Tereveudeksi

je edina beseda, ki jo znam do finsko (ne vem, kako se napiše, vem le, da se ne napiše tako). Pomeni na zdravje, ne vem pa kateri na zdravje (tisti pivski ali tisti medicinski). Ko bom velika in bom našparala več kot samo za vlak do Ljubljane, bom šla tja, potovat, za par tednov. O ja. Kar se pa ne bo zgodilo v naslednjih letih, ker se na faksu vsakih nekaj tednov zmislijo izdati nov praktikum, knjigo, priročnik, ki ima povrhu vsega še lične trdne platnice in je tiskan na super kvalitetnem papirju. Posledica: visoki stroški, obubožan študent in adijo Finska.

No, zaenkrat obsedenost s to super zamorjeno (brrr, 20 ur teme na dan) ali hiperevforično (3 ure teme in overload lososa z majonezo te malo zrola, preverjeno) deželo krotim z bukvami. Doma imam vse, kar od Paasalinne je izšlo pri Žepnicah (za druge knjige nimam €, glej odstavek zgoraj). Tako ali drugače sem prebrala vsa njegova dela, ki so bila prevedena v slovenščino. Gozd obešenih lisic celo na Finskem (ker ponoči nisem mogla spat, ah ta evforija). Ja, bila sem tam (žal samo 4 dni, sigh). Hvala EU in njenim projektom pošljimo mladino malo naokrog, da ne bodo vsi samo jamrali, da ta Bruselj ni vreden niti pljunca. Ne bi živela tam, a-a, ampak nekaj noro nenormalnega je na ljudeh. Čuden svet.

Kakorkoli že, pred par dnevi sem prebrala novo super depresivno in malo sick knjigo Srečni ljudje (Onnellisia ihmisiä - a niso lušni ti umlauti all over the place?), finske avtorice Päivi Alasalmi. Bere se kot kriminalka, čeprav je drama o osamljenih ljudeh in tesnobi. Skratka, psiho.

In jaz berem preveč leposlovja in premalo Kriminalistike.

Pa srečen 8. februar.

PS: Uspelo mi je rešiti uganko s tereveudeksijem.