Spomladanska check list

1. Zamenjala črn plašč za travnato zeleno jakno - KLUKCA
2. Pričakovanje prehladov zaradi prezgodnje menjave črnega plašča s travnato zeleno jakno - KLUKCA
3. Opazila osebe v kratkih rokavih - KLUKCA
4. Povečanje števila Ljubljančanov s face-sized očali v barčkih - KLUKCA
5. Povečanje števila annoying ozri-se-za-mano avtov tipa Smart cabrio - KLUKCA
6. Nakup pisanih štumfov (rumeni in roza) - KLUKCA
7. Nakup narcis v lončku - BOM V PONEDELJEK
8. Nakup butarc za cvetno nedeljo - GREM LIHKAR NA TRŽNICO
9. Šetanje - KLUKCA
10. Lenoba, pardon, spomladanska utrujenost - VELIKA KLUKCA

Špricam francoščino.

Stjupid

Ah, kako neumno se počutim danes. Totalno sem zablokirana. Zgodil se mi je tisti grozen občutek, ko te vsi obsuvajo z nemogočimi argumenti, in tvoja glava enostavno ni sposobna sproducirati ničesar. Blank. Bom pa važička in bom rekla da je blank povezan s prvo knjigo Platonove Države. In da to lahko dodam v ropotarnico skoraj-dosežkov (še vedno se hvalim, da sem v drugi gimnaziji prebrala Combray, ki je prvi del Swannovega sveta, ki je prvi roman od sedmih iz Proustovega ciklusa V iskanju izgubljenega časa - mislim, da sem na dobri poti da končam cel cikel).

Morda pri blankih pomaga dejstvo, da bolj malo spim, se švoh hranim in zanemarjam svoje hobije.

In še kosilo pri Budi ni bilo vredno tega pompa, ki se pojavlja v obliki pogovorov: "Ej tam je en nov poštelan plejs," in "Ej, tist nov plejs je na bone." Poštelan že, hrana pa, hm hm. Ne vem, težko imam odnos do nečesa, kar nima okusa.

Tako rada

bi napisala kaj nenavadno bistroumnega. Kaj ko imam probleme še z opisom na obrazknjiga in msnju.

Odločam se med tem, da bi se zvlekla v kuhno in si spackala eno super močno brozgo, ali ostala tukaj na postelji z mojim pretežno umirajočim hapejem in zaspala z njim v naročju. Kouter sem delila na pol (zelo sv. Jurij indeed). V noge me zebe, ne vem kje so štumfi. Grlo me boli, Angali so tam daaaaaleč na drugem koncu moje minuskulne izbice. Načrtovan učno-jedilni krožek je propadel, ko je po obilnem jedilnem delu kolegica zaspala na kavču (ona je berač iz zgodbe o sv. Juriju). Lahko bi jo recimo zbudila in zahtevala, da mi dela družbo. Jedilni krožek je danes obravnaval pašto z gamberi in smetano. Malo gamberov, dosti smetane. Dosti kalorij.

Če napišem spisek stvari, ki jih moram še opraviti pred spanjem se mi bo zmešalo. Igram se z mislijo, da si ne bi spucala čevljev. In da bi šla jutri na faks v trenerki. Plišasti.

Dovolj bodi teh vražjih blodenj. Kava!

Kako se ne učiti

1. Ne ostati v Ljubljani in priti domov s pretvezo, da je doma lepše vreme/boljši zrak/boljši delovni pogoji/boljša svetloba nad pisalno mizo.

2. Izbrati vikend, v katerem se zbere širna žlahta iz takih in drugačnih politično ekonomskih razlogov in samo priprava kosila traja pet ur.

3. Izbrati vikend, ko je na televiziji mega program. Opcija je tudi izbira takega duševnega stanja, ko se ti vsaka neumnost zdi mega program.

4. Izbrati situacijo, ko v Ljubljani zaradi okvare nimaš laptopa, doma pa te čaka dobra stara škatla.

5. Uspešno se upirati ukazom matere in izkoristiti tehniko fingiranja (na mizo vreči knjigo in kemike, nametati malo papirja, nekoliko umazati mizo...)

6. Izbrati snov, ki bi lahko bila fantastična, ampak je en sam douhcajt.

7. Učiti se v sobi, meter od postelje, knjižne police in podobnih mamljivih predmetov.

8. Izbrati vikend, v katerem familja opravlja razne zapletene operacije in te slaba vest ter ljubezen, ki jo čutiš do družinskih članov vleče, da v operaciji sodeluješ. Optimalne rezultate dosegamo, če obstaja visoka povezava med točkama 6 in 8.

Kriza

V stanovanju sem brez interneta, v javnih knjižnicah pa ne morem napisat mojega long poročila iz Milana. Kaj naj, kaj naj?

Plus, v Ljubljani odkrivajo nove dimenzije polarnega dneva (dan po novem traja 2 uri, od poldne do dveh, edini čas ko ni megle ali teme).

Internet dobimo šele drugi teden, ta vikend delam v osmici in doma ne bo nič iz mene, pisat blog v wordu in potem z USB ključi hodit okoli se mi ne zdi elegantna ideja. Aja, in sem omenila da je v LJ pasje zoprno? Včeraj sem morala kupit nov šal in nove rokavice zaradi problemov barvnega ujemanja. Kriza, res kriza.

Ne smem tolko jamrat. Včeraj v KMŠju je bilo kar luštno, ja ja. Še zdaj imam alkohol v kosteh, kljub snedenemu paketu Grancereale in super mastnemu kebabu. Ah ja.

STRIPI(ali ko nimaš časa se lotiti&končati česa pametnega[čakaš vlak&=prezgodaj za iti iz flata&premalo cajta za opucat kuhno]&rabiš klikabilno stran)

Včasih sem redno sledila sveti trojici (zadnje čase me puščajo precej hladno)


Moji potencialni bodoči viri obsedenosti

Inventiva

Prejšnji teden sem si kupila kopijo mojih Adidask (tactic low, zaljubljena v njih). Zdaj imam torej rjave in modre Z ZLATIMI ROŽICAMI GOR (zelo pravna fakulteta like). Stvar se mi je zdela vredna zgražanja, ampak ne zaskrbljujoča, dokler nisem naredila analize garderobe.

Danes sem si v H&M-ju kupila dve bluzi. Eno, identičnega kroja in podobnega vzorca (rožice kamor pogledaš) imam v omari.

Poleg tega sem prejšnji teden kupila dve enaki majici v Zari (pink in rumeno-siva izvedba).

Imam dvoje enakih H&M Divided hlač (rjava in karirasta siva varianta). DANES SEM SI OGLEDOVALA TRETJE. In skoraj bi kupila še kopijo plišaste trenirke, le da v melancan barvi. Še bliže sem bila nakupu dodatega šala (kopija rdečega, ki ga že imam).

H&M t-shirtov ne štejem več. Puloverjev niti.

So trenutki, ko se zavem, da je moje življenje ena sama rutina.

Morda se spet motim

ampak meni se prav tako ne zdi dobra ideja kombinirati Polar uro in manšetne gumbe. Ja, na isti roki!

Sestanki ali Produktivnost je out

Ne maram sestankov na katere se pride z namenom "si povedat vse" in se je potem bolj ali manj tiho, ker manjka shema po kateri bi se ravnali. Potem prideš domov in se spomniš 179 tem, ki so ostale nedotaknjene in 5939 brilijantnih argumentov, s katerimi bi spravil sogovorce na kolena.

Ampak point teh sestankov je, da vsi zgledajo blazno utrujeni. Podočnjaki obvezna oprema, zaželeno je pred ostalimi sestankovalci mešat razne lekadole. Kakorkoli, sedet 4 ure in se ne zmenit nič je svoje vrste maraton. Mati so mi pravili, da so se podobne finte šli v ranjki Jugoslaviji. Seje (česa že... svet, predsedstvo, eeee, nekaj podobnega) so trajale cele noči, tumbali so eno in isto (ne verjamem, da bi bil njihov poslovnik lahko za vzor kakšni normalni urejeni disciplinirani državi, recimo Nemcem). Danes sem dala skozi eno tako mini sejo, skoraj klanje. Še malo in bi začeli kuhat kave, halucinirat, snifat itn.

Ampak bili smo pridni, sedeli smo cele štiri ure.

Škoda da nismo mogli reči: pridni smo bili, vse smo se zmenli.

Cnoa 20

Spim pod koutrom z medvedki. Na moji peresnici se šopiri vesela kravica. Najrajši imam gnilo Simpson majico, povirbano od brata. Za sprostitev gledam risanke. Na desnem licu imam ogromen mozolj. Top modni dodatek zadnje dni je oškrbljen roza obroč za lase, ki sem ga (dokazljivo s fotografijami) nosila daljnega leta 1993. In nikoli, niti pod torturo, ne bom zatajila svoje ljubezni do Puja.



Ja, velika sem.

Tri, dva, ena...

Še uro sem najstnica, ob polnoči obrnem številke.

Upam, da me ne bo zagrabila podobna depresija, kot me je ob prelomni osemnajstici. Raje imam manj stresne rojstne dneve. Recimo 19. mi je bil všeč. Ne 20, niti 18. Tak fajn. Nihče se ne čuti dolžan imeti sentimentalnih govorov.

Grem uživat zadnje vzdihljaje official emo obdobja. Depresivna muzika, smiljenje samemu sebi, kregarije z mamo/bratom, nepojasnjeni napadi joka, čokolada.

+ slikca MYTiXu za osvežitev spomina, kako je biti najstnik (slavil je pred nekaj dnevi)
Šmrc, še malo in si bom morala spomin osveževati tudi sama.


Vir: Toothpaste for Dinner / Outline of Teenage Years

Ne maram

ljudi, ki se rokujejo z roko v žepu.

Zakaj blogiram

Post nima veze s famoznim uvodnikom Sabine Obolnar v Oni. Res mi dol visi kaj si misli ena shujšana in z moje strani nič kaj preveč oboževana kolumnistka.

Blogiram, ker imajo nekateri vrtove in svojo frustracijo sproščajo ob grmičkih domačih malin. Jaz imam rajši čiste nohte in neumnosti pišem sem. Pričakujem, da se bodo ljudje, ki jih moje mnenje o nič kaj pereči temi, ki očitno žuli le mene, samodejno odstranili z mojega vrtička. S tem ne mislim, da se morajo odstraniti. Ampak dokler sem gospodarica mojih malin, bom na svoji zemlji, pardon, blogu zagovarjala tezo, da svet ni popoln.

Amen.

Blažena sreča à la assasina/Deppy

Deppy pravi:
kaj zdej
Deppy pravi:
depresiraš kej al niti ne
assasina pravi:
(:
assasina pravi:
dns ne
assasina pravi:
sm učeri
Deppy pravi:
uu (sem paše bow)
assasina pravi:
ti?
Deppy pravi:
ma dns tud jst ne
Deppy pravi:
bom ju3

[kopipejst iz MSNja]

Izpitna fizionomija

1. Mozolji
2. Podočnjaki
3. Bledičnost
4. Razradežne oči (nikakor na sonce brez očal)
5. Telesna teža v porastu
6. Dlake, kamor pogledaš
7. Prekomerno potenje

NAŠE MALO MESTO - Tretji del: Vodič za vse nadebudne organizatorje slovenskih veselic

V petih točkah do popolne slovenske veselice.

Najprej teorija

1. Rabimo kmetijski produkt, po katerem bomo poimenovali našo veselico.

2. Horda apatičnih obiskovalcev.

3. Tradicija.

4. Alkohol.

5. Ključ do uspeha pa je alkoholizirani bloger, ki o tem poroča.

Poglejmo še prakso

1. V Sloveniji imamo kar nekaj praznikov posvečenih različnim produtkom oz. dejavnostim. Košnja, breskve, teran, pršut, krompir. Vse pride prav. Praznik govedine? Odlična ideja.

2. Point veselice je, da se zdolgočaseni pari v nepreglednih rekah valijo po prizorišču. Pogovor med zdolgočasenim parom je prepovedan, oz. vsaj nezaželen. To organizatorju ne bo povzročalo večjih težav, saj smo vendar Slovenci! Apatičnim obiskovalcem prodaš gnile štumfe.

3. Tradicijo povežemo s kmetijskim produktom oziroma pokrajino (regijo, whatever). Lokal patriotizem vedno vžge. Posebej prikladne so razne none in otroci, kakšen majhen pujsek in ooo, harmonika.

4. Pameten organizator bo izbral kmetijski produkt, ki je hkrati alkohol. Recimo teran, cviček, šnopec, slivovec. Vendar tudi drugi organizatorji z random produkti ne bodo imeli težav, ponavljam, smo vendar Slovenci!

5. Pijani bloger sem jaz. Moja lastna familja me je namreč napila z odličnim teranom, bolje rečeno terani. Mislila sem, da degustacija pomeni, da od vsakega poskusiš le eno kapljo, ne pa celega kozarca.

Pa smo ga preživeli. Še en Praznik terana in pršuta.

Srečali smo Katarino Kresal (saj bi dala link, pa nikakor ne najdem njene biografije na LDSovi strani), ki je v 10cm petah in v kostimu med hordo kmečkih običajnežev totalno izstopala in hkrati ljudi poskušala prepričati o obstoju njenega ogromnega socialnega čuta (ne vem, kam ga spravi, sama namreč tehta 34 kil skupaj s posteljo). Artur Štern je zastopal svoj slogan gola resnica in tekal okoli zgoraj brez. Najbolj siv in neopazen je bil Gaspari. Vseh pa je itak totalno zasenčila Natalija Nazionale.

Pazi! Frišno pobeljeno!

AAA, temu se reče berljiv blog.

In ne, v nasprotju z novo podobo mojega bloga, nisem se spreobrnila v minimalistko. Tudi ne mislim počistit ostalih kotičkov mojega življenja (recimo sobe). In nikoli, ampak res nikoli, ne bom nehala biti logoroik.

Rabim spremembo

Sita sem tega temnega bloga.

Lepim slikco, ki bo nekoč nostalgična in bo ob naslednjem postu na svetlem blogu zgledala fantastično.

Oda dežju

Ne, trenutno nisem depresivna. Tudi dež ne pada. Ok padal je zjutraj. Ampak dež včasih res paše. In ne nameravam moriti z raznimi feng shui / jingjang / zen neumnostmi o očiščevalni moči vode. Poletne nevihte so zakon. Ker te prisilijo, da ceniš domek, familijo, suho brisačo in fen (ne napeljujem, da med bliskanjem vklopite fen - po možnosti medtem, ko je v banji še voda - DON'T TRY THIS AT HOME).

Že nekaj dni kot obsedena na repeat poslušam komad od Travisov - Why does it always rain on me? Bolj kot komad, ki je tipično angleško luzersko bledo melanholičen, me je pritegnila štorija za komadom. Ubogi Angleži (pardon, Škoti so) so z vsem svojim luzeraštvom, bledostjo in melanholijo s sabo na turnejo očitno vzeli še en deževni oblakec. V Izrael. Matematično nemogoče je, da te v Izraelu ulovi dež. Njih je. Najbrž bi mene tudi.

I can't sleep tonight
Everybody saying everything's alright
Still I can't close my eyes
I'm seeing a tunnel at the end of all these lights
Sunny days
Where have you gone?
I get the strangest feeling when you belong.
Why does it always rain on me?
Is it because I lied when I was seventeen?
Why does it always rain on me?
Even when the sun is shining
I can't avoid the lightning
I can't stand myself
I'm being held up by invisible men
Still life on a shelf when
I got my mind on something else
Sunny days
Where have you gone?
I get the strangest feeling you belong.
Why does it always rain on me?
Is it because I lied when I was seventeen?
Why does it always rain on me?
Even when the sun is shining
I can't avoid the lightning
Oh, where did the blue skies go?
And why is it raining so?
It's so cold
I can't sleep tonight
Everybody saying everything's alright
Still I can't close my eyes
I'm seeing a tunnel at the end of all these lights
Sunny days
Where have you gone?
I get the strangest feeling when you belong.
Why does it always rain on me?
Is it because I lied when I was seventeen?
Why does it always rain on me?
Even when the sun is shining
I can't avoid the lightning
Oh, where did the blue skies go?
And why is it raining so?
It's so cold
Why does it always rain on me?
Why does it always rain...

Dež je kul, ali kot bi rekel Christopher iz knjige Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa avtorja Marka Haddona:

Meni je všeč, kadar močno dežuje. Sliši se kot beli šum, ki prihaja od vsepovsod, in je podoben tišini, samo da ni prazna.

NAŠE MALO MESTO - Drugi del: Knjižnica

Zaradi bližajočega se plazu izpitov, večino poletnih dni zagonim v sežanski knjižnici. Knjižnice naj bi bile posvečeni prostori, kjer lahko v miru srebaš svojo kavo (če bi se najdu Kristus, ki bi v Sežani prodajal take away coffee, ali vsaj postavil avtomat za kavo na hodnik kinjižnice), medtem ko bereš dnevno dozo novic. Prostor, kjer na foteljčku bereš Jadrana Krta, medtem ko žuliš svoj panin. Prostor, kjer 3 ure zbiraš primerne knjige. Prostor s poduhovljeno študijsko sobo in par računalniki, na katerih folk prebere maile.

Sežanska knjižnica je vse prej kot to.

Avtomata za kavo seveda ni, zato s pridom izkoriščam le vodomat (2 litra na dan, ha). Čitalnica za časopise je obrnjena na Vidmašče, kjer si je nekdo omislil pave /purane ali neko drugo tulečo pernato stvar. Enako je s študijsko sobo, ki je bila nazadnje prezračena leta 1973, zdaj pa zaudarja po skladišču starih cajtengov in Primorskih srečanj (mimogrede, kaj za boga so Primorska srečanja???). Pika na i so Kosovelove knjige pod vitrinami (ja, knjige pod vitrine in pod ključ! popularizacija branja na višku). Če imaš srečo se v študijsko sobo nabijeta dva nadebudneža, ki imata pred sabo borno skriptico, dolgo 29 strani (razmak med vrsticami je seveda 1.5) in vzdihujeta. Prime me, da bi jima mojo Ekonomijo (600 strani, trda vezava) vrgla v glavo. Škripajoči in prenizki stoli so bili kaplja čez rob, ki je mene in mojo študijsko gradivo prenesla na mladinski oddelek.

Če potegnem ven moj panin in se namestim na kavč, me mimoidoči obiskovalci gledajo kot opico v živalskem vrtu. Če bi na kavču rada prebrala cajteng me zmoti rdeč listek na vratih čitalnice, naj se časopisov ne nosi iz prostora. Grrrr. Torej naj kavč iz mladinskega oddelka zvlečem v čitalnico?

Potem so tukaj mulci (in par moških srednjih let), ki visijo na internetu 6 ur na dan (top strani: pornografija in biografije Deep Purplov), zvečer pridejo s cedejko in si napečejo gor, kar so tekom dneva za male pare sneli z neta. Po faktorju težaštva jim tesno za petami sledijo 13letnice, ki pridejo prečekirat vse nove albume na obala.net. Ponavadi so pogrupirane po skupinicah 3-4, od katerih je ena liderca, drugi dve gledata kar hoče ona. Cviljenje je nepopisno (raje imam purane). Občasno se najde par mladeničev, ki primerja polifonične melodije na mobitelih.

Nesporni zmagovalec je čistilka. Medtem ko briše prah (74ič ta teden, umazanih oken se pa ne dotakne - čaka naslednji dež) si prepeva. Potem malo poškili v moje zapiske o lokalni samoupravi v Veliki Britaniji. Če na oddelku ni knjižničarke, celo svetuje obiskovalcem.

Ne vem, kaj je bolj grozno. Stara knjižnica se je stiskala na treh kvadratnih metrih. Nova ima ogabno svetlo roza fasado z nekimi kao modernističnimi napisi. Stvar izpade kot šiptarska sladoledarna, ki jo je nekdo preuredil v avto salon.

In potem, ko se po osmih urah študija odpravim domov in grem mimo pulta slišim večno vprašanje: "Maste kej LAHKOTNEGA za na morje?" Na morju je mir in pogoji za branje Dostojevskega so optimalni. Dokler je ljudem bolj pri srcu Konsalik, bo sežanska knjižnica pač taka kot je.

Danes se učim doma.