Knjižnji molj rotor supro engaged

Včeraj sem bila nakurjena, res močno nakurjena, ker sem se zavedla, da zaradi ene stvari pozabljam na 1000 drugih, ki sem jih kdaj rada počela. In sem šla v KOŽ, na leposlovni oddelek. Ne, nisem iskala čitalnice, res sem iskala leposlovni oddelek.

Totalno brez idej, kaj naj berem, sem šla lepo do črke A. Tak sistem sem imela na mladinskem oddelku, ko sem bila še nadebudna mala bralka in sem knjige izbirala po lepoti platnic, vem, plehka sem. Ampak tak sistem se sploh ni izkazal za slabega, zato sem si izbrala dve lepi knjigi (ok, in obe meni malo poznani).

Niccolo Ammaniti: Ni me strah
Gledala sem že film, knjiga se bere kot film in je ena najboljših stvari, ki sem jih prebrala zadnje čase (kar ni težko, ker berem samo še časopisje v CTKju, par blogov, Kralje ulic in študijsko literaturo). Ampak resno, v postelji sem bila v pižamici ob polnoči, kar je zame nenormalno zgodaj. In sem na mah prebrala 200 strani. 200 strani. Waaa. Zaspala ob nenormalno pozni uri in uspela ne zamuditi na fax in narediti kvalitetne zapiske (ali pa le dajejo videz kvalitete, markerji znajo biti varljiva reč).

Morda mi je pasala zato, ker se dogaja poleti, na italijanskem jugu in mulci tekajo po ogromnih žitnih poljih. In je vroče. In jaz sem prezebla do kosti. Pa še format od Beletrine mi je zares všeč.

Druga knjiga me še čaka, zato ne bom tratila časa z njenim opisom, ker moram še

• naredit plan za ju3 (logistika, kufer, urniki)
  
• prečekirat kdaj gredo vlaki
• umit lase (sori, vsi speči cimri in spodnja soseda) // ne-nečimrnica v meni kriči: "Ne, pejdi spat!!!"
  
• spakirat kufer
• spat

Se pa bojim, da bom napadla drugo knjigo. Tega avtorja sem že brala in vedno me je zastrupil. Ne smem, ne smem.