PF, najbolj zlat faks na svetu

Saj ne da smo prisrčni ali kaj podobnega. Za moj okus na poslopju kroži malo preveč oseb z zlatimi modnimi dodatki. Predvsem ciljam na razne oblike čeveljcev, od supergic do magičnih škorenjcev, pa paskov in torbic. Tudi kakšna zlata bundica se prikrade mimo vratarja, z obvezno leopardjo podlogo.

Mimo vratarja, ki stalno jamra (ok, eden jamra, drugi je prijazen in nam je danes celo odprl okna v zadušljivem steklenjaku - menzi), da je prezaposlen. In da ne ve če bo ob tvojem prihodu še vedno v vratarnici, da bi ti izročil kufer, medtem ko se bo tebi mudilo na vlak. Mogoče bo imel urgenten opravek.

Potem si gre zlata bundica z leopardjo podlogo piliti nohte v najbolj neumno projektirano knjižnico ever. Mizica, ki meri 20 kvadratnih centimetrov ima še kar dobro osvetlitev. Miza, ki je ogromna ima nad sabo nek fascinanten dosežek oblikovanja. Luč v obliki visečega tobleroneja. Super, le da so žarnice postavljene na popolnoma napačno ploskev tobleroneja. Ni namreč v veliko pomoč, če neonke svetijo v zidove. Snop svetlope torej šiba vzporedno mimo tvoje skripte. Da o overloadu topotajočih kopit in cingljajočih zapestnic niti ne izgubljam besed.



Veceje imamo na čip. Do nedavnega je bila na čip tudi knjižnica, pa so jo odklenili (živela demokratizacija znanja!).

Hudiča, sem sem prišla pisat čisto luštne stvari in zdaj imam že 4 odstavke jamranja. Imamo zakon menzo, snedviči od Perota so hamanjama in včasih se najde kdo, ki na faksu ni izkjučno z motivi podiranja rekordov v naduosti, naštevanju uspehov iz regat in iskanju eliđibl bečelorja.

Včasih je na našem faksu relativno fajn. Prvič se je zgodilo, da je eden od profesorjev seznanjem z mojim imenom še pred izpitom. Nekatere profesorje, ki odzravljajo mojemu bolj ali manj vehementnemu kimanju in smehljanu, imam na sumu, da se jim dozdeva, da bi lahko bila njihova študentka.

Včasih se celo zgodi, da koga od njih iskreno zanima moje mnenje.

In včasih imamo fantastična predavanja zunanjih predavateljev (ta teden Katjuša Popovič, ki jo je docent predstavil kot gonilno silo Društva Ključ, ki se ukvarja s trgovino z ljudmi, pardon, problematiko trgovine z ljudmi).

In včasih imamo Pomladanski koncert. Zborček PFja mogoče ni še pripravljen za Scalo, ampak koreografija za Something stupid je bila neskončno prisrčna. Bivša knjižničarka je pa itak pravo odkritje.

In včasih nas obišče Superman.



Na faksu sem spoznala preveč zanimivih ljudi, da ga sedaj ne bi cenila.