Oda dežju

Ne, trenutno nisem depresivna. Tudi dež ne pada. Ok padal je zjutraj. Ampak dež včasih res paše. In ne nameravam moriti z raznimi feng shui / jingjang / zen neumnostmi o očiščevalni moči vode. Poletne nevihte so zakon. Ker te prisilijo, da ceniš domek, familijo, suho brisačo in fen (ne napeljujem, da med bliskanjem vklopite fen - po možnosti medtem, ko je v banji še voda - DON'T TRY THIS AT HOME).

Že nekaj dni kot obsedena na repeat poslušam komad od Travisov - Why does it always rain on me? Bolj kot komad, ki je tipično angleško luzersko bledo melanholičen, me je pritegnila štorija za komadom. Ubogi Angleži (pardon, Škoti so) so z vsem svojim luzeraštvom, bledostjo in melanholijo s sabo na turnejo očitno vzeli še en deževni oblakec. V Izrael. Matematično nemogoče je, da te v Izraelu ulovi dež. Njih je. Najbrž bi mene tudi.

I can't sleep tonight
Everybody saying everything's alright
Still I can't close my eyes
I'm seeing a tunnel at the end of all these lights
Sunny days
Where have you gone?
I get the strangest feeling when you belong.
Why does it always rain on me?
Is it because I lied when I was seventeen?
Why does it always rain on me?
Even when the sun is shining
I can't avoid the lightning
I can't stand myself
I'm being held up by invisible men
Still life on a shelf when
I got my mind on something else
Sunny days
Where have you gone?
I get the strangest feeling you belong.
Why does it always rain on me?
Is it because I lied when I was seventeen?
Why does it always rain on me?
Even when the sun is shining
I can't avoid the lightning
Oh, where did the blue skies go?
And why is it raining so?
It's so cold
I can't sleep tonight
Everybody saying everything's alright
Still I can't close my eyes
I'm seeing a tunnel at the end of all these lights
Sunny days
Where have you gone?
I get the strangest feeling when you belong.
Why does it always rain on me?
Is it because I lied when I was seventeen?
Why does it always rain on me?
Even when the sun is shining
I can't avoid the lightning
Oh, where did the blue skies go?
And why is it raining so?
It's so cold
Why does it always rain on me?
Why does it always rain...

Dež je kul, ali kot bi rekel Christopher iz knjige Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa avtorja Marka Haddona:

Meni je všeč, kadar močno dežuje. Sliši se kot beli šum, ki prihaja od vsepovsod, in je podoben tišini, samo da ni prazna.

Gospodična bledična

V treh dneh so se trije ljudje obregnili ob mojo domnevno nezdravo bledost. Ni slabo. Vsekakor rekord in resen povod zame, da začnem razmišljati, če bi le raje izbrala gibanje na svežem zraku, kot pisanje bloga, ki ga itak nihče ne prebere.

V ponedeljek zvečer sem šla do prijateljice na chat in naneslo je na to, da sem povedala za moje plemenite krvodajalske namene. Rekla je, če sem zmešana in če sem se zadnje čase pogledala v ogledalo in se resno zamislila nad svojo bledostjo.

Danes zjutraj ponosno vstanem in se namenim izlit nekaj krvi za splošno dobro. Bila sem pozna, zato se nisem ne umila las (iz katerih bi lahko sicer s pridom črpali mašinsko olje), nisem zakrila petih krvavo rdečih mozoljev, ne prekrila dveh grozljivih črnih kolobarjev pod očmi. Tudi nisem jedla, niti ene bedne breskve nisem spravila vase. Hemoglobin, super. Pritisk, hja malo nizek. Spoštovana dr. med. je po tehtnem premisleku (2 sekundi) presodila, da z mano ni za tvegati in me poslala domov. Rekla je, da me ne misli pobirati, ko bom zlezla skupaj. Vseeno sem z veseljem pojedla tunin sendvič (tudi kuharice so očitno presodile, da mi ne gre najboljše).

Pridem v depresivno sežansko knjižnico (vmes sem si umila lase). Ko sem šla na vece in se zaklenila me je zunaj pričakala meni ljuba snažilka in me vprašala, zakaj se zaklepam in da bo treba metat dol vrata, če mi na veceju naredi slabo.

Od danes naprej jem zaseko in ocvirke. Na naslednji krvodajalski je moj cilj 140/110 pritiska. Ali pa začeti kampanijo proti diskriminaciji bledih.

NAŠE MALO MESTO - Drugi del: Knjižnica

Zaradi bližajočega se plazu izpitov, večino poletnih dni zagonim v sežanski knjižnici. Knjižnice naj bi bile posvečeni prostori, kjer lahko v miru srebaš svojo kavo (če bi se najdu Kristus, ki bi v Sežani prodajal take away coffee, ali vsaj postavil avtomat za kavo na hodnik kinjižnice), medtem ko bereš dnevno dozo novic. Prostor, kjer na foteljčku bereš Jadrana Krta, medtem ko žuliš svoj panin. Prostor, kjer 3 ure zbiraš primerne knjige. Prostor s poduhovljeno študijsko sobo in par računalniki, na katerih folk prebere maile.

Sežanska knjižnica je vse prej kot to.

Avtomata za kavo seveda ni, zato s pridom izkoriščam le vodomat (2 litra na dan, ha). Čitalnica za časopise je obrnjena na Vidmašče, kjer si je nekdo omislil pave /purane ali neko drugo tulečo pernato stvar. Enako je s študijsko sobo, ki je bila nazadnje prezračena leta 1973, zdaj pa zaudarja po skladišču starih cajtengov in Primorskih srečanj (mimogrede, kaj za boga so Primorska srečanja???). Pika na i so Kosovelove knjige pod vitrinami (ja, knjige pod vitrine in pod ključ! popularizacija branja na višku). Če imaš srečo se v študijsko sobo nabijeta dva nadebudneža, ki imata pred sabo borno skriptico, dolgo 29 strani (razmak med vrsticami je seveda 1.5) in vzdihujeta. Prime me, da bi jima mojo Ekonomijo (600 strani, trda vezava) vrgla v glavo. Škripajoči in prenizki stoli so bili kaplja čez rob, ki je mene in mojo študijsko gradivo prenesla na mladinski oddelek.

Če potegnem ven moj panin in se namestim na kavč, me mimoidoči obiskovalci gledajo kot opico v živalskem vrtu. Če bi na kavču rada prebrala cajteng me zmoti rdeč listek na vratih čitalnice, naj se časopisov ne nosi iz prostora. Grrrr. Torej naj kavč iz mladinskega oddelka zvlečem v čitalnico?

Potem so tukaj mulci (in par moških srednjih let), ki visijo na internetu 6 ur na dan (top strani: pornografija in biografije Deep Purplov), zvečer pridejo s cedejko in si napečejo gor, kar so tekom dneva za male pare sneli z neta. Po faktorju težaštva jim tesno za petami sledijo 13letnice, ki pridejo prečekirat vse nove albume na obala.net. Ponavadi so pogrupirane po skupinicah 3-4, od katerih je ena liderca, drugi dve gledata kar hoče ona. Cviljenje je nepopisno (raje imam purane). Občasno se najde par mladeničev, ki primerja polifonične melodije na mobitelih.

Nesporni zmagovalec je čistilka. Medtem ko briše prah (74ič ta teden, umazanih oken se pa ne dotakne - čaka naslednji dež) si prepeva. Potem malo poškili v moje zapiske o lokalni samoupravi v Veliki Britaniji. Če na oddelku ni knjižničarke, celo svetuje obiskovalcem.

Ne vem, kaj je bolj grozno. Stara knjižnica se je stiskala na treh kvadratnih metrih. Nova ima ogabno svetlo roza fasado z nekimi kao modernističnimi napisi. Stvar izpade kot šiptarska sladoledarna, ki jo je nekdo preuredil v avto salon.

In potem, ko se po osmih urah študija odpravim domov in grem mimo pulta slišim večno vprašanje: "Maste kej LAHKOTNEGA za na morje?" Na morju je mir in pogoji za branje Dostojevskega so optimalni. Dokler je ljudem bolj pri srcu Konsalik, bo sežanska knjižnica pač taka kot je.

Danes se učim doma.

NAŠE MALO MESTO - Prvi del: Definicija zelenjave

Neznatna zadeva za občestvo, velik skok za Sežano. Paninoteka. Hudiča, slišim da imajo tudi zelenjavne sendviče. Torej se mi ni treba hraniti z mortadelo 7/7 (oziroma 5/7 - tolikokrat na teden sem namreč v Sežani ob uri kosila in žrem sendviče).

Razočaranje je neizbežno, ko mi za zelenjavo hočejo prodati kisle kumarice, zelje in pomidore. Gospodično sendvičarko bi najraje zbasala v avto in jo kljub mojemu sovraštvu do avtocest peljala do prvega italijanskega Autogrilla. Tam iz sendvičev mezijo popečene bučke in melancane, da o frišni rukoli, mocareli in podobnem niti ne govorim.

Zato sem spet jedla sendvič z ogrsko.

Kar me pri stvari najbolj moti je, da ti popečene melancane v kruhu ljubljanski kelnarji prodajajo za mastne denarce in se grejo pristno italijansko kuhinjo (ob dejstvu, da pri nas doma rabimo olivno olje že ulalala nekaj generacij, oni pa so zanj slišali predvčerajšnjim, balzamični kis pa itak zlivajo povsod, tudi kamor niti najmanj ne paše).

Emigrirala bom v Ajdovščino

Kadar je moji mami vsega zadosti reče, da bo spokala kufre, špargert in televizijo (upam, da misli tudi na svoja otroka), kupila krpo zemlje v Avstraliji in pasla ovce.

Ko bom na naslednji švoh obiskani prireditvi z zamorjeno publiko (beri: 5 slovaških kamjonistov, ki se nima kam dat) v Sežani, bom namesto ovc in Avstralije izbrala letni vrt Kluba ajdovskih študentov. Totalno improvozirana scena, mini šankec, par mizic, potleh polno suhega listja (ok, tisto bi lahko pometli). Band specjalen. Strawberry jam, neki mladi jazzisti z Obale. Super program (Chick Korea included).

Tukaj je link do enega komada, danes so bili brez pevke (meni so še boljši brez, če povem po pravici).

Blogerski paradoks

Zanimivo, manj kot se človeku dogaja, več materiala ima za blog. Oziroma, tako se mu zdi. Od zadnjega posta sem preživela izpitno obdobje (2 mesca s 6 urami spanja na dan), počitnice v Kranjski Gori in Mladifest (če omenim samo sveto trojico). Da o plejadi mini dogodkov niti ne govorim.

In vsakič ko pridem na blog, me zagrabi občutek krivde. Ima me, da bi napisala recenzijo zadnjih Sopranovih (mimogrede – ravnokar gledam Tonyja, ki ga želi psihiatrinja skenslati), Simpsonovega filma, recept za jogurtovo pito, ki smo jo nameravali speči pa je ne bomo, (haha, psihiatrinja meče Tonyja ven), opisala moje trpljenje v hudi vročini, napisala slavospev Ensu, (jeeee, psihiatrinja ga je vrgla ven), dodala seznam prebranih knjig, videnih filmov, izrazila razočaranje nad dejstvom, da danes nisem mogla gledati V vrtincu. Karkoli. Družbenokritični pamflet o katastrofalnem stanju duha na pravni fakulteti. Post o mojem sovraštvu do športa.

Na koncu ne napišem ničesar.

Poboljšala se bom.

To pred celotnim občestvom obljubljam moji množični publiki.

Amen.

...