Najprej smo se smejali na vlaku. Potem smo se učili. Potem smo gledali Sharka in se zapsihirali. Potem smo šli na sprehod, slišali sovo, srečali Marjana, spravili Marjana na urgenco. Potem skuhali metin čaj in se učili. Spali 4 ure. Zdaj se v knjižici nerviramo poleg tipa, ki se na ves glas smeje tihemu Utubu in osebi, ki igra šah sama s sabo.
Še dobro.
PS: Ne vem še, če sem navdušena nad spominskimi izbami Otona Župančiča v KOŽ-u.
No comments:
Post a Comment