Deppy pravi:
kaj zdej
Deppy pravi:
depresiraš kej al niti ne
assasina pravi:
(:
assasina pravi:
dns ne
assasina pravi:
sm učeri
Deppy pravi:
uu (sem paše bow)
assasina pravi:
ti?
Deppy pravi:
ma dns tud jst ne
Deppy pravi:
bom ju3
[kopipejst iz MSNja]
Tuesday, 14 August 2007
Monday, 13 August 2007
Izpitna fizionomija
1. Mozolji
2. Podočnjaki
3. Bledičnost
4. Razradežne oči (nikakor na sonce brez očal)
5. Telesna teža v porastu
6. Dlake, kamor pogledaš
7. Prekomerno potenje
2. Podočnjaki
3. Bledičnost
4. Razradežne oči (nikakor na sonce brez očal)
5. Telesna teža v porastu
6. Dlake, kamor pogledaš
7. Prekomerno potenje
NAŠE MALO MESTO - Tretji del: Vodič za vse nadebudne organizatorje slovenskih veselic
V petih točkah do popolne slovenske veselice.
Najprej teorija
1. Rabimo kmetijski produkt, po katerem bomo poimenovali našo veselico.
2. Horda apatičnih obiskovalcev.
3. Tradicija.
4. Alkohol.
5. Ključ do uspeha pa je alkoholizirani bloger, ki o tem poroča.
Poglejmo še prakso
1. V Sloveniji imamo kar nekaj praznikov posvečenih različnim produtkom oz. dejavnostim. Košnja, breskve, teran, pršut, krompir. Vse pride prav. Praznik govedine? Odlična ideja.
2. Point veselice je, da se zdolgočaseni pari v nepreglednih rekah valijo po prizorišču. Pogovor med zdolgočasenim parom je prepovedan, oz. vsaj nezaželen. To organizatorju ne bo povzročalo večjih težav, saj smo vendar Slovenci! Apatičnim obiskovalcem prodaš gnile štumfe.
3. Tradicijo povežemo s kmetijskim produktom oziroma pokrajino (regijo, whatever). Lokal patriotizem vedno vžge. Posebej prikladne so razne none in otroci, kakšen majhen pujsek in ooo, harmonika.
4. Pameten organizator bo izbral kmetijski produkt, ki je hkrati alkohol. Recimo teran, cviček, šnopec, slivovec. Vendar tudi drugi organizatorji z random produkti ne bodo imeli težav, ponavljam, smo vendar Slovenci!
5. Pijani bloger sem jaz. Moja lastna familja me je namreč napila z odličnim teranom, bolje rečeno terani. Mislila sem, da degustacija pomeni, da od vsakega poskusiš le eno kapljo, ne pa celega kozarca.
Pa smo ga preživeli. Še en Praznik terana in pršuta.
Srečali smo Katarino Kresal (saj bi dala link, pa nikakor ne najdem njene biografije na LDSovi strani), ki je v 10cm petah in v kostimu med hordo kmečkih običajnežev totalno izstopala in hkrati ljudi poskušala prepričati o obstoju njenega ogromnega socialnega čuta (ne vem, kam ga spravi, sama namreč tehta 34 kil skupaj s posteljo). Artur Štern je zastopal svoj slogan gola resnica in tekal okoli zgoraj brez. Najbolj siv in neopazen je bil Gaspari. Vseh pa je itak totalno zasenčila Natalija Nazionale.
Najprej teorija
1. Rabimo kmetijski produkt, po katerem bomo poimenovali našo veselico.
2. Horda apatičnih obiskovalcev.
3. Tradicija.
4. Alkohol.
5. Ključ do uspeha pa je alkoholizirani bloger, ki o tem poroča.
Poglejmo še prakso
1. V Sloveniji imamo kar nekaj praznikov posvečenih različnim produtkom oz. dejavnostim. Košnja, breskve, teran, pršut, krompir. Vse pride prav. Praznik govedine? Odlična ideja.
2. Point veselice je, da se zdolgočaseni pari v nepreglednih rekah valijo po prizorišču. Pogovor med zdolgočasenim parom je prepovedan, oz. vsaj nezaželen. To organizatorju ne bo povzročalo večjih težav, saj smo vendar Slovenci! Apatičnim obiskovalcem prodaš gnile štumfe.
3. Tradicijo povežemo s kmetijskim produktom oziroma pokrajino (regijo, whatever). Lokal patriotizem vedno vžge. Posebej prikladne so razne none in otroci, kakšen majhen pujsek in ooo, harmonika.
4. Pameten organizator bo izbral kmetijski produkt, ki je hkrati alkohol. Recimo teran, cviček, šnopec, slivovec. Vendar tudi drugi organizatorji z random produkti ne bodo imeli težav, ponavljam, smo vendar Slovenci!
5. Pijani bloger sem jaz. Moja lastna familja me je namreč napila z odličnim teranom, bolje rečeno terani. Mislila sem, da degustacija pomeni, da od vsakega poskusiš le eno kapljo, ne pa celega kozarca.
Pa smo ga preživeli. Še en Praznik terana in pršuta.
Srečali smo Katarino Kresal (saj bi dala link, pa nikakor ne najdem njene biografije na LDSovi strani), ki je v 10cm petah in v kostimu med hordo kmečkih običajnežev totalno izstopala in hkrati ljudi poskušala prepričati o obstoju njenega ogromnega socialnega čuta (ne vem, kam ga spravi, sama namreč tehta 34 kil skupaj s posteljo). Artur Štern je zastopal svoj slogan gola resnica in tekal okoli zgoraj brez. Najbolj siv in neopazen je bil Gaspari. Vseh pa je itak totalno zasenčila Natalija Nazionale.
Sunday, 12 August 2007
eeee............................ Kaj?
Najprej opozorilo za Krtka, za katerega vem, da se je namesto za ogled zadnje epizode Sopranovih odločil za moker Praznik terana in pršuta. Tsk, tsk, tsk. Sestra te je zašpecala. Ne beri naprej, ker bom zlobno izdala konec. Podobno svetujem ostalim KAO fanom, ki so namesto, da bi pred tevejem grizli nohte in molili za Tonyja, klekjlali, šli na tečaj aromaterapije, belili kopalnico itn.
Sopranovih ne gledam zaradi štorije, ampak zaradi postranskih neumnosti. Recimo garderoba gangsterjev, Paulijeva prišeska in vraževernost, Carmelin glas in njeni nohti, razvajena in zavaljena mularija. In Tonyjevo dihanje. Vzdušje so zadeli v polno. Zato bi mi moralo biti v principu vseeno ali Tony konča v jarku ali mu spet uspe. Pa mi ni.
Z mamo, ki jo je spanec skoraj premagal, sva na poltronah ugibali, ali bodo Tonyja zrešetali, ali se bo skesal, doživel katarzo, Carmela pa bo njegova Sonja, ko se bo podal na težko ozdravljenja. Hm, po 1 uri buljenja in dejstvu, da sem se odpovedala vzdrževanju socialnih stikov na vaški fešti, ki se je vršila par deset mestrov od vhodnih vrat, POJMA NIMAM KAJ SE JE ZGODILO. Fani Twin peaks so najbrž že dali podobno travmatično izkušnjo skozi. Zadnja scena je, ko Tony, Carmela in A.J. v eni oštariji čakajo Meadow, ki rabi pol ure za bočno parkiranje (ok, do tukaj mi je vse jasno, sploh to s parkiranjem se mi zdi precej realistično in življenjsko). Okoli njih je polno nekih sumljivih tipov, ki "samo pijejo kafe in le slučaj je, da se zadnje petnajst minut motajo okrog Tonyja". Huh, Meadow v enem 28em poskusu uspe zaparkirat nek ogromen avto (mama, totalno živčna, ker je hotela čimprej spat, je vmes kričala: "Dej mula. dej boš že enkrat parkirala, al kaj?"). Meadow uleti v oštarijo in PUF, tema. Potem tema traja par sekund, dovolj da se vprašaš.... eeeeeeeeee, KAJ?
In potem je odjavna špica. Tudi odjavna špica je v tišini.
In potem greš v Vikend pogledat, če je danes res zadnja epizoda.
In potem udariš po televiziji, ker sumiš da ne dela zvok.
In potem 15 minut sediš na poltorni v tišini, dokler mama ne vpraša: "Ma si zastopla ti?"
Največji problem pri vsej stvari je, da ne vem izida stave, ki sva jo sklenila s stricem. On je rekel, da ga bodo skenslali, jaz sem rekla, da bo s Tonyjem vse ok. V igri je porcija pršuta. Dilema, huda dilema.
V principu sem fan simbolike in podobnih kriptiranih sporočil, ampak safr je, da pojma nimaš kako je šla končat najboljša nadaljevanka ever. In še večji safr je, da ne vemo čigavih je 10 dek pršuta. In največji safr je, da se meni zdi, da Tonyja ni več in tega ne smem zagovarjat, ker sicer zgubim pršut. Šmrc.
Sopranovih ne gledam zaradi štorije, ampak zaradi postranskih neumnosti. Recimo garderoba gangsterjev, Paulijeva prišeska in vraževernost, Carmelin glas in njeni nohti, razvajena in zavaljena mularija. In Tonyjevo dihanje. Vzdušje so zadeli v polno. Zato bi mi moralo biti v principu vseeno ali Tony konča v jarku ali mu spet uspe. Pa mi ni.
Z mamo, ki jo je spanec skoraj premagal, sva na poltronah ugibali, ali bodo Tonyja zrešetali, ali se bo skesal, doživel katarzo, Carmela pa bo njegova Sonja, ko se bo podal na težko ozdravljenja. Hm, po 1 uri buljenja in dejstvu, da sem se odpovedala vzdrževanju socialnih stikov na vaški fešti, ki se je vršila par deset mestrov od vhodnih vrat, POJMA NIMAM KAJ SE JE ZGODILO. Fani Twin peaks so najbrž že dali podobno travmatično izkušnjo skozi. Zadnja scena je, ko Tony, Carmela in A.J. v eni oštariji čakajo Meadow, ki rabi pol ure za bočno parkiranje (ok, do tukaj mi je vse jasno, sploh to s parkiranjem se mi zdi precej realistično in življenjsko). Okoli njih je polno nekih sumljivih tipov, ki "samo pijejo kafe in le slučaj je, da se zadnje petnajst minut motajo okrog Tonyja". Huh, Meadow v enem 28em poskusu uspe zaparkirat nek ogromen avto (mama, totalno živčna, ker je hotela čimprej spat, je vmes kričala: "Dej mula. dej boš že enkrat parkirala, al kaj?"). Meadow uleti v oštarijo in PUF, tema. Potem tema traja par sekund, dovolj da se vprašaš.... eeeeeeeeee, KAJ?
In potem je odjavna špica. Tudi odjavna špica je v tišini.
In potem greš v Vikend pogledat, če je danes res zadnja epizoda.
In potem udariš po televiziji, ker sumiš da ne dela zvok.
In potem 15 minut sediš na poltorni v tišini, dokler mama ne vpraša: "Ma si zastopla ti?"
Največji problem pri vsej stvari je, da ne vem izida stave, ki sva jo sklenila s stricem. On je rekel, da ga bodo skenslali, jaz sem rekla, da bo s Tonyjem vse ok. V igri je porcija pršuta. Dilema, huda dilema.
V principu sem fan simbolike in podobnih kriptiranih sporočil, ampak safr je, da pojma nimaš kako je šla končat najboljša nadaljevanka ever. In še večji safr je, da ne vemo čigavih je 10 dek pršuta. In največji safr je, da se meni zdi, da Tonyja ni več in tega ne smem zagovarjat, ker sicer zgubim pršut. Šmrc.
Saturday, 11 August 2007
Pazi! Frišno pobeljeno!
AAA, temu se reče berljiv blog.
In ne, v nasprotju z novo podobo mojega bloga, nisem se spreobrnila v minimalistko. Tudi ne mislim počistit ostalih kotičkov mojega življenja (recimo sobe). In nikoli, ampak res nikoli, ne bom nehala biti logoroik.
In ne, v nasprotju z novo podobo mojega bloga, nisem se spreobrnila v minimalistko. Tudi ne mislim počistit ostalih kotičkov mojega življenja (recimo sobe). In nikoli, ampak res nikoli, ne bom nehala biti logoroik.
Rabim spremembo
Sita sem tega temnega bloga.
Lepim slikco, ki bo nekoč nostalgična in bo ob naslednjem postu na svetlem blogu zgledala fantastično.
Lepim slikco, ki bo nekoč nostalgična in bo ob naslednjem postu na svetlem blogu zgledala fantastično.
Friday, 10 August 2007
Funkcionalno nepismena
Že celo jutro se zafrkavam z izpolnitvijo enega ajnfoh obrazca za eno subvencijo, ki mogoče ne bo vredna mojega potu in truda. Zaradi vele-informatizacije-internetizacije birokracije, se da obrazec sprintat. Seveda, če je v printerju barvna kartuša in te Adobe reader ne zafrkava z nekimi blazno kompliciranimi in popolnoma neuporabnimi meniji za tiskanje. Nisem bila ravno navdušena nad mišje svetlo sivo barvo, ki se je izcimila iz smaragdno zelene, zato sem šibala v Sežano, kupila 4 obrazce, ker nikoli ne veš, kje kaj fališ. (Mimogrede, se mi zdi da sem že. Falila namreč.)
Zdaj sedim za mizo in pojma nimam kaj naj napišem. Tudi se mi ne sanja, kako naj dokažem svoj učni uspeh. Še manj, če dejansko bom v drugem letniku in ali bom reden ali izreden študent.
Žalostna ugotovitev, da po briljiranju na Cankarjevem priznanju in skorajšnjem doktoratu iz maturitetnega eseja (ja, res sem bila dobra svoje čase) ne znam skupaj spraviti štirih podatkov.
Zdaj sedim za mizo in pojma nimam kaj naj napišem. Tudi se mi ne sanja, kako naj dokažem svoj učni uspeh. Še manj, če dejansko bom v drugem letniku in ali bom reden ali izreden študent.
Žalostna ugotovitev, da po briljiranju na Cankarjevem priznanju in skorajšnjem doktoratu iz maturitetnega eseja (ja, res sem bila dobra svoje čase) ne znam skupaj spraviti štirih podatkov.
Subscribe to:
Posts (Atom)