iz celotnega casta se le štirje igralci niso menjali
Evolucija: Bridget Forrester


Evolucija: Rick Forrester
  • če mora iti kdo od igralcev na plastično operacijo/rehab kliniko/porodniški dopust/vstavi poljubno ga začasno ubijejo v prometni nesreči/pošljejo na študij v tujino (ne vrača se niti za praznike, ohceti, krste itn)/osebo ženskega spola ugrabi sultan in jo ima do njenega pobega zaprto v haremu/pošljejo na delo v fiktivno franšizo v Pariz
  • sumim, da imata Štefka in Brooke v hiši iste štenge (si jih sposojata ena od druge)
Nikar tako živahno, jubilejne puntate niso proslavili s povečano hitrostjo dogajanja, danes se je zgodilo še manj kot ponavadi. Če se ponavadi ne zgodi praktično nič, se danes dejansko ni nič zgodilo.

Ja, sram me je, ker to gledam. Ampak moram nadaljevati družinsko tradicijo (sem že tretja generacija). V enih familijah zbirajo diplome z medicine, mi zbiramo žajfnce.

Sunday, 23 September 2007

Got milk?

Včeraj, medtem ko sem čez ploščad (ultimate place za snemanje edgy spotov in reklam) pred Cankarjevim domom (na poti iz CTKja da dnevno dozo cukra/kave v Maxija) me je ustavila gospodična in me vprašala, če bi bila statist, ker snemajo reklamo za Ljubljanske mlekarne.

Gotovo jo je očaral moj oldtajmerski gnil zelen reklc, ki paše na njihove embalaže (zelene). Čudi me, da ni opazila podočnjakov, mastnih las, mozoljev, razširjenih por, lično zamašenih z umazainjo (a.k.a. ogrci) itn.

Ali so bili res dišperati, ali pa sploh ne zgledam tako slabo. (Nagibam se k prvi možnosti.)

Seveda sem zavrnila.

In če pomislim, da bi lahko bila next Britney Spears.

Wednesday, 15 August 2007

Šport? Ja, hvala.

Samo če se z njim ukvarjajo drugi.

Ženska mladinska rokometna reprezentanca (vem, grozna spletna stran) se mudi (ta glagol zveni zelo v slogu športnih novinarjev na TV Slo) v Turčiji na Evropskem prvenstvu (nekoliko manj grozna spletna stran).

Pravzaprav bi mi bilo vseeno (priznam, pri športu moja domoljubnost propade), če zdaj v Turčiji ne bi bilo moje prijateljice, Mire M. Reva je stalno razbita, zaradi tekem se je odpovedala maturanstkemu plesu in mnogim sobotnim žurkam. Sočustvujem in podpiram tako aktivno mladež. Kar pomeni, da stojim na tribuni in kričim. Da bi se pridružila mi še na misel ne pade, moja fobija pred žogami je bila izzvana, ko smo igrali med dvema ognjema v osnovni šoli. In če se takrat ni pozdravila, se v starih letih nikakor ne bo.

Vem koliko tekem so zmagale in za koliko, ampak pojma nimam kaj to pomeni, ker ni nikjer tistih ličnih shem. Pravzaprav sheme so, ampak jih noben Kristus na Rokometni zvezi ne izpolnjuje. Tsk, tsk, tsk.

Da si ustvarim iluzijo športiranja grem gledat Proti toku (Swimming upstream). Igra tisti dohtar iz Housa, ki ima tako blazno dober britiš eksent.

Sunday, 12 August 2007

eeee............................ Kaj?

Najprej opozorilo za Krtka, za katerega vem, da se je namesto za ogled zadnje epizode Sopranovih odločil za moker Praznik terana in pršuta. Tsk, tsk, tsk. Sestra te je zašpecala. Ne beri naprej, ker bom zlobno izdala konec. Podobno svetujem ostalim KAO fanom, ki so namesto, da bi pred tevejem grizli nohte in molili za Tonyja, klekjlali, šli na tečaj aromaterapije, belili kopalnico itn.

Sopranovih ne gledam zaradi štorije, ampak zaradi postranskih neumnosti. Recimo garderoba gangsterjev, Paulijeva prišeska in vraževernost, Carmelin glas in njeni nohti, razvajena in zavaljena mularija. In Tonyjevo dihanje. Vzdušje so zadeli v polno. Zato bi mi moralo biti v principu vseeno ali Tony konča v jarku ali mu spet uspe. Pa mi ni.

Z mamo, ki jo je spanec skoraj premagal, sva na poltronah ugibali, ali bodo Tonyja zrešetali, ali se bo skesal, doživel katarzo, Carmela pa bo njegova Sonja, ko se bo podal na težko ozdravljenja. Hm, po 1 uri buljenja in dejstvu, da sem se odpovedala vzdrževanju socialnih stikov na vaški fešti, ki se je vršila par deset mestrov od vhodnih vrat, POJMA NIMAM KAJ SE JE ZGODILO. Fani Twin peaks so najbrž že dali podobno travmatično izkušnjo skozi. Zadnja scena je, ko Tony, Carmela in A.J. v eni oštariji čakajo Meadow, ki rabi pol ure za bočno parkiranje (ok, do tukaj mi je vse jasno, sploh to s parkiranjem se mi zdi precej realistično in življenjsko). Okoli njih je polno nekih sumljivih tipov, ki "samo pijejo kafe in le slučaj je, da se zadnje petnajst minut motajo okrog Tonyja". Huh, Meadow v enem 28em poskusu uspe zaparkirat nek ogromen avto (mama, totalno živčna, ker je hotela čimprej spat, je vmes kričala: "Dej mula. dej boš že enkrat parkirala, al kaj?"). Meadow uleti v oštarijo in PUF, tema. Potem tema traja par sekund, dovolj da se vprašaš.... eeeeeeeeee, KAJ?

In potem je odjavna špica. Tudi odjavna špica je v tišini.

In potem greš v Vikend pogledat, če je danes res zadnja epizoda.

In potem udariš po televiziji, ker sumiš da ne dela zvok.

In potem 15 minut sediš na poltorni v tišini, dokler mama ne vpraša: "Ma si zastopla ti?"

Največji problem pri vsej stvari je, da ne vem izida stave, ki sva jo sklenila s stricem. On je rekel, da ga bodo skenslali, jaz sem rekla, da bo s Tonyjem vse ok. V igri je porcija pršuta. Dilema, huda dilema.

V principu sem fan simbolike in podobnih kriptiranih sporočil, ampak safr je, da pojma nimaš kako je šla končat najboljša nadaljevanka ever. In še večji safr je, da ne vemo čigavih je 10 dek pršuta. In največji safr je, da se meni zdi, da Tonyja ni več in tega ne smem zagovarjat, ker sicer zgubim pršut. Šmrc.

Sunday, 25 February 2007

Kranjska Gora 2007

Ponedeljek

Odrinili smo pozno, ker je bilo treba Mehke čevlje prijaviti na nek razpis, razpisa ni bilo, mail je vztrajno sabotiral moje poskuse pošiljanja, printer je zapackal kar se zapackati da

Prilezli do Kranjske Gore

Izgubili ključe

Razšraufali avto, premetali klet, obrnili hladilnik na glavo

Mama in Marjana doživeli živčni zlom

Našli ključe (bili v žepu Martinovih hlač, hlače je imel Martin na sebi)

Mama in Marjana se zrelaksirata ob prvi epizodi Prevzetnosti in pristranosti (mama se zrelaksira do te mere, da zaspi preden na sceno sploh stopi Darcy)

Torek

Napade nas slaba vest, ker smo prejšnji dan samo poležavali, zato se podamo na sprehodek na Krnico. Krnica se izkaže za 1h 40 min hoda daleč od odcepa iz glavne ceste (in ne 40 min, kot smo prebrali – vprašanje, če bi se za pohod odločili, če bi prebrali prav). Po 45 minutah hoje smo bentili, da hodimo 5 min preveč, kot nam je bilo obljubljeno, po 1h hoje smo načrtovali kampiranje sredi gozda, po uri 10 min smo pošiljali dimne signale reševalcem. Do koče smo prilezli zaradi mojega optimizma (Efigenija style). Ričet je poplačal naš trud.

Namesto fizične aktivnosti sva z mamo zvečer izbrali 4 epizode Prevzetnosti in pristranosti.

Sreda

Poskus učenja ekonomije.

Pohod do Koče pri Tromeji z Ano, Jelko in Bobijem. Bobi a.k.a. Wunderhund ima od takrat hud muskel fiber (priznam, da ni edini). Še en ričet, v katerem je plavalo meso, zaradi česar nas daje slaba vest (prekršili smo pepelnico).

Zaradi slabe vesti sva z Martinom zvečer šla na nočno smuko. Ob 19.15 je bil sneg razrit (fucking global warming), ob 20.00 sva šla na polurno pavzo (kranjska klobasa pri Snežaku, edinem decentnem old skool snežnem baru – Atomik Harmonik za glasbeno podlago). Namesto na Dolenčevem rutu sva večino časa preživela na Kekcu, ob Angležih in Italijanih.

Če ste mislili, da so Italijani najhujše, kar se ti lahko zgodi na smučišču je to le, ker še niste imeli bližnjega srečanja s samozavestnimi Angleži, ki imajo po 3 urah inštrukcij fiksno idejo, da so najmanj tako dobri kot Stenmark.

Za tolažbo zadnji del Prevzetnosti in pristranosti. Jaz pa še 4 epizode One Tree Hilla.

Četrtek

Dan za nešport. Kosilo z Ano in Jelko (Bobi omagan leži pod mizo). Pir z Angleži (Anin bratranec Aleš, Alesh??? In njegovi »what's-this-place-again?« kolegi).

Po treh pivih se prileže Hitchcockov Psycho. Po treh pivih Psycho tudi ni grozljiv. Pravzaprav je skoraj zabaven.

Petek

Imamo sindrom nedelje zvečer. Panika, da nismo naredili nič od planiranega (ekonomija, rimsko pravo, seminarska za zgodovino). Zato v treh urah z mamo postaviva Postajo Gongolo za letošnje Plesne utrinke (na štirih kvadratnih metrih). V sosednji sobi Martin dudla svojo igro.

Zvečer pohane piške pri Žerjavu v Ratečah. Hamanjama, holesterol.

Ker nam mast ovira sive celice zvečer zmoremo le še Johnnyja Englisha.

Sobota

Domov. Kosilo pri teti Sonji. Popoldne rezala trte in odpakirala 20 potovalk.

Tuesday, 13 February 2007

Športno udejstvovanje

Juhej.

Badminton.

Pobiram stave koliko časa bom zdržala.