A če volim t.i. slovensko desnico in če sem birmana pomeni, da sem klerofašistka?
Super.
Potem lahko brez slave vesti Katarina-Gregor-Borut trio zmerjam s komunisti? Na Prešercu so godli Bandiero rosso, njihovi volilci pa so napovedali, da bodoz baklami razsvetlili napis Tito na Sabotinu.
Ja uganili ste. Od nedelje od 19h malo grizem. Da ne govorim o 37.6 vročine. It's the Pahor fever, baby (not the Saturday night kind of fever). Samo, da se jaz vseeno manj potim, haha.
Tuesday, 23 September 2008
Saturday, 20 September 2008
Tukaj govorimo slovensko
Ko sem bila majhna, sta mene in brata po vrtcu vsak petek nona in nono pobasala v Renoltko18, in šli smo po špežo. Na zahod. Na Opčine h Gigitu v slovensko zadružno trgovino. Po stvari, ki jih pri nas, zarukanih Slovanih ni bilo. Dash, Kinder fetta al latte (milhšnite), Fruttolo (fruhtcverge), Barilla pašto in ostale zahodnjaške dobrote v lepih paketih. V trgovini so še zdaj zaposleni sami Slovenci.
Poplnoma druga slika je bila in je še v Trstu, leglu anti-slovenstva. Ker nikoli nismo bili fani Borovo čevljev (čeprav imajo Startarke in Borosana določen šarm), smo se trajno poniževali in kupovali obutev v italijanščini. Nikoli ne bom pozabila trieštinke, ki je mojega nonota zmerjala z "večo di Capodistria" (starček iz Kopra), ker smo se uspeli pred njo parkirati v super nabasanem Trstu v božičnem času. In s precejšnjo gotovostjo lahko trdim, da je bil kdo iz moje družine kdaj zmerjan s "ščavo" (suženj, ljubkovalno trieštinsko ime za Slovence).
Letos poleti sem imela čast delati v trgovini v vasi, kjer živim. Od maloobmejnega prehoda smo oddaljeni 7 kilometrov, od bivšega mednarodnega prehoda pa 11 kilometrov. Trgovina je polna Trieštinov, ki kupujejo kvalitetno (no sarcasm) slovensko mleko in jogurte. Nobenemu izmed njih na kraj pameti ne pade, da bi se trudil komunicirati v slovenščini (čemu le, saj je meja vendar pri Postojni).
Včeraj sem (ne vem točno zakaj) šla v novogoriško Qlandio. Res sem vesela, da naši zahodni sosedje končno verjamejo, da pri nas ni vojne. Da niti protipehotnih min ni. In da odkrivajo čare cenenih trgovin, ki v slovenskih trgovskih centrih rastejo kot gobe po dežju. In s še večjim veseljem ugotavljam, da Slovenci ne kuhamo zamer iz časov, ko so nonoti teh zagorelih deklet in pobov pljuvali našim nonotom v usta, samo zato, ker so govorili v materinščini. In da za njimi nihče ne tuli: "Fašisti!"
Ne vem pa zakaj prodajalke kupce pozdravljajo v italijanščini, takoj ko slišijo, da se pogovarjajo po italijansko. In ne vem zakaj so v novogoriškem nakupovalnem centru napisi dvojezični. Ko sem nazadnje preverila, v Novi Gorici ne živi italijanska manjšina.
Danes začnem brati Pahorja. O, tako zelo.
Poplnoma druga slika je bila in je še v Trstu, leglu anti-slovenstva. Ker nikoli nismo bili fani Borovo čevljev (čeprav imajo Startarke in Borosana določen šarm), smo se trajno poniževali in kupovali obutev v italijanščini. Nikoli ne bom pozabila trieštinke, ki je mojega nonota zmerjala z "večo di Capodistria" (starček iz Kopra), ker smo se uspeli pred njo parkirati v super nabasanem Trstu v božičnem času. In s precejšnjo gotovostjo lahko trdim, da je bil kdo iz moje družine kdaj zmerjan s "ščavo" (suženj, ljubkovalno trieštinsko ime za Slovence).
Letos poleti sem imela
Včeraj sem (ne vem točno zakaj) šla v novogoriško Qlandio. Res sem vesela, da naši zahodni sosedje končno verjamejo, da pri nas ni vojne. Da niti protipehotnih min ni. In da odkrivajo čare cenenih trgovin, ki v slovenskih trgovskih centrih rastejo kot gobe po dežju. In s še večjim veseljem ugotavljam, da Slovenci ne kuhamo zamer iz časov, ko so nonoti teh zagorelih deklet in pobov pljuvali našim nonotom v usta, samo zato, ker so govorili v materinščini. In da za njimi nihče ne tuli: "Fašisti!"
Ne vem pa zakaj prodajalke kupce pozdravljajo v italijanščini, takoj ko slišijo, da se pogovarjajo po italijansko. In ne vem zakaj so v novogoriškem nakupovalnem centru napisi dvojezični. Ko sem nazadnje preverila, v Novi Gorici ne živi italijanska manjšina.
Danes začnem brati Pahorja. O, tako zelo.
Wednesday, 17 September 2008
Človeknetopir
Hudiča, Liam Neeson, točno. Zakaj se imen določenih igralcev nikoli ne morem spomniti. Šindler? Kinsey? Ne, ne, ne... In potem me vedno rešuje IMDB.
No nisem prišla jamrat zaradi lukenj v mojem spominu.
Prišla sem povedat, da mi Batman Begins ni všeč. Morda pomaga dejstvo, da sem bila prisiljena gledati v italijanksi verziji (hvala Silvio in tvoje TV mreže). Gotovo pomaga dejstvo, da je mama na 15 sekund šaltala na poročila. In brez dvoma pomaga dejstvo, da Katie Holmes ne prenašam. Resno, ko bo odpravila svoj tik in nehala spravljati ustnice v vertikalno pozicijo, bom morda začela razmišljati o tem, da bi poslušala njene razloge, zakaj se je poročila s Tomom (odpustiti ji tega itak ni mogoče).
Sploh pa, kako naj mi bo Batman Begins všeč, če sem videla Dark Knighta. In ne, to ni mišljeno kot jokanje nad Heathom (sicer je bil lep, o tako zelo lep), ampak njegov Joker je res kul. Crane v Batman Begins zgleda kot en podel fantek iz kakšnega angleškega internata. Liam Neeson je pa itak tatko.
O Christianu Baleu ne bomo izgubljali besed. On je tako optimalno kvadratast, da sploh ne more biti slab Batman.
Optimalno kvadratasti Christian Bale
No nisem prišla jamrat zaradi lukenj v mojem spominu.
Prišla sem povedat, da mi Batman Begins ni všeč. Morda pomaga dejstvo, da sem bila prisiljena gledati v italijanksi verziji (hvala Silvio in tvoje TV mreže). Gotovo pomaga dejstvo, da je mama na 15 sekund šaltala na poročila. In brez dvoma pomaga dejstvo, da Katie Holmes ne prenašam. Resno, ko bo odpravila svoj tik in nehala spravljati ustnice v vertikalno pozicijo, bom morda začela razmišljati o tem, da bi poslušala njene razloge, zakaj se je poročila s Tomom (odpustiti ji tega itak ni mogoče).
Sploh pa, kako naj mi bo Batman Begins všeč, če sem videla Dark Knighta. In ne, to ni mišljeno kot jokanje nad Heathom (sicer je bil lep, o tako zelo lep), ampak njegov Joker je res kul. Crane v Batman Begins zgleda kot en podel fantek iz kakšnega angleškega internata. Liam Neeson je pa itak tatko.
O Christianu Baleu ne bomo izgubljali besed. On je tako optimalno kvadratast, da sploh ne more biti slab Batman.
Optimalno kvadratasti Christian BaleTuesday, 16 September 2008
Indijansko poletje all' italiana
Za svoj veliki kambek na blogersko sceno (lepo prosim, dobila sem 4, mogoče celo 5 pozivov, naj ne bom taka lenoba in spet kaj napišem) sem si izbrala jako pomembno temo, ki vpliva na življenjsko kakovost vseh prisotnih (torej mene).
Kot ste mogoče opazili je zunaj minus trideset in ena sama sivina. In vsi obrazi v LJ se gibljejo med toni sive, bele in bež. Indijansko poletje nam ni bilo naklonjeno. Sami pa si ga ne znamo ustvariti. Razlog?
Če zabavne prireditve pri nas vodijo neki emoti (ja uganili ste, I don't lajk Lado) ali intelektualci, ki morajo nujno imeti neko vlogo (a lahko poveš kdo pride naslednji na oder, ne da bi pokazal vse svoje znanje, ki si ga nabral na AGRFT-ju ali kar tako samoučno - spet ste uganili, niti Jure Ivanušič in Godler me ne navdušujeta), italijanski izbor za mis vodi ta krasen človek
Carlo Conti
Resno. Zahvaljujoč njemu in ostalim 50 miljonom fanom solarija, v Italiji sonce nikoli ne zaide. Seveda imajo hudičevo dober zgled. Italijanski predsednik parlamenta Gianfranco Fini je na tem, da spremeni raso.
Kot ste mogoče opazili je zunaj minus trideset in ena sama sivina. In vsi obrazi v LJ se gibljejo med toni sive, bele in bež. Indijansko poletje nam ni bilo naklonjeno. Sami pa si ga ne znamo ustvariti. Razlog?
Če zabavne prireditve pri nas vodijo neki emoti (ja uganili ste, I don't lajk Lado) ali intelektualci, ki morajo nujno imeti neko vlogo (a lahko poveš kdo pride naslednji na oder, ne da bi pokazal vse svoje znanje, ki si ga nabral na AGRFT-ju ali kar tako samoučno - spet ste uganili, niti Jure Ivanušič in Godler me ne navdušujeta), italijanski izbor za mis vodi ta krasen človek
Carlo ContiResno. Zahvaljujoč njemu in ostalim 50 miljonom fanom solarija, v Italiji sonce nikoli ne zaide. Seveda imajo hudičevo dober zgled. Italijanski predsednik parlamenta Gianfranco Fini je na tem, da spremeni raso.
Friday, 18 April 2008
PF, najbolj zlat faks na svetu
Saj ne da smo prisrčni ali kaj podobnega. Za moj okus na poslopju kroži malo preveč oseb z zlatimi modnimi dodatki. Predvsem ciljam na razne oblike čeveljcev, od supergic do magičnih škorenjcev, pa paskov in torbic. Tudi kakšna zlata bundica se prikrade mimo vratarja, z obvezno leopardjo podlogo.
Mimo vratarja, ki stalno jamra (ok, eden jamra, drugi je prijazen in nam je danes celo odprl okna v zadušljivem steklenjaku - menzi), da je prezaposlen. In da ne ve če bo ob tvojem prihodu še vedno v vratarnici, da bi ti izročil kufer, medtem ko se bo tebi mudilo na vlak. Mogoče bo imel urgenten opravek.
Potem si gre zlata bundica z leopardjo podlogo piliti nohte v najbolj neumno projektirano knjižnico ever. Mizica, ki meri 20 kvadratnih centimetrov ima še kar dobro osvetlitev. Miza, ki je ogromna ima nad sabo nek fascinanten dosežek oblikovanja. Luč v obliki visečega tobleroneja. Super, le da so žarnice postavljene na popolnoma napačno ploskev tobleroneja. Ni namreč v veliko pomoč, če neonke svetijo v zidove. Snop svetlope torej šiba vzporedno mimo tvoje skripte. Da o overloadu topotajočih kopit in cingljajočih zapestnic niti ne izgubljam besed.
Veceje imamo na čip. Do nedavnega je bila na čip tudi knjižnica, pa so jo odklenili (živela demokratizacija znanja!).
Hudiča, sem sem prišla pisat čisto luštne stvari in zdaj imam že 4 odstavke jamranja. Imamo zakon menzo, snedviči od Perota so hamanjama in včasih se najde kdo, ki na faksu ni izkjučno z motivi podiranja rekordov v naduosti, naštevanju uspehov iz regat in iskanju eliđibl bečelorja.
Včasih je na našem faksu relativno fajn. Prvič se je zgodilo, da je eden od profesorjev seznanjem z mojim imenom še pred izpitom. Nekatere profesorje, ki odzravljajo mojemu bolj ali manj vehementnemu kimanju in smehljanu, imam na sumu, da se jim dozdeva, da bi lahko bila njihova študentka.
Včasih se celo zgodi, da koga od njih iskreno zanima moje mnenje.
In včasih imamo fantastična predavanja zunanjih predavateljev (ta teden Katjuša Popovič, ki jo je docent predstavil kot gonilno silo Društva Ključ, ki se ukvarja s trgovino z ljudmi, pardon, problematiko trgovine z ljudmi).
In včasih imamo Pomladanski koncert. Zborček PFja mogoče ni še pripravljen za Scalo, ampak koreografija za Something stupid je bila neskončno prisrčna. Bivša knjižničarka je pa itak pravo odkritje.
In včasih nas obišče Superman.
Na faksu sem spoznala preveč zanimivih ljudi, da ga sedaj ne bi cenila.
Mimo vratarja, ki stalno jamra (ok, eden jamra, drugi je prijazen in nam je danes celo odprl okna v zadušljivem steklenjaku - menzi), da je prezaposlen. In da ne ve če bo ob tvojem prihodu še vedno v vratarnici, da bi ti izročil kufer, medtem ko se bo tebi mudilo na vlak. Mogoče bo imel urgenten opravek.
Potem si gre zlata bundica z leopardjo podlogo piliti nohte v najbolj neumno projektirano knjižnico ever. Mizica, ki meri 20 kvadratnih centimetrov ima še kar dobro osvetlitev. Miza, ki je ogromna ima nad sabo nek fascinanten dosežek oblikovanja. Luč v obliki visečega tobleroneja. Super, le da so žarnice postavljene na popolnoma napačno ploskev tobleroneja. Ni namreč v veliko pomoč, če neonke svetijo v zidove. Snop svetlope torej šiba vzporedno mimo tvoje skripte. Da o overloadu topotajočih kopit in cingljajočih zapestnic niti ne izgubljam besed.
Veceje imamo na čip. Do nedavnega je bila na čip tudi knjižnica, pa so jo odklenili (živela demokratizacija znanja!).
Hudiča, sem sem prišla pisat čisto luštne stvari in zdaj imam že 4 odstavke jamranja. Imamo zakon menzo, snedviči od Perota so hamanjama in včasih se najde kdo, ki na faksu ni izkjučno z motivi podiranja rekordov v naduosti, naštevanju uspehov iz regat in iskanju eliđibl bečelorja.
Včasih je na našem faksu relativno fajn. Prvič se je zgodilo, da je eden od profesorjev seznanjem z mojim imenom še pred izpitom. Nekatere profesorje, ki odzravljajo mojemu bolj ali manj vehementnemu kimanju in smehljanu, imam na sumu, da se jim dozdeva, da bi lahko bila njihova študentka.
Včasih se celo zgodi, da koga od njih iskreno zanima moje mnenje.
In včasih imamo fantastična predavanja zunanjih predavateljev (ta teden Katjuša Popovič, ki jo je docent predstavil kot gonilno silo Društva Ključ, ki se ukvarja s trgovino z ljudmi, pardon, problematiko trgovine z ljudmi).
In včasih imamo Pomladanski koncert. Zborček PFja mogoče ni še pripravljen za Scalo, ampak koreografija za Something stupid je bila neskončno prisrčna. Bivša knjižničarka je pa itak pravo odkritje.
In včasih nas obišče Superman.
Na faksu sem spoznala preveč zanimivih ljudi, da ga sedaj ne bi cenila.
Če mi ne bi bilo treba ustati čez 4 ure in pol...
... bi zdaj do nezavesti poslušala Editorse.
Đizs, zakaj se fantastični večeri pametovanja ob kavi/pivu/refošku/CCkoli končajo s psiho pogovori ob skalop sendviču.
Đizs, zakaj se fantastični večeri pametovanja ob kavi/pivu/refošku/CCkoli končajo s psiho pogovori ob skalop sendviču.
Wednesday, 16 April 2008
Road trip...
..., ki je resnično bil le road trip. Do Zagreba in nazaj. Kot spremljevalna ekipa sestrične, ki je bila spremljevalna ekipa dveh zelo zagretih fanic neke skupine (sem paše eno nemško ime, za katerega se nisem niti malo potrudila, da bi si ga zapomnila), ki je imela koncert nekje v Zagrebu.
Pri tem nekje pride v igro Garmin, ki nas je privedel skoraj do omiljene kučice. Ni nas pa pripeljal do centra, ampak nas je želel za vsako ceno spraviti nekam v Varaždin. In ko smo se zavedle, da smo že zunaj našega zemljevida Zagreba, smo prijazno teto iz škatlice ugasnile, vzele karto v roke in zadevo rešile na old skool način.
In potem smo šle na pivo, našle socialistični bar v samem centru Zagreba (kar je svojevrsten uspeh, ker tudi oni niso ušli poplavi raznih oh-so-very kul lounge al-kaj-že barov, kjer strežejo 10 vrst piva, pa niti eno ni hrvaško). Sightseeinga ni bilo, razen iz avta (pa še to smo si ogledovale bolj industrijsko cono).
In to je to. Pivo v Zagrebu. Baje da nekje na svetu obstajajo ljudje, ki gredo za en dan v, recimo, London, tam nakupujejo od jutra do večera, in se potem vrnejo domov. Hm, a je pivo v Zagrebu dovolj da se joinam v njihov klub?
Pri tem nekje pride v igro Garmin, ki nas je privedel skoraj do omiljene kučice. Ni nas pa pripeljal do centra, ampak nas je želel za vsako ceno spraviti nekam v Varaždin. In ko smo se zavedle, da smo že zunaj našega zemljevida Zagreba, smo prijazno teto iz škatlice ugasnile, vzele karto v roke in zadevo rešile na old skool način.
In potem smo šle na pivo, našle socialistični bar v samem centru Zagreba (kar je svojevrsten uspeh, ker tudi oni niso ušli poplavi raznih oh-so-very kul lounge al-kaj-že barov, kjer strežejo 10 vrst piva, pa niti eno ni hrvaško). Sightseeinga ni bilo, razen iz avta (pa še to smo si ogledovale bolj industrijsko cono).
In to je to. Pivo v Zagrebu. Baje da nekje na svetu obstajajo ljudje, ki gredo za en dan v, recimo, London, tam nakupujejo od jutra do večera, in se potem vrnejo domov. Hm, a je pivo v Zagrebu dovolj da se joinam v njihov klub?
Subscribe to:
Posts (Atom)